Jedro

Vrednost spornega predmeta pa se določi po stanju ob vložitvi tožbe, zato je ta trenutek odločilen tudi za presojo, katere od zahtevanih periodičnih terjatev so bodoče. Ta pravila veljajo tudi za ugotavljanje dovoljenosti revizije, le da se upošteva vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe (367. člen ZPP).

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanj: ali je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da je tožnik prepozno ugovarjal, da je pri izračunu izgubljenega zaslužka treba upoštevati rast povprečnih plač? - ali v primeru, ko je oškodovanec samostojni podjetnik, pri izračunu izgubljenega zaslužka res ni primerna revalorizacija z upoštevanjem rasti povprečnih plač?

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena zavarovalnica dolžna tožniku plačati za obdobje od 1. 1. 1996 do 28. 2. 2010 rento v skupnem neto znesku 223.933,33 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih obrokov, zmanjšano za dne 25. 3. 2009 plačanih 21.745,24 EUR glavnice in 14.472,28 EUR obresti. Odločilo je tudi, da je tožena zavarovalnica tožniku od 28. 2. 2011 dalje dolžna plačevati mesečno rento v znesku 1.471,30 EUR. Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo. Glede ugovora tožnika, da bi moralo pri izračunu prikrajšanja upoštevati ne le valorizacije ampak tudi rast povprečnih plač v RS, se je v celoti oprlo na pojasnilo izvedenke, da tak izračun za tožnika ne pride v poštev, ker je bil samostojni podjetnik in se zato njegov dohodek ugotavlja enkrat letno na podlagi poslovnih knjig in pomeni podjetnikov kapital. Zato je odločilo, da je primernejša revalorizacija mesečne rente po metodi stopnje rasti cen in ne po metodi rasti plač.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo. Na ponoven ugovor tožnika, da bi sodišče pri izračunu prikrajšanja moralo upoštevati rast povprečnih plač v RS je odgovorilo, da to ni vprašanje pravilne uporabe materialnega prava ampak dejanskega stanja, da pa je tožnik te navedbe podal prepozno.

3. Zoper odločitev o zavrnitvi njegove pritožbe tožnik vlaga predlog za dopustitev revizije. Uvodoma izpostavlja, da je po njegovem mnenju dovoljena neposredna revizija, da pa iz previdnosti poleg direktne revizije (II Ips 169/2012) vlaga tudi predlog za dopustitev revizije. Meni, da bi Vrhovno sodišče moralo dopustiti revizijo glede vprašanja, katera metoda revalorizacije izgubljenega zaslužka je pravilna. Meni, da je pravilna metoda s primerjavo vsakokratne povprečne plače v RS, kar izhaja tudi iz odločbe II Ips 339/2004, kjer je Vrhovno sodišče odločilo, da je vselej treba uporabiti takšno metodo revalorizacije, ki je za oškodovanca ugodnejša. Po njegovem mnenju ni prav, da se pri valorizaciji upošteva le inflacija, ampak bi se moral upoštevati tudi splošen dvig plač. Meni tudi, da mu sodišče zato, ker je samostojni podjetnik in njegov neto zaslužek pred poškodbo ni bila plača ampak neto dohodek iz dejavnosti, ne bi smelo odreči uporabe te metode. Sodišči sta z odločitvijo po njegovem mnenju posegli v njegovo pravico do poštenega postopka in enakega obravnavanja. Poudarja, da bi se ob tem Vrhovno sodišče tudi moralo opredeliti, ali je to dejansko ali materialnopravno vprašanje. Meni, da je pravno pomembno tudi vprašanje, ali lahko tožnik v primeru, ko postopek traja zelo dolgo, poda nove navedbe o višini škode oziroma o načinu izračuna prikrajšanja. Meni, namreč, da s svojimi navedbami ni bil prekludiran in bi sodišče druge stopnje moralo odgovoriti na njegov ugovor. Opozarja, da je postopek trajal tako dolgo, da se je šele po določenem obdobju izkazalo, da le upoštevanje rasti plač in s tem splošnega dviga standarda v RS lahko pripelje do pravične odločitve.

4. Predlog je utemeljen.

5. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v 40. členu določa, da če se zahtevek nanaša na bodoče terjatve, ki se ponavljajo, se vzame kot vrednost spornega predmeta seštevek dajatev, toda največ znesek, ki ustreza seštevku dajatev za dobo petih let. Vrednost spornega predmeta pa se določi po stanju ob vložitvi tožbe, zato je ta trenutek odločilen tudi za presojo, katere od zahtevanih periodičnih terjatev so bodoče. Ta pravila veljajo tudi za ugotavljanje dovoljenosti revizije, le da se upošteva vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe (367. člen ZPP).

6. Tožnik je res s pripravljalno vlogo z dne 28. 4. 2010 spremenil tožbo tako, da je zahteval za obdobje od januarja 1996 do februarja 2010 plačilo rente v skupnem znesku 223.933 EUR, od marca 2010 dalje pa v mesečnem znesku 2.445,61 EUR. Ne glede na to pa se, kot rečeno, za izračun vzame kot vrednost spornega predmeta seštevek zavrnjenega dela s tožbo zahtevanih bodočih dajatev za dobo prvih petih let, k temu pa je treba prišteti še zavrnjeni del zahtevanih, do vložitve tožbe že zapadlih dajatev. Ob vložitvi tožbe so že zapadli zneski rente le od januarja 1996 do marca 1998 in vsota razlike med s tožbo zahtevanih in prisojenih zneskov v tem obdobju znaša 2.959,97 EUR. K temu je treba prišteti še vsoto razlike med s tožbo zahtevanimi bodočimi zneski po tabeli v pripravljalni vlogi z dne 28. 4. 2010 in prisojenimi zneski za pet let, torej v obdobju od marca 1998 do vključno marca 2003, kar znaša 15.577,3 EUR, skupaj torej 18.537,27 EUR. To pa pomeni, da ni dovoljena direktna revizija in je predlog za dopustitev revizije dovoljen.

7. Vrhovno sodišče ocenjuje, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku izpolnjeni glede vprašanj, ki so navedena v izreku odločbe.