Jedro

Sodišče prve stopnje je v zvezi z zatrjevano rezervacijo denarnih sredstev tožeče stranke presodilo, da gre pri prenosu teh denarnih sredstev na transakcijski račun pri S. banki za poslovno odločitev tožeče stranke do katere ni prišlo zaradi vložitve izpodbojne tožbe s strani prvo tožene stranke zoper tožečo stranko. Ugotovilo je, da je vzrok za zatrjevane posledice izključno v sami tožeči stranki in ne v ravnanju toženih strank. Glede na navedeno pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem toženih strank. Vzročna zveza je eden od elementov, ki morajo biti kumulativno podani za obstoj odškodninske odgovornosti toženih strank. Ker že posamezen neizkazan element odškodninske odgovornosti pomeni, da slednja ni podana, v obravnavanem gospodarskem sporu pa manjka prej navedeni element, odškodninska odgovornost toženih strank ne obstoja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora povrniti toženima strankama 746,64 EUR stroškov pritožbenega odgovora v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki solidarno in nerazdelno plačati znesek 40.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2017 do plačila in stroške pravdnega postopka (točka I. izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora v15. dneh po vročitvi prepisa sodbe povrniti toženima strankama njune pravdne stroške v višini 2.794,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila (točka II. izreka). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala vzročne zveze med zatrjevano škodo in nedopustnim ravnanjem toženih strank.

2. Tožeča stranka sodbo sodišča prve stopnje izpodbija s pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov ter stroškov pritožbe. Tožeča stranka se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala vzročne zveze med t. i. rezervacijo sredstev (tožnica je tako poimenovala prenos oziroma nakazilo zneska 200.000,00 EUR na TRR tožnice pri S. d.d.) in nedopustnostjo vodenja pravdnega postopka glede izpodbojne tožbe, ki jo je prvo tožena stranka G. d.d. - v stečaju vodila zoper tožnico (kot zatrjevano nedopustno dejstvo). Meni, da je tak zaključek preuranjen oziroma neutemeljen. Da bi se lahko utemeljenost pravdnega postopka presojala objektivno bi se moralo sodišče jasno in določno opredeliti tudi glede očitkov vezanih na nedopustno dejstvo (torej glede nedopustnosti vložitve izpodbojne tožbe). Navaja, da je drugo tožena stranka - stečajni upravitelj prvo tožene stranke, izpodbojno tožbo utemeljeval na podlagi neresničnih navedb vezanih na pravnega prednika tožnice - družbo V. d.o.o. da predmetna družba sploh ni poslovala, da ni opravljala nobenih storitev za prvo toženo stranko ter da je šlo za fiktivne račune. Da gre za neresnične in izmišljene trditve drugo tožene stranke, kot stečajnega upravitelja prvo tožene stranke, pa da je še dodatno razvidno iz predloga drugo tožene stranke oziroma zahteve za odstop vzajemno dvostransko neizpolnjene kooperantske pogodbe številka 11/08, sklenjene z družbo V. d.o.o., na podlagi česar je Okrožno sodišče v Celju podalo pisno soglasje s sklepom pod opr. št. St 398/2010 z dne 24. 6. 2010, ki ga tožeča stranka posreduje v dokazne namene k tej pritožbi. V zvezi s tem navaja, da ne gre za pritožbeno novoto, saj se je s tem sklepom tožnica seznanila v času po prejemu izpodbijane sodbe, ko je temeljito pregledala procesna dejanja v stečajnem spisu ter ugotovila, da je bila drugo tožena stranka o vsebini in obsegu poslovanja prvo tožene stranke z družbo V. d.o.o. obveščena oziroma dobro seznanjena. Vse to pa naj bi nedvomno izkazalo oziroma dokazalo, da se je izpodbojna pravda utemeljevala na podlagi neresnične trditvene podlage, torej, da družba V. d.o.o. ni poslovala s prvo toženo stranko ter da so bili predmet prenosa na tožnico fiktivni računi ter da je bil celoten predhoden pravdni postopek tožnice nasproti drugo toženi stranki glede izterjave denarne terjatve prenesene s strani družbe V. d.o.o. na tožnico v naprej dogovorjen, zato je odgovornost drugo tožene stranke kot stečajnega upravitelja prvo tožene stranke za obstoj nedopustnega dejstva podana oziroma s strani tožeče stranke dokazana. Sodišče prve stopnje se glede navedenih razlogov pri preučevanju razlogov o odločilnih dejstvih, ki so sodišče pripeljali do zavrnitve tožbenega zahtevka, ni izjasnjevalo, čeprav bi se moralo. Ker se glede zgoraj navedenih razlogov ni opredelilo, je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter posledično zmotno uporabilo materialno pravo, saj je preuranjeno zaključilo, da v konkretnem primeru niso izkazane vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Pritožbi je tožeča stranka priložila sklep Okrožnega sodišča v Celju pod opr. št. St 398/2010 z dne 24. 6. 2010. 3. Toženi stranki po pooblaščencu sta na pritožbene navedbe tožeče stranke odgovorili. Pritožbene navedbe sta označili kot neutemeljene in predlagali zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po tožeči stranki uveljavljane absolutne bistvene kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v postopku na prvi stopnji niso bile storjene. Sodba sodišča prve stopnje je primerno obrazložena z jasnimi in skladnimi razlogi o vseh za odločitev relevantnih dejstvih in ni obremenjena z očitanimi kršitvami. Absolutne bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa tožeča stranka tudi ni konkretizirano uveljavljala, saj ni navedla v čem naj bi bila sodba protispisna. Pritožbeno sodišče pa v postopku na prvi stopnji ni zasledilo niti katere od ostalih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP.

6. Ob oceni sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala vzročne zveze med zatrjevano škodo in nedopustnim ravnanjem, ki naj bi ga zagrešili toženi stranki, sodišče prve stopnje utemeljeno ni presojalo trditev tožeče stranke glede protipravnosti oziroma nedopustnosti ravnanja drugo tožene stranke v zvezi z vložitvijo izpodbojne tožbe, ki naj bi temeljila na neresničnih in izmišljenih trditvah drugo tožene stranke kot stečajnega upravitelja prvo tožene stranke, vezanih na pravnega prednika tožeče stranke - družbo V. d.o.o.1. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v točki 20 v zvezi s točko 14 obrazložitve izpodbijane sodbe je vzročna zveza eden od elementov, ki morajo biti vsi kumulativno podani za obstoj odškodninske odgovornosti, sicer niso izpolnjeni pogoji za odškodninsko odgovornost2 in je potrebno tožbeni zahtevek zavrniti. Sodišče prve stopnje zato utemeljeno ni ugotavljalo obstoja ostalih elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke, ki jih je zatrjevala tožeča stranka. Pritožbeni očitki tožeče stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo, če bi želelo izdati pravilno in objektivno sodbo, presojati tudi očitke vezane na nedopustno dejstvo (glede nedopustnosti vložitve izpodbojne tožbe, ker naj bi ta temeljila na neresničnih navedbah drugo tožene stranke vezanih na pravnega prednika tožnice, to je na družbo V. d.o.o., da predmetna družba sploh ni poslovala, da ni opravljala nobenih storitev za prvo toženo stranko ter da je šlo za fiktivne račune), so tako neutemeljene. Glede na navedeno pa je brezpredmeten tudi dokaz tožeče stranke3, ki ga tožeča stranka prilaga k pritožbi in za katerega zatrjuje, da dokazuje, da gre za neresnične in izmišljene trditve drugo tožene stranke kot stečajnega upravitelja prvo tožene stranke v izpodbojni tožbi. Navedene trditve, ki naj bi jih tožeča stranka dokazovala s tem sklepom so nedopustna pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče po določbi prvega odstavka 337. člena ZPP ne sme upoštevati. Tožeča stranka je imela namreč možnost stečajni spis pregledati že v času postopka na prvi stopnji in podati svoje trditve in dokaze pravočasno, tudi sicer pa tožeča stranka s temi navedbami in dokazom, tudi če bi bili upoštevni, odločitve sodišča prve stopnje ne more izpodbiti, ker so za odločitev brezpredmetne. Sodišče namreč ni ugotavljalo protipravnosti ravnanja drugo tožene stranke in mu to ni bilo potrebno po tem, ko je ugotovilo, da ni podana vzročna zveza med zatrjevano škodo in ravnanjem tožene stranke.

7. Tožeča stranka vtožuje od toženih strank solidarno in nerazdelno plačilo zneska 40.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2017, to je od vložitve tožbe dalje, do plačila. Vtoževani znesek predstavlja materialno škodo, ki naj bi nastala tožeči stranki zaradi izgube dobička, ker da je prvo tožena stranka kot stečajni dolžnik zoper tožečo stranko neutemeljeno vložila tožbo zaradi izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika, tožeča stranka pa da je z namenom, da bi se izognila morebitnim negativnim posledicam, ko bi zaradi uspešnosti izpodbojne tožbe prišlo do blokade njenega transakcijskega računa in posledično prenehanja poslovanja tožeče stranke, izvedla rezervacijo denarnih sredstev v višini 200.000,00 EUR, s katerimi vse do dokončnosti pravdnega postopka z izpodbojno tožbo ni razpolagala, zaradi česar da je imela manjši obseg razpoložljivih likvidnih sredstev in posledično ni mogla ohranjati enakega obsega poslov, kar da je privedlo tudi do zmanjšanja števila njenih poslovnih partnerjev in zmanjšanja čistega dobička. Poleg metode zmanjšanja čistega dobička se glede škode zaradi izgube dobička tožeča stranka sklicuje tudi na metodo obračunanih zakonskih zamudnih obresti od zneska 200.000,00 EUR v času njegove rezervacije. Po navedbah tožeče stranke sta toženi stranki za škodo solidarno odgovorni, saj da je prva tožena stranka kot stečajni dolžnik neutemeljeno vodila pravdni postopek z izpodbojno tožbo zoper njo, drugo tožena stranka pa je kot stečajni upravitelj zakoniti zastopnik prvo tožene stranke in njegova odločitev o vložitvi izpodbojne tožbe zoper tožečo stranko da predstavlja strokovno napako, pri tem pa da sta toženi stranki ravnali malomarno, če ne že kar naklepno ter z namenom škodovati tožeči stranki in v okviru pravdnega postopka z izpodbojno tožbo doseči pridobitev nedovoljene koristi.

8. Toženi stranki sta ugovarjali, da ni podana nobena od predpostavk odškodninske odgovornosti.

9. Sodišče prve stopnje je v zvezi z zatrjevano rezervacijo denarnih sredstev tožeče stranke v višini 200.000,00 EUR v decembru 2013, presodilo, da gre pri prenosu teh denarnih sredstev na transakcijski račun pri S. banki za poslovno odločitev tožeče stranke do katere ni prišlo zaradi vložitve izpodbojne tožbe s strani prvo tožene stranke zoper tožečo stranko. Tožeča stranka da tudi ni dokazala, da je uspeh njenega poslovanja bil odvisen od rezerviranih denarnih sredstev, saj ni dokazala, da je zaradi prej navedenega prenosa denarnih sredstev imela manjši obseg razpoložljivih likvidnih sredstev in da je posledično prišlo do zmanjšanja števila njenih poslovnih partnerjev in izgube njenega čistega dobička, kot tudi ni dokazala, da bi na račun rezerviranih denarnih sredstev sicer pridobila zakonske zamudne obresti oziroma donos v višini zatrjevane škode. Ugotovilo je, da je vzrok za zatrjevane posledice izključno v sami tožeči stranki in ne v ravnanju toženih strank. Na podlagi teh dejanskih ugotovitev, ki pritožbeno niso izpodbijane, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala da je sprejela odločitev, da rezervira določen denarni znesek in z njim ne razpolaga, zaradi zavarovanja pred tveganjem neuspeha v pravdi z izpodbojno tožbo prvo tožene stranke zoper njo. Glede na navedeno pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem toženih strank. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je vzročna zveza eden od elementov, ki morajo biti kumulativno podani za obstoj odškodninske odgovornosti toženih strank. Ker že posamezen neizkazan element odškodninske odgovornosti pomeni, da slednja ni podana, v obravnavanem gospodarskem sporu pa manjka prej navedeni element, odškodninska odgovornost toženih strank ne obstoja. Glede na navedeno tožbeni zahtevek ni utemeljen in ga je sodišče prve stopnje iz tega razloga utemeljeno zavrnilo. S tem pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo kot je tega obrazložilo v točki 14 obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da zaradi takšne odločitve odpade tudi potreba po nadaljnjem vsebinskem obravnavanju zadeve.

10. Pritožbene navedbe se tako pokažejo za neutemeljene. Pritožbo je bilo zato zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

11. O stroških tega pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu z določilom prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške in povrniti stroške pritožbenega odgovora toženima strankama. Te je pritožbeno sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku pooblaščenca toženih strank in v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (OT). Stroški tožene stranke tako znašajo 746,64 EUR in sicer sestava odgovora na pritožbo - tar. št. 21.1 OT 1000 točk, pavšalni stroški - 11. člen OT 2 % oziroma 20 točk, vse povečano za 22 % DDV, upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega odgovora v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

1 Tožena stranka naj bi v izpodbojni tožbi namreč zatrjevala, da družba V. d.o.o. ni poslovala s toženo stranko, da ni opravljala storitev za prvo toženo stranko ter da je šlo za fiktivne račune. 2 Glej člen 131 do 189 OZ. 3 Sklep Okrožnega sodišča v Celju St 398/2010 z dne 24. 6. 2010.