Jedro

Začeta redna likvidacija nad dolžnikom ni ovira za dovolitev izvršbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se upničin predlog za izvršbo zavrne, ker je po vpogledu v sodni register ugotovilo, da je dolžnik v postopku redne likvidacije po sklepu skupščine z dne 30.11.2004. Zoper takšen sklep se je pritožila upnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku-v nadaljevanju ZPP (v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju-v nadaljevanju ZIZ) ter predlagala razveljavitev sklepa sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve v nov postopek. Zahtevala je tudi povračilo pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od odločitve o pritožbi dalje do plačila. V pritožbi navaja, da je dolžnik v postopku redne likvidacije po določbah Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD), ki še vedno teče, kot je to ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče. V teh postopkih pa se ne uporabljajo določbe Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL), ker ne gre za likvidacijo pod nadzorom javne oblasti. Dolžnik je lahko, ne glede na likvidacijski postopek, aktivno in pasivno legitimiran v izvršilnih in vseh drugih postopkih in je bil tako tudi tožen s strani upnice v delovni pravdi.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je dolžnik v postopku redne likvidacije, vendar je ravnalo napačno, ko je uporabilo določila I. odstavka 111. člena v zvezi z II. odstavkom 182. člena ZPPSL. Slednji določa, da se določbe ZPPSL, ki se nanašajo na stečajni postopek, smiselno uporabljajo tudi v likvidacijskem postopku, če ta zakon ne določa drugače. Začetek likvidacije nad dolžnikom naj bi torej imel enake posledice kot uvedba stečajnega postopka. Po določbi I. odstavka 111. člena pa od dneva začetka stečajnega postopka ni mogoče dovoliti zoper dolžnika ukrepov zavarovanja niti prisilne izvršbe za poplačilo terjatev, glede katerih obstaja izvršilni naslov ali verodostojna listina. Vendar pa določba 182. člena ZPPSL velja le za tiste postopke likvidacije, ki jih na podlagi tretjega odstavka 1. člena istega zakona izvaja sodišče, torej za sodne ali prisilne likvidacije, ne velja pa za redne ali prostovoljne, avtonomne, zunajsodne likvidacije. Sodna in redna likvidacija sta urejeni vsaka v različnem zakonu in različnem postopku, izvajata ju različna organa, pravne posledice začetka ene in druge likvidacije so drugačne, drugačen je tudi vpliv na sposobnost biti stranka in procesno sposobnost. Redno likvidacijo delniške družbe, začeto na podlagi sklepa skupščine, izvaja družba sama po določbah Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) in zanjo ne veljajo določbe ZPPSL (glej npr. sodbo III Ips 110/2003 in sodbo II Ips 592/2004). Dolžnik je v postopku t.i. redne oziroma avtonomne likvidacije, s čimer je razumeti likvidacijo po določbah 372. do 393. člena ZGD (v nadaljevanju: likvidacija po ZGD). Za tako likvidacijo ne veljajo določbe 176. do 183. člena ZPPSL, in posledično tudi ne določbe I. odstavka 111. člena ZPPSL kot zmotno meni sodišče prve stopnje. Začeta redna likvidacija nad dolžnikom, ki se izvaja po določbah Zakona o gospodarskih družbah, ni ovira za dovolitev izvršbe zoper dolžnika.

Glede na zgoraj navedeno je pritožba utemeljena, zato ji je sodišče druge stopnje ugodilo, sklep prvostopnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v katerem bo sodišče prve stopnje, ob upoštevanju zgoraj navedenega, moralo ponovno presojati, ali obstajajo vsi pogoji za ugoditev upničinem predlogu za izvršbo.

Zaradi razveljavitve odločbe sodišča prve stopnje in vrnitve zadeve v novo odločanje, se odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo pridrži za končno odločbo (III. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).