Jedro

Stanovanjsko pravico je bilo tudi po zveznih predpisih o vojaških stanovanjih (38. člen pravilnika o dodeljevanju iz stanovanjskega sklada JLA, Ur.l. SFRJ, št. 5/86 - 9/90) mogoče pridobiti z odločbo. Odločba je akt, v katerem je navedeno konkretno stanovanje in konkreten imetnik z vsemi ostalimi pravicami in obveznostmi, ki iz stanovanjske pravice izhajajo.

S sklepom z dne 19.9.1990 (zaključak stambenog organa) je bila toženčeva prošnja le evidentirana, in je kot takšna predstavljala za stanovanjski organ le "planski element". Sporno stanovanje je bilo nato dodeljeno šele 13.8.1991 in šele ta odločba predstavlja akt razpolaganja.

Organi JLA po 25.6.1991 niso več imeli upravljaljskih upravičenj, s tem pa tudi ne pravice do oddajanja stanovanj (1. odstavek 9. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur.l. RS, št. 1/91-1).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da toženec izprazni sporno stanovanje. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke. Sodbo sodišča prve stopnje je tako spremenilo, da je toženec dolžan izprazniti sporno stanovanje, vendar potem, ko mu bo tožeča stranka omogočila vselitev v prejšnje stanovanje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka iz vseh revizijskih razlogov. V reviziji trdi, da sodbe sodišča druge stopnje ni mogoče preizkusiti, ker je sama s seboj v nasprotju. Podana je kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Sodišče druge stopnje v razlogih svoje sodbe ugotavlja, da je bilo tožbenemu zahtevku na prvi stopnji ugodeno, kar ni res. Odtod tudi vse ostale pomanjkljivosti sodbe druge stopnje. Ni jasno zakaj to sodišče delno ugodi tožbenemu zahtevku, ko pa nikjer ne ugotovi, da je bila dodelitev stanovanja nezakonita. Sodišče prve stopnje je namreč tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je bilo mmenja, da je bila dodelitvena odločba zakonita. Takšnega mnenja je tudi tožena stranka. S sporno odločbo je bila toženčeva stanovanjska pravica le konkretizirana, njeno zakonitost pa izkazujejo tudi akti, ki jih je Republika Slovenija sprejela 25.6.1991 ter mnenje Badinterjeve komisije z dne 16.7.1993. Zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. Podrejeno predlaga, da revizijsko sodišče drugostopno sodbo tako spremeni, da potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje v svoji sodbi res pomotoma navedlo, da je sodišče prve stopnje zahtevku ugodilo. Da je šlo le za napako pri povzemanju prvostopne sodbe izhaja iz preostalih razlogov sodbe, ki so v skladu z njenim izrekom. Odločitev je tako mogoče preizkusiti. Zato revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP ni podan.

Sodišče druge stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Odločba o dodelitvi stanovanja z dne 13.8.1991 ni le konkretizacija sklepa z dne 19.9.1990. Stanovanjsko pravico je bilo tudi po zveznih predpisih o vojaških stanovanjih (38. člen pravilnika o dodeljevanju iz stanovanjskega sklada JLA, Ur.l. SFRJ, št. 5/86 - 9/90) mogoče pridobiti z odločbo. Odločba je akt, v katerem je navedeno konkretno stanovanje in konkreten imetnik z vsemi ostalimi pravicami in obveznostmi, ki iz stanovanjske pravice izhajajo. S sklepom z dne 19.9.1990 (zaključak stambenog organa) je bila toženčeva prošnja le evidentirana, in je kot takšna predstavljala za stanovanjski organ le "planski element". Sporno stanovanje je bilo nato dodeljeno šele 13.8.1991 in šele ta odločba predstavlja akt razpolaganja. Zato je za razsojo pomembna zakonitost te odločbe.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da odločba z dne 13.8.1991 ni zakonita. Izdana je bila po 25.6.1991, ko organi JLA, ki so dotlej upravljali stanovanjski sklad JLA, na njem niso več imeli upravljalskih upravičenj, s tem pa tudi ne pravice do oddajanja stanovanj (1. odstavek 9. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur.l. RS, št. 1/91-1). Tega dejstva tudi trimesečni moratorij ni spremenil. Noben kasnejši akt, in tako tudi ne akt, na katerega se sklicuje tožena stranka, nima določbe, ki bi vzpostavljala stanje kakršno je bilo pred 25.6.1991. Sodišče druge stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je izhajajoč iz nezakonitosti te odločbe, pritožbi delno ugodilo tako, da je prvostopno sodbo spremenilo in omogočilo vrnitev v prejšnje stanje. Toženec je sicer dolžan izprazniti stanovanje v ..., vendar šele potem, ko mu bo tožeča stranka omogočila vselitev v stanovanje v ... Pri tej odločitvi je pravilno izhajalo iz dejstva, da je toženec pred preselitvijo v sporno stanovanje imel stanovanjsko pravico na stanovanju v ... Zakonita je bila lahko le tista dodelitvena odločba, ki je bila izdana pred 25.6.1991, v konkretnem primeru torej odločba z dne 12.10.1984. Zato reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).