Jedro

Smučišče (samo po sebi) ni nevarna stvar v smislu drugega odstavka 154. člena ZOR, smučanje pa je (običajna) športna aktivnost, ki je (tako kot mnoge druge) sicer po naravi stvari povezana z določenimi nevarnostmi oziroma tveganji, vendar ti niso takšni, da jih kljub ustrezni skrbnosti in spoštovanju varnostnih predpisov ne bi bilo mogoče nadzorovati, zaradi česar bi to dejavnost samo po sebi (lahko) šteli za nevarno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je glede glavne stvari odločilo, da so toženci tožniku dolžni solidarno plačati odškodnino v znesku 6.492,29 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku, to je za plačilo 8.947,54 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa se tožbeni zahtevek zavrne.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi tožnika in prvega toženca ter (skupno) pritožbo drugega toženca in stranskega intervenienta ter potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka ter predlaga, naj Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni, oziroma podredno, naj jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Meni, da sodbi sodišč nižjih stopenj ne vsebujeta razlogov o odločilnih dejstvih, torej sta obremenjeni s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče druge stopnje v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje zaključuje, da se je nesreča pripetila takoj za prelomnico; to je v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem – v istočasnem kazenskem postopku zoper tretjega toženca II K 78/98 in izvedenem postopku je bilo ugotovljeno, da je bilo mesto dogodka približno 50 metrov za prelomnico. Obenem ni obrazložena ugotovljena okoliščina, da gledalcev ni bilo ob progi, čeprav to predstavlja konstitutivni element kaznivega dejanja tretjega toženca – sodišče tam ugotavlja, da je tožnik bil gledalec. Sodbi prav tako ne vsebujeta razlogov o zaključku, da se je nezgoda pripetila na tekmovalni progi; iz fotografij, skice in kazenskega spisa gotovo izhaja, da je do nezgode prišlo izven te proge. Sodbi sodišč prve in druge stopnje sploh nimata razlogov o zavrnitvi dokaznega predloga za vpogled v kasneje najdene fotografije, ki jih je posnel do tedaj tožniku neznani D. Z.. Tožnik je fotografije kraja dogodka kot dokaz predlagal sicer že v pripravljalni vlogi z dne 31. 8. 2000, vendar drugih fotografij prireditve ni imel kljub poizvedbam. V predlogu dokaza s fotografijami je natančno pojasnil, zakaj jih ni mogel predložiti že prej, in v dokaz svoje nekrivde predlagal zaslišanje priče, kar pa je sodišče prve stopnje zavrnilo. S tem mu je onemogočilo dokazovanje in kršilo načelo enakosti obravnavanja strank, saj so s strani tožencev predlagane priče prav na tem naroku 10. 5. 2007 izpovedovale drugače kot na prejšnjem zaslišanju; fotografije bi lahko bistveno prispevale k izkazovanju verodostojnosti spremenjenega pričanja. Navedeno je tožnik ponovil na naroku 11. 6. 2007. Tožnik opozarja, da brez lastne krivde ni mogel predložiti fotografij, ker ni našel fotografa, zaslišanje tega pa ni bilo dopuščeno, ker naj bi bil dokaz prepozen, čeprav bi služil prav dokazovanju procesnega razloga iz 286. člena ZPP in ne dejanskega stanja. Razlogov, zakaj sodišče krivde tožnika ni ugotavljalo z izpeljavo predlaganega dokaza, ne vsebuje ne sodba sodišča prve ne druge stopnje, kar je bistveno vplivalo na dokazno oceno. Skrben organizator proge ne bi uredil samo v skladu s 13. členom Zakona o varnosti na javnih smučiščih (v nadaljevanju ZVJS), temveč bi poskrbel tudi za gledalce in druge smučarje ter v skladu z novejšo zakonodajo ravnal že takrat, saj mu je to velevala profesionalna skrbnost. Sodišči nižjih stopenj sploh nista ocenili izpovedbe priče J. z dne 15. 9. 2000, da je bil prostor za gledalce v cilju in na strani ob progi. Tožnik torej ni bil nedovoljeno ob progi in če ni bilo traku, je bila njegova navzočnost ob progi razumljiva; tam je bilo mesto za gledalce, le tekmovališče ni bilo ločeno in zavarovano, da bi gledalec lahko našel rob, od koder bi gledal. Tožnik podredno meni, da je odgovornost tretjega toženca drugačna kot prvega in drugega, saj on ni ravnal po znakih in označbah na smučišču; vozil je izredno nevarno, in sicer smuk po nepreglednem delu proge, ter zakrivil najprej trčenje s S. L. in nato še poškodbo tožnika. Gre za njegovo nevarno vožnjo, ki jo je v konkretnih okoliščinah treba šteti za nevarno dejavnost, odgovornost tretjega toženca pa za objektivno. Konkurenca njegove objektivne odgovornosti in krivdne odgovornosti tožnika pa daje rezultat, da je tožnikov soprispevek zanemarljiv. Revident izpodbija tudi višino prisojenih odškodnin za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki sta prenizki. V zvezi z upoštevanjem njegovih degenerativnih sprememb poudarja, da so se njegove težave začele po nesreči. Trpi za kroničnim vnetjem sklepnih ovojnic deformiranih ramenskih sklepov. Izvedensko mnenje je bilo napravljeno pred šestimi leti, zato je bil tožnikov predlog za dopolnitev tega utemeljen.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencem, ki nanjo niso odgovorili.

5. Revizija ni utemeljena.

O temelju odškodninske obveznosti

6. Sodišči prve in druge stopnje sta za vsa dejstva, bistvena za odločitev v obravnavani zadevi, ustrezno pojasnili, kako sta prišli do njih; glede na revizijske navedbe je treba posebej poudariti, da sodišči nista ugotovili, da se je obravnavana nesreča zgodila prav na tekmovalni progi (med vratci), kot nekorektno nakazuje tožnik, temveč

na tekmovalnem delu zaprte smučarske proge oziroma na zaprtem tekmovalnem delu smučišča, kar sta ustrezno obrazložili(1).

Siceršnja revizijska graja v tem delu ( da drugače izhaja iz fotografij, skice in kazenskega spisa )

pomeni le (prikrito) nedovoljeno polemiko o dejanskem stanju, ugotovljenem na prvih dveh stopnjah sojenja (primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP) . Sodišči nižjih stopenj tudi nista zaključili, da gledalcev ob (celotni) progi (sploh) ni bilo, ampak da razen tožnika na tistem delu smučišča, kjer je prišlo do nesreče, ni bilo drugih gledalcev (ki na sebi ne bi imeli smuči), in sta za to tudi navedli razloge(2).

V reviziji z atrjevanih razhajanj med sodiščema nižjih stopenj glede ugotovitev o mestu škodnega dogodka (takoj za prelomnico ali 50 metrov pod njo) ni.

7. Prav tako ni res, da sodišči prve in druge stopnje nista obrazložili zavrnitve dokaznega predloga za vpogled v („kasneje najdene“) fotografije udeležencev prireditve.(3) V zvezi z revizijskimi navedbami Vrhovno sodišče opozarja, da iz tožnikove utemeljitve tega naknadnega dokaznega predloga(4) izhaja, da je (ves čas) vedel, da je bil na avtobusu, s katerim se je peljal na smučarsko prireditev, sodelavec, ki je to fotografiral, da pa mu je kljub prizadevanju šele po desetih letih(5) in ravno takoj po naroku za glavno obravnavo (z dne 5. 4. 2007), na katerem je (v novem sojenju v zadevi) med svojim (vnovičnim) zaslišanjem (prvič) omenil, da je bil v njegovi družbi tudi fotograf,(6) uspelo izvedeti njegova ime in priimek, saj mu je to (šele) takrat zaupal član organizacijskega odbora prireditve F. S.(7).(8) Vrhovno sodišče posebej poudarja, da je vrednost takšnih in podobnih izgovorov prenizka za izpolnitev pogoja nekrivde iz drugega odstavka 286. člena ZPP. Tožnik ni navedel nobene objektivne okoliščine, zakaj tega dokaza ni mogel predlagati že na prvem naroku za glavno obravnavo 15. 9. 2000; neuspešno (desetletno) prizadevanje za njegovo pridobitev je zatrjeval povsem pavšalno, brez kakršnekoli konkretizirane trditve.(9) Na stranki je breme, da še pred sodnim postopkom oziroma vsaj pred prvim narokom za glavno obravnavo pridobi dovolj informacij, ki ji omogočajo kakovostno uveljavljanje zahtevka, kar še posebej velja za tožnika, saj se on odloča, kdaj bo zadevo s tožbo predložil sodišču. Stranka ne more izhajati iz predpostavke, da bo šele med sodnim postopkom zbrala tiste informacije (glede dejstev in dokazov), ki bi jih morala imeti že pred začetkom pravde, ko se odloča, ali naj zahteva sodno varstvo. (Tudi) po presoji revizijskega sodišča bi tožnik ob ustrezni skrbnosti lahko že veliko prej našel fotografa prireditve in njegove fotografije tega dogodka.

8. Revizijsko stališče, da bi bilo treba odgovornost tretjega toženca opredeliti kot objektivno ( drugi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR)(10) , je zgrešeno. Vrhovno sodišče je v številnih zadevah že zavzelo stališče, da smučišče (samo po sebi) ni nevarna stvar v smislu navedene določbe , smučanje pa je (običajna) športna aktivnost, ki je (tako kot mnoge druge) sicer po naravi stvari povezana z določenimi nevarnostmi oziroma tveganji(11), vendar ti niso takšni, da jih kljub ustrezni skrbnosti in spoštovanju varnostnih predpisov(12) ne bi bilo mogoče nadzorovati, zaradi česar bi to dejavnost samo po sebi (lahko) šteli za nevarno.

Revident svoje stališče o objektivni odgovornosti tretjega toženca utemeljuje z njegovo nepazljivostjo oziroma neupoštevanjem opozorilnih znakov in reda na smučišču. Pojasniti je treba, da se v primerih, ko stvar oziroma dejavnost ni nevarna sama po sebi, temveč takšna postane glede na okoliščine primera, te okoliščine pa je treba pripisati opustitvi dolžne skrbnosti ali kršitvi varnostnih pravil imetnika (obratovalca), za podlago vzame (zgolj) krivdna odgovornost.(13) Glede na relevantne dejanske ugotovitve je (tudi) tožnik (oškodovanec) v konkretnem primeru nedvomno ravnal zelo malomarno in tvegano ter v nasprotju s pravili za zagotavljanje varnosti na smučišču (primerjaj prvi odstavek 2. člena ZVJS ter prvi odstavek in 4. alinejo drugega odstavka 21. člena istega zakona) ; njegov prispevek k nastanku obravnavane škode sta sodišči nižjih stopenj ocenili kot polovičen, kar ne pomeni zmotne uporabe materialnega prava (192. člena ZOR v zvezi z 205. členom istega zakona) v njegovo škodo. Ne drži, da tožnik ni bil nedovoljeno ob progi in da je bila njegova navzočnost ob progi zaradi odsotnosti opozorilnega traku razumljiva. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč ugotovili, da se je tožnik spustil ob tekmovalni progi navzdol peš (brez smuči) kljub temu, da je videl (na vrhnjem – startnem delu proge nameščeni) zaščitno ograjo in tablo, ki je opozarjala, da je smučišče zaprto ter da se na njem odvija tekmovanje, ki ga je želel spremljati in katerega je (nekaj časa pred nesrečo) že spremljal; tožnik je torej vedel, da je na zaprtem tekmovalnem delu smučišča.(14) Okoliščina, da naj bi bilo ob progi mesto za gledalce, nima podlage v dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, pri čemer je treba v zvezi s sklicevanjem na del izpovedbe priče J. z naroka za glavno obravnavo z dne 15. 9. 2000 poudariti, da določilo 8. člena ZPP zavezuje sodišče k celoviti presoji vseh dokazov skupaj, pri čemer ni mogoče enega samega (dela) dokaza iztrgati iz konteksta ostalih izvedenih dokazov in mu dati odločilnega pomena v zadevi.(15) O višini odškodnine

9. Revidentovo izpodbijanje prisojene višine odškodnin za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti kot prenizke je nerazumljivo in brezpredmetno. Vrhovno sodišče poudarja, da sta sodišči prve in druge stopnje tožniku odškodnini za ti obliki (nepremoženjske) škode, katerih višino (edino) izpodbija v reviziji, odmerili v takšnih zneskih, kot jih je zahteval. Razlika med celotno zahtevano in prisojeno odškodnino je rezultat upoštevanja tožnikovega petdesetodstotnega soprispevka (primerjaj 192. člen ZOR v zvezi z 205. členom istega zakona) – kar revident, kot je obrazloženo zgoraj, izpodbija neutemeljeno – in valorizirane akontacije odškodnine ter nižje od zahtevane odmerjene odškodnine za strah – česar revident ne izpodbija. Nadaljevanje dokazovanja z izvedencem medicinske stroke oziroma njegova zavrnitev zato v nobenem primeru ne more biti relevantno(a).

10. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

Op. št. (1): Primerjaj tretji, četrti in sedmi odstavek na enajsti strani ter drugi in četrti odstavek na dvanajsti strani sodbe sodišča prve stopnje in prvi odstavek ter točko II na peti strani sodbe sodišča druge stopnje; to dejstvo je med drugim potrdil tudi sam tožnik, zaslišan kot stranka (primerjaj njegovo izpovedbo z naroka za glavno obravnavo 15. 9. 2000 –

l ist. št. 42 in 43).

Op. št. (2): Sodišče prve stopnje ni verjelo tožniku, ampak pričam M. Č., B. H. in S. J. –

primerjaj tretji odstavek na dvanajsti strani njegove sodbe; primerjaj tudi točko II/3 na peti strani sodbe sodišča druge stopnje.

Op. št. (3): Primerjaj prve štiri odstavke na peti strani sodbe sodišča prve stopnje in prvi odstavek na četrti strani sodbe sodišča druge stopnje .

Op. št. (4): Primerjaj zapisnik z naroka za glavno obravnavo 10. 5. 2007 –

l ist. št. 212 .

Op. št. (5): Obravnavana nesreča se je zgodila 1. 2. 1997 (tožba je bil vložena 3. 8. 1999).

Op. št. (6): Primerjaj tožnik ovo izpovedbo z naroka za glavno obravnavo 5. 4. 2007 –

l ist. št. 196 .

Op. št. (7): Pri tem tudi ni moč prezreti, da je tožnik (tudi) njegovo zaslišanje predlagal že v tožbi (primerjaj njeno I. točko), kasneje pa je ta dokazni predlog umaknil (primerjaj zapisnik z naroka za glavno obravnavo z dne 15. 9. 2000 –

l ist. št. 42 ).

Op. št. (8): Dodati velja, da je te razloge za naknadno predlaganje vpogleda v fotografije relativiziral že sam tožnik, ki je v pritožbi in reviziji navedel, da je ta dokaz naknadno predlagal (tudi) zato, ker so nekatere priče v novem sojenju izpovedovale drugače kot ob prvem zaslišanju, česar ni ne pričakoval ne mogel pričakovati.

Op. št. (9): Iz tega razloga je (bil) nepotreben tudi dokaz z zaslišanjem avtorja teh fotografij D. Z., ki ga je tožnik predlagal za pojasnitev tega, kdaj in na kakšen način je prišel do njih. Ta priča bi torej lahko potrdila kvečjemu to, da se je po 5. 4. 2007 nanj obrnil tožnik, kateremu je izročil fotografije prireditve, ne pa (posplošeno) zatrjevanega tožnikovega neuspešnega prizadevanja za njihovo pridobitev. Zaslišanja F. S. ob tej naknadni predložitvi fotografij tožnik ni predlagal. Op. št. (10): Gre za odgovornost imetnika „

nevarne stvari “

oziroma izvajalca „

nevarne dejavnosti “

(ter še nekatere druge primere). Zanjo je značilno, da krivda ni predpostavka za njen obstoj; ne temelji torej na odgovornosti za protipravno ravnanje, temveč na odgovornosti za vzrok (zato tudi kavzalna odgovornost). Je posledica spoznanja, da nekaterih nevarnosti kljub zadostni skrbnosti ni moč imeti vselej pod kontrolo in jih obvladovati. Tako kljub še tako veliki skrbnosti ni mogoče preprečiti nastanka navadno kar obsežne škode. Gre za izjemo, ki jo je treba –

kot vse izjeme –

utesnjujoče razlagati .

Op. št. (11): Odvija se namreč v naravnem okolju s sebi lastnimi zakonitostmi, njegovo bistvo je gibanje (lahko v različnih smereh) po različno strmih pobočjih, po različni in lahko tudi spremenljivi snežni podlagi, v posebni, težki opremi ter z različnimi, (lahko) tudi precej velikimi hitrostmi, kar vse povzroča večjo verjetnost nepredvidljivih situacij, v katerih se lahko znajdejo njeni udeleženci.

Op. št. (12): V Sloveniji je pravila vedenja oziroma ravnanja na smučišču v času obravnavanega škodnega dogodka določal ZVJS, ki je v 21. členu v bistvenem povzemal pravila Mednarodne smučarske zveze (FIS) o varnosti (primerjaj http://www.fis-ski.com/data/document/10-fis-rules-for-conduct.pdf); sedaj ta pravila določa Zakon o varnosti na smučiščih (ZVSmuč) v 24. členu.

Op. št. (13): Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 621/2005 z dne 31. 1. 2008, II Ips 520/2008 z dne 12. 9. 2008 in II Ips 225/2007 z dne 11. 3. 2010. Op. št. (14): Pripomniti velja, da tožnik ne zatrjuje obstoja nobenega znaka ali kakšne druge označbe, iz katere bi izhajalo, da so tam, kjer se je nahajal, lahko gledalci, ali da bi ga tja napotil kakšen od organizatorjev prireditve.

Op. št. (15): Dodati je treba, da je priča J. svojo izpovedbo prav v tem delu ob svojem vnovičnem zaslišanju na naroku za glavno obravnavo 11. 6. 2007 popravil, in sicer da je bilo mesto za gledalce predvideno (zgolj) v ciljnem delu proge (izven ciljne arene oziroma ograjenega prostora) –

primerjaj l

ist. št. 230 .