Jedro

Po določbi prvega odstavka 137. člena ZDR, enako pa določa tudi 137. člen ZDR-1, ima delavec pravico do nadomestila plače za čas odsotnosti, v primerih in v trajanju, določenem z zakonom, ter v primerih odsotnosti z dela, ko ne dela iz razlogov na strani delodajalca. V drugem odstavku citiranih členov je določeno, da je delodajalec dolžan izplačati nadomestilo plače v primerih odsotnosti z dela, ko delavec ne dela iz razlogov na strani delodajalca. Tožnica v spornem obdobju dela ni opravljala iz razlogov na strani tožene stranke, saj ji je direktor tožene stranke prepovedal opravljati delo. Zato je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno prisodilo nadomestila plače za sporno obdobje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi ter se izpodbijani del sodbe v V. točki izreka (odločitev o pravdnih stroških) delno spremeni tako, da se v tem delu glasi: „V. Tožena stranka je dolžna plačati tožnici stroške postopka v znesku 708,75 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatve tožnice v višini nadomestila plače v neto zneskih, razvidnih v I. točki izreka. V II. točki izreka je ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke v višini 10.000,00 EUR. Toženi stranki je naložilo, da tožnici plača nadomestilo plače v neto zneskih, razvidnih iz III. točke izreka, in regres za letni dopust v znesku, razvidnem iz IV. točke izreka. Višji obrestni zahtevek je zavrnilo in toženi stranki naložilo, da tožnici povrne 729,35 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP). Navaja, da tožnica v zvezi s trditvijo, da je direktorja tožene stranke in urednico pri toženi stranki nekajkrat prosila, da naj ji dovoli nadaljevanje dela po pogodbi o zaposlitvi, ni predlagala dokazov. Pri odločitvi o zahtevku sodišče prve stopnje sicer res ni upoštevalo novih listin, vendar pa je svojo odločitev v celoti oprlo na izpovedbo tožnice, ki je povedala, da je urednici pisala SMS sporočila, ker je želela delati. Ker je sodišče dejanske zaključke oprlo na izpovedbo tožnice, ni pa toženi stranki omogočilo dokazovanja z zaslišanjem urednice, je kršilo določbe o enakem obravnavanju strank. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka, saj je sodišče tožnici neutemeljeno priznalo potne stroške za prihod na oba naroka v višini kilometrine. Tožnica je upravičena do povrnitve stroškov javnega avtobusnega ali železniškega prevoza. Zahteva povračilo stroškov postopka s pritožbo.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva, na ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo, razen delno glede odločitve o pravdnih stroških.

5. Po določbi prvega odstavka 137. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR), enako pa določa tudi 137. člen sedaj veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/2013 - ZDR-1), ima delavec pravico do nadomestila plače za čas odsotnosti, v primerih in v trajanju, določenem z zakonom, ter v primerih odsotnosti z dela, ko ne dela iz razlogov na strani delodajalca. V drugem odstavku citiranih členov je določeno, da je delodajalec dolžan izplačati nadomestilo plače v primerih odsotnosti z dela, ko delavec ne dela iz razlogov na strani delodajalca. Med strankama je sporno, ali tožnica v času od 13. 11. 2012 do 31. 7. 2013 del in nalog po pogodbi o zaposlitvi ni opravljala iz razlogov na strani tožene stranke.

6. V tem sporu je tožnica v tožbi in prvi pripravljalni vlogi pravočasno zatrjevala, da ji je v času od 13. 11. 2012 direktor tožene stranke prepovedal opravljati delo in dostop v pisarno oziroma v prostore tožene stranke. Poleg tega je v tožbi navajala, da je imela željo, da bi še naprej opravljala delo, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi, zato je v telefonskih klicih, SMS sporočilih preko mobilnega telefona in po elektronski pošti (priloga A5) direktorja tožene stranke pozivala oziroma poizvedovala o nadaljnjem opravljanju dela. Za dokazovanje teh trditev je predlagala tudi svoje zaslišanje, na podlagi 212. člena ZPP pa je tožena stranka utemeljenost teh trditev izpodbijala in predlagala nasprotni dokaz z zaslišanjem direktorja tožene stranke. Sodišče prve stopnje ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke, saj ta ni pristopil na nobenega od narokov, pri čemer svojega izostanka ni opravičil. Zato je v skladu z drugim odstavkom 258. člena ZPP sodišče utemeljeno zaslišalo le tožnico. Že iz tega razloga je neutemeljen očitek tožene stranke, da je sodišče kršilo določbe ZPP o enakem obravnavanju strank.

7. Tožnica je v izpovedi potrdila predhodne trditve s tem, ko je povedala, da ji je direktor tožene stranke 13. 11. 2012 prepovedal vstopiti v prostore tožene stranke in opravljati delo ter da je za nadaljevanje dela po telefonu in SMS sporočilih nekajkrat prosila tudi urednico A.A.. Bistveno je torej, da je tožnica dokazala svoje trditve, tožena stranka pa verodostojnosti tožničine izpovedi ni ovrgla z nasprotnim dokazom, ki bi ga pravočasno predlagala. Po zaključku prvega naroka je tožena stranka sicer res predlagala zaslišanje A.A., vendar v zvezi s trditvami tožnice, ki jih je ta podala že v tožbi in pripravljalni vlogi z dne 22. 1. 2014, zato bi lahko tožena stranka ob ustrezni procesni skrbnosti najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo predlagala zaslišanje navedene priče. Tožena stranka je zaslišanje navedene priče predlagala po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo, zato je sodišče prve stopnje, ki svoje odločitve tudi sicer ni oprlo na izpise klicev s tožničinega mobilnega telefona, takšen dokazni predlog kot prepozen utemeljeno zavrnilo. Očitana kršitev določb pravdnega postopka glede na navedeno ni podana.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da tožnica v obdobju od 13. 11. 2012 do 31. 7. 2013 dela ni opravljala iz razlogov na strani tožene stranke. Zato je tožnici utemeljeno prisodilo nadomestila plače za navedeno obdobje. Sodišče prve stopnje je vtoževana nadomestila plače tožnici prisodilo v neto zneskih, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožena stranka od pripadajočih bruto nadomestil plače obračunala in odvedla predpisane davke in prispevke. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti pa pritožbeno sodišče soglaša tudi z materialnopravno presojo sodišča, ki je tožnici na podlagi četrtega odstavka 131. člena ZDR-1 prisodilo sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2013. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s presojo sodišča prve stopnje, da ne obstaja v pobot uveljavljena odškodninska terjatev tožene stranke do tožnice v znesku 10.000,00 EUR, saj je pobotni ugovor nespecificiran (pavšalen) in tudi sicer neutemeljen zaradi zastaranja in neobstoja predpostavk odškodninske odgovornosti.

9. Tožena stranka pa v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo tožnici priznati stroške prevoza za pristop na dva naroka v B. v višini najcenejšega prevoznega sredstva (13. 10. 2015 in 10. 12. 2015). Iz dokumentacije v spisu je namreč razvidno, da ima tožnica stalno bivališče na C., pravdna stranka pa je na podlagi določbe 19. člena v zvezi z drugim odstavkom 5. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 15/2003 in nasl. - Pravilnik) upravičena do povračila izdatkov za potovanje od stalnega prebivališča do kraja, v katerem sodišče opravi narok za glavno obravnavo, in za vrnitev. Tožnica je v postopku na prvi stopnji sicer priglasila stroške kilometrine za pristop na dva naroka za glavno obravnavo, vendar pa se v skladu 6. členom Pravilnika potni stroški povrnejo za potovanje po najkrajši poti in z najcenejšim prevoznim sredstvom. Stroški za prevožene kilometre se povrnejo samo za pot, na kateri ne vozi javno prevozno sredstvo, pa tudi če javno prevozno sredstvo ne vozi ob primernem času, ali če je bilo potrebno iz kakšnega drugega opravičenega vzroka opustiti vožnjo z javnim prevoznim sredstvom (prvi in drugi odstavek 9. člena Pravilnika). Stranki, ki ni navajala nobenih okoliščin, ki bi utemeljevale povrnitev stroškov z lastnim prevoznim sredstvom (za prevožene kilometre), teh stroškov ni mogoče priznati. Tožnica je zato upravičena do povračila stroškov za prevoz z javnim prevoznim sredstvom, sodišče prve stopnje pa bi ji iz tega naslova moralo priznati 16,40 EUR potnih stroškov (enosmerna vozovnica za avtobusni prevoz na relaciji C. - D. - B. stane 4,10 EUR), kolikor po podatkih avtobusnega prevoznika E. d. d. stane vozovnica na omenjeni relaciji. Glede na to je tožnica upravičena do povrnitve njenih pravdnih stroškov v višini 708,75 EUR (in ne v višini 729,35 EUR, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje).

10. Ostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na to, da bi tožnica zaradi nezagotavljanja dela lahko ukrepala in sama odpovedala pogodbo o zaposlitvi, pa so za predmetni spor irelevantne in se do njih pritožbeno sodišče ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP ter 5. alinee 358. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, tako kot je razvidno iz izreka. Ker v preostalem niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je v tem obsegu pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, in sicer glede dela stranske terjatve za plačilo stroškov postopka. Po oceni pritožbenega sodišča pa je njen pritožbeni uspeh tako minimalen, da ji ni mogoče prisoditi niti dela priglašenih pritožbenih stroškov.