Jedro

Obdolžencu se je res po prvotni obtožbi očitala storitev kaznivega dejanja grdega ravnanja po I. odst. 146 čl. KZ v zvezi s katero mu je bila izdana sodba o kaznovalnem nalogu, na ugovor razveljavljena. Kasneje v teku postopka je prišlo do spremembe obtožbe v očitek storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe (I. odst. 133. čl. KZ v zv. z II. odst. 16. čl. KZ), kar je ob upoštevanju določil čl. 445d ZKP dopustno. Zaradi pretrganj v zadevi ni prišlo do zastaranja kazenskega pregona.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega D. G. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi D. G. je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je bil obdolženi D. G. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po I. odstavku 133. člena KZ v zvezi z II. odstavkom 16. člena istega zakona. Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo enega meseca zapora in preizkusno dobo enega leta. Oškodovanec S. Č. je bil, po določilih II. odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 6.500,00 EUR napoten na pravdo. Odločeno je bilo še, da mora obdolženi, po določilih I. odstavka 95. člena ZKP povrniti stroške kazenskega postopka iz 1.-5. točke II. odstavka 92. člena ZKP, ki so zaenkrat znani v znesku 1.007,80 EUR, potrebne izdatke oškodovanca in nagrado njegove pooblaščenke ter plačati sodno takso, kar vse bo odmerjeno s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe.

Proti tej sodbi se je pritožil zagovornik obdolženega D. G. iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec – svétnik Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije – Zunanjega oddelka v Celju F. H. je sodišču druge stopnje z dopisom z dne 20. 7. 2010, št. Ktp/0/-II ... podal izjavo, da v zvezi s pritožbo obdolženčevega zagovornika v tej kazenski zadevi, v skladu z II. odstavkom 445. člena ZKP, ne bo podal svojega predloga.

Pritožba ni utemeljena.

V nasprotju s pritožnikom senat sodišča druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po izvedbi vseh v poštev prihajajočih dokazov v tej kazenski zadevi pravilno in v popolnosti ugotovilo njeno dejansko stanje in v postopku, v katerem ni zagrešilo v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ob razsoji tudi pravilno uporabilo kazenski zakon, ko je obdolženega spoznalo za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja. Povedanega pritožbene navedbe niso mogle v ničemer ovreči. Pritožnik tako nima prav v svoji trditvi, da bi naj sodišče prve stopnje ravnalo napak, ko ni ugotovilo, da je kazenski pregon obdolženca glede očitanega mu kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe relativno zastaral. Res je sicer, da je bilo kaznivo dejanje storjeno dne 1. 11. 2004 in da je bil v zvezi z njim vložen obtožni predlog dne 23. 3. 2005, s katerim se je obdolžencu očitala storitev kaznivega dejanja grdega ravnanja po I. odst. 146. člena KZ. V zvezi s tem je bila obdolženemu dne 27. 5. 2005 pod opr. št. K 33/2005 Okrajnega sodišča v Žalcu izrečena sodba o kaznovalnem nalogu, katera je bila po ugovoru njegove takratne zagovornice s sklepom z dne 18. 5. 2006, Okrajnega sodišča v Žalcu, izdanem pod navedeno opr. številko, razveljavljena. Postopek je zato tekel dalje, pri čemer je prišlo do spremembe obtožnega predloga s strani državnega tožilca na glavni obravnavi dne 26. 11. 2007. Sprememba je bila potrebna, saj so jo narekovali dotedaj izvedeni dokazi in se ne nanaša zgolj na očitek obtožbe, ampak kot rečeno, tudi na pravno opredelitev obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Vse skupaj pa se nanaša na istega obdolženca in oškodovanca ter isti historični dogodek, kar pomeni, da do te ni prišlo po preteku relativnega zastaralnega roka iz 5. točke I. odstavka 111. člena KZ, saj med 18. 5. 2006 in 26. 11. 2007 niso potekla za to potrebna tri leta, ko je potrebno pojasniti, da je bil ta rok z izvajanjem dokazov tudi sicer večkrat pretrgan. Do navedene spremembe obtožbe pa je smelo priti kot to določajo določila člena 445 d ZKP, po katerih sodišče pri izreku sodbe po vložitvi ugovora ni vezano na predlog državnega tožilca iz II. odstavka 445.a člena ZKP in na prepoved iz člena 385 istega zakona, katero tudi v pritožbi pritožnik posebej izpostavlja. Zakaj te prepovedi ni mogoče upoštevati je pojasnilo Ustavno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi z dne 16. 12. 2009, opr. št. U-I 46/08. Čeprav se pritožnik z njo ne strinja, je reči, da je ta povsem jasna in prepričljiva, kar pomeni, da z ugovorom v tej smeri zagovornik obdolženega ni mogel uspeti.

Podobna je situacija v zvezi z zatrjevanji pritožnika, da je sodišče prve stopnje ob zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, ob razsoji zagrešilo še bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke I. odstavka 371. člena ZKP. Pritožnik se namreč ne strinja z ugotovitvami izvedenca sodno medicinske stroke o možnosti nastanka pri oškodovancu ugotovljenih poškodb, pri čemer bi naj sodišče prve stopnje o tem podala pomanjkljive razloge, nasprotne ugotovitvam izvedenca. Tako kot sodišče prve stopnje tudi sodišče druge stopnje ugotavlja, da je izvedenec sodno medicinske stroke v zvezi s tem podal pisno mnenje, katerega je, tudi po predočitvi dokazov o ograji, v katero bi se naj po zatrjevanju obdolženega takrat zaletel oškodovanec in se poškodoval, dopolnil ob dveh zaslišanjih na sodišču. Bil je prepričljiv v ugotovitvi, da bi v primeru, če bi oškodovani zadel z glavo v robati del ograje moral zadobiti še razpočno rano, če pa bi zadel v njen gladki del vse pri njemu ugotovljene poškodbe, ne bi mogle nastati. S tem je tako z izkustvenega kot strokovnega vidika potrdil oškodovanca, da se ta ni poškodoval na način, kot trdi obtoženec, ko je pojasnil še, da pa je bil ta lahko poškodovan na v obtožbi zatrjevani način, skladen izpovedbi S. Č. Prav nobenega dvoma torej ni, da ima sodišče prve stopnje v tem delu prav, o čemer je podalo dovolj jasne razloge, skladne ugotovitvam izvedenca. To velja tudi v zvezi z ugotovitvijo posledic poškodb pri oškodovancu, to je tega, da je bila zaradi njih prizadeta njegova zunanjost. Res je sicer, da poškodbe niso bile dokumentirane s fotografijami, kar pa ne pomeni, da oceni izvedenca, kateri ima s tem dolgoletne izkušnje, ne bi bilo mogoče verjeti.

Obdolžencu je torej storitev kaznivega dejanja v objektivnem pogledu v celoti dokazana, pri čemer stvari ne morejo spremeniti zatrjevanja pritožnika, da naj bi sodišče zagrešilo že omenjeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka tudi s tem, da ni podalo jasnih razlogov o morebitnem ravnanju obdolženca v silobranu oz. prekoračenem silobranu, v nasprotju z zapisnikom o zaslišanju oškodovanca pa napačno zaključilo še, da ta obdolženca ni udaril. V zvezi s slednjim je reči, da je pritožnik spregledal, da je oškodovanec pojasnil, da je obdolženca udaril šele po prejetem tretjem udarcu, pred prejetim prvim udarcem pa z njim ni bil v fizičnem kontaktu. Gre za okoliščino, kateri izrecno ne nasprotuje niti obdolženec sam, tudi ne v pritožbi izpostavljenem uradnem zaznamku o njegovi izjavi (list št. … spisa), kar pomeni, da so zaključki sodišča prve stopnje o tem, da obdolženi s strani oškodovanca ni bil napaden in da torej ne gre za ravnanje v silobranu in posledično tudi ne v prekoračenem silobranu, pravilni. Izkaže se tako, da razlogovanje sodišča prve stopnje o tem, da obdolženi ni podal kazenske ovadbe v zvezi z zatrjevano poškodbo, katero bi mu naj prizadejal oškodovanec za razsojo ni odločilna in o tem ni potrebno povedati kaj več.

Sodišče prve stopnje nadalje v celoti skladno izvedenim dokazom pravilno ugotavlja, da je obdolžencu storitev kaznivega dejanja dokazana tudi v subjektivnem pogledu. Za ugotovitev, da je kaznivo dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti je imelo vso podlago v izvedeniškem mnenju izvedenke dr. M. S. Iz tega mnenja, povzetega v izpodbijano sodbo, zanesljivo izhaja, da obdolženi ob storitvi kaznivega dejanja ni bil neprišteven, kljub afektivnemu stanju, v katerem se je nahajal. To pa pomeni, da je v okviru te prištevnosti vendarle mogel in tudi je ravnal naklepno, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

V zvezi s pritožbo je sodišče druge stopnje preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje še v njeni odločbi o obdolžencu izrečeni kazenski sankciji. Ugotavlja, da je pogojna obsodba v celoti primerna in ni videti prav nobene potrebe po njeni spremembi v obdolženčevo korist. Ker tudi uradni preizkus izpodbijane sodbe ni pokazal nepravilnosti, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zagovornika obdolženca zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrditi.

Obdolženi s pritožbo vloženo po zagovorniku ni uspel, zato mora plačati sodno takso. To mu bo odmerilo sodišče prve stopnje po določilih Zakona o sodnih taksah.