Jedro

Pravica do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev predstavlja socialno varstveni dodatek. V teh primerih je sodno varstvo zagotovljeno v socialnem sporu, v katerem je stvarno pristojno za odločanje socialno sodišče in ne upravno sodišče.

Izrek

I. Upravno sodišče Republike Slovenije ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi.

II. Po pravnomočnosti tega sklepa se zadeva odstopi v reševanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

Obrazložitev

1. Tožnik vlaga tožbo zaradi molka organa zoper uvodoma navedeno odločbo Centra za socialno delo Ljubljana - Bežigrad, s katero je bilo med drugim odločeno, da ni upravičen do pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev. V tožbi navaja, da je zoper uvodoma navedeno izpodbijano odločbo vložil pritožbo, o kateri drugostopenjski organ do dneva vložitve tožbe še ni odločil. V dopolnitvi tožbe z dne 8. 3. 2018 pa navaja, da kljub prejeti odločbi drugostopenjskega organa vztraja pri vloženi tožbi in jo razširja.

2. Upravno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi.

3. Iz izpodbijane odločbe Centra za socialno delo Ljubljana - Bežigrad izhaja, da je bila izdana na podlagi Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS). Prvi odstavek 38. člena ZUPJS določa, da o pritožbi zoper odločbo centra za socialno delo odloča ministrstvo, pristojno za socialne zadeve, tretji odstavek istega člena pa, da v sporih zoper odločbe ministrstva odloča pristojno socialno sodišče. V skladu s 5. točko prvega odstavka 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1) je socialno sodišče med drugim pristojno za odločanje v socialnih sporih na področju socialnih prejemkov, to je o socialno varstvenih dajatvah ter o pravici do socialnih prejemkov iz različnih naslovov, če je njihov namen reševati socialno varnost upravičenca in če je za priznanje pravice do takega prejemka odločilen premoženjski cenzus.

4. Pravica do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev je urejena v določbah 24. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ) in 29. člena ZUPJS in je vezana na pridobitev denarne socialne pomoči, ki skladno z določbo 2. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) predstavlja socialno varstveni prejemek, namenjen tistim posameznikom, ki si materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere sami ne morejo vplivati.

5. Ker je torej v obravnavanem primeru sodno varstvo zagotovljeno v socialnem sporu, v katerem je stvarno pristojno za odločanje socialno in ne upravno sodišče, se je to sodišče na podlagi določb 19. člena ter prvega odstavka 23. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izreklo, da ni stvarno pristojno za odločanje o vloženi tožbi. Zadeva bo zato po pravnomočnosti tega sklepa odstopljena v reševanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno pristojnemu sodišču.