Jedro

Iz 5. člena ZPTI izhaja, da se sme s patentom zavarovani izum izkoriščati le na način, določen z zakonom oziroma drugimi predpisi, z izkoriščanjem izuma pa je mišljena njegova uporaba v proizvodnji in dajanje po izumu izdelanih predmetov v promet, oziroma vsaka uporaba izuma v gospodarske namene. Ker je bil to postopek povečave anod med obratovanjem, to ni pripeljalo samo do postopka izboljšanja peči, kot to trdi tožena stranka, povzema pa tudi zahteva za varstvo zakonitosti, ampak tudi do povečave anod, ki so dajale določen učinek. Učinek povečave anod je bil, poleg skrajšanega tehnološkega postopka, še drugačna jakost toka (patentna listina), kar je veljalo za ves čas uporabe teh anod in s tem povečanje proizvodnje (cilji izuma, navedeni v patentnem spisu). Zato koristni in neposredni prispevek izuma ni bil samo v hitrejšem postopku izboljševanja peči, ampak tudi v sami proizvodnji oziroma uporabi izuma v gospodarske namene, kar pomeni, da je bilo treba odškodnino izračunati skladno s povečanim dohodkom in znižanimi stroški, seveda vse ob upoštevanju dejanskih okoliščin in tovrstnih določb sporazuma tožene stranke.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Revizija se zavrže. Tožeča stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku, odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 24.465,66 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneskov, ki jih je določilo in sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker sodba nima razlogov oziroma obstaja nasprotje med razlogi sodbe (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). V zadevi je odločalo nepristojno sodišče (4. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Zmotno je uporabljeno materialno pravo, ker ni uporabljeno patentno pravo, sodišče ni ugotovilo, kaj je sploh patentibilno in tožniku je bila prisojena višja odškodnina, kot bi mu pripadala po samoupravnem sporazumu. Zato je predlagal, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbo sodišča druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka po obeh pooblaščencih vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker sodba nima razlogov oziroma obstaja nasprotje med razlogi sodbe (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Odločalo je nepristojno sodišče (4. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Zmotno je uporabljeno materialno pravo, ker ni uporabljeno patentno pravo, sodišče ni ugotovilo, kaj je v sporni zadevi sploh patentibilno in tožniku je bila prisojena višja odškodnina, kot bi mu pripadala po samoupravnem sporazumu. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo v celoti spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ali podredno, da jo razveljavi in vrne sodišču v novo sojenje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila v skladu z določbo drugega odstavka 391. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) ob uporabi 375. člena ZPP vročena pravdnima strankama, ki nanjo nista odgovorili, revizija pa je bila v skladu z določbo 375. ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila.

Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala, da se revizija zavrže ali zavrne.

I. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočni sodni odločbi. Pri odločanju se sodišče omeji samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja državno tožilstvo v svoji zahtevi (prvi odstavek 391. člena ZPP).

Vrhovno sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Zahteva za varstvo zakonitosti bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP samo omenja, jih pa niti ne konkretizira niti ne obrazloži. Čeprav citira odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki jih je to sprejelo v zvezi z zagotavljanjem ustavne pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave Republike Slovenije, zahteva za varstvo zakonitosti ne pove, zakaj naj bi bila ta pravica kršena v izpodbijani sodbi. Tudi če je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in zato izhajalo iz stališča, da -"pravna izhodišča pritožb, ki izhajajo iz patentnega prava, niso relevantna", to še ne pomeni, da je zaradi tega sodba obremenjena z očitano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka. Celotna obrazložitev izpodbijane sodbe temelji na pravni osnovi, ki jo je sodišče imelo za pomembno, zato sodba ni brez argumentov, razlogovanje ni nejasno in ne nasprotuje razlogom sodišča prve stopnje. Zato očitkom zahteve za varstvo zakonitosti glede te bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni mogoče slediti.

Tudi očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni mogoče ugotoviti. Glede na določbo 3. točke 4. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94 in nadalj.) so delovna sodišča pristojna za odločanje v sporih med delavci in delodajalci v zvezi z izumi, oblikami teles, slikami ali risbami in tehničnimi izboljšavami. In sporno razmerje je spor o odškodnini za uporabo s patentom zavarovanega izuma delavca, ki ga je uporabil njegov delodajalec brez ustrezne licence.

V sporu je preveč pomena dano formalnim pravilom, namesto da bi bil dan poudarek vprašanju, ali je pri rešitvi spora treba uporabljati zakonske določbe ali določbe samoupravnega sporazuma. Iz celotnega dokaznega postopka sledi, da je bistvo spora, da je tožnik pridobil patent za izum, ki ga je tožena stranka uporabila, ni pa bila podpisana medsebojna pogodba in tožniku ni bila iz naslova odškodnine za uporabo izuma izplačana odškodnina. Spor je bil začet zato, ker se pravdni stranki nista mogli sporazumeti, čigav je izum in kaj vsebinsko zajema, poleg tega pa gre še za uporabo s patentom zaščitenega izuma, za katerega je tožena stranka še v postopku patentiranja neuspešno skušala doseči ničnost. Po mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije sta za rešitev spora materialnopravno -pomembna tako zakon o patentih in tehničnih izboljšavah (ZPTI - Uradni list FLRJ, št. 44/60 in nadalj.) kot tudi samoupravni sporazum o skupnih osnovah in merilih za urejanje obveznosti in pravic iz naslova izumov, tehničnih izboljšav in koristnih predlogov tožene stranke (sporazum) iz aprila 1979 (sprejet na referendumu 19.12.1978 in 19.4.1979 in na seji DS 24.4.1979).

Zakon določa, kaj in v kakšnem okviru je predmet zaščite, samoupravni sporazum pa določa za toženo stranko možne okvirne načine za izračun odškodnine. Pri tem že zgolj zato, ker ta sporazum, kot je razvidno iz uvoda sporazuma, temelji na določbah ZPTI, ne more biti govora o tem, da v tem sporu določbe patentnega prava ne morejo biti pravno pomembne. V postopku se je razmejevalo tudi ali je v postopku treba upoštevati določbe ZPTI v členih od 98 do 101 ali določbe samoupravnega sporazuma o pravični odškodnini, ker je tožena stranka zastopala stališče, da določb samoupravnega sporazuma ni mogoče uporabljati zato, ker ni ona pridobila patenta za postopek povečave anod med obratovanjem peči. Pri tem je tožena stranka spregledala določbe lastnega sporazuma, kjer je v 7. členu določba, da se sporazum uporablja pri izumih, do katerih je prišlo, ko je bil izumitelj pri njih v delovnem razmerju, v 2. členu sporazuma pa je določba, da se sporazum ustrezno uporablja celo za predlagatelje (izumov oziroma tehničnih izboljšav) izven tožene stranke. Zato je sodišče odškodnino glede na tožnikov predlog lahko obravnavalo po določbah sporazuma in ni bilo treba uporabljati zakonskih določb o civilno pravnem varstvu patenta.

V tem sporu ne more več biti sporno vprašanje, kaj je predmet patenta, saj je to razvidno iz same patentne listine, vprašanje je lahko, kakšne so pravice iz tega patenta. Sporno tudi ne more biti, da je tožnik patentno zaščito dobil za 15 let, ker je taka določba izhajala iz patentne listine, bila pa je v skladu z zakonom. Iz patentnega spisa izhaja, da je patent imel naslov "postopek povečave Soderbergove anode med obratovanjem elektrolizne peči". Iz 5. člena ZPTI izhaja, da se sme s patentom zavarovani izum izkoriščati le na način, določen z zakonom oziroma drugimi predpisi, z izkoriščanjem izuma pa je mišljena njegova uporaba v proizvodnji in dajanje po izumu izdelanih predmetov v promet, oziroma vsaka uporaba izuma v gospodarske namene. Ker je bil to postopek povečave anod med obratovanjem, to ni pripeljalo samo do postopka izboljšanja peči, kot to trdi tožena stranka, povzema pa tudi zahteva za varstvo zakonitosti, ampak tudi do povečave anod, ki so dajale določen učinek. Učinek povečave anod je bil, poleg skrajšanega tehnološkega postopka, še drugačna jakost toka (patentna listina), kar je veljalo za ves čas uporabe teh anod in s tem povečanje proizvodnje (cilji izuma, navedeni v patentnem spisu).

Zato koristni in neposredni prispevek izuma ni bil samo v hitrejšem postopku izboljševanja peči, ampak tudi v sami proizvodnji oziroma uporabi izuma v gospodarske namene, kar pomeni, da je bilo treba odškodnino izračunati skladno s povečanim dohodkom in znižanimi stroški, seveda vse ob upoštevanju dejanskih okoliščin in tovrstnih določb sporazuma tožene stranke.

Ugotovitev same višine škode oziroma ugotavljanje njenega obsega je dejansko vprašanje, ki glede na določbo drugega odstavka 387. člena ZPP ne more biti predmet obravnave v zahtevi za varstvo zakonitosti.

Vrhovno sodišče je zato v skladu z določbo prvega odstavka 391. člena ZPP in ob upoštevanju določbe 378. člena ZPP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

II. Revizija ni dovoljena.

Po določbi 21. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 14/94 in 20/98) je tudi v delovnih in socialnih sporih, če gre za premoženjski spor, zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, dovoljena revizija v primerih, ki jih dopušča ZPP.

Po drugem odstavku 367. člena ZPP revizija ni dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe (sklepa) ne presega 1.000.000,00 SIT. Po določbi 39. člena ZPP se kot vrednost spornega predmeta (tudi kot vrednost v reviziji izpodbijanega dela sodbe) vzame samo vrednost glavnega zahtevka, obresti kot stranska terjatev na vrednost spornega predmeta ne vplivajo. Ker v obravnavani zadevi vrednost uveljavljane denarne terjatve tožeče stranke ne presega z zakonom določenega zneska, za vsebinsko obravnavo revizije ni izpolnjen zahtevan pogoj.

Revizijsko sodišče je revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi določb 377. člena ZPP.

O stroških revizije je revizijsko sodišče odločilo v skladu z določbo prvega odstavka 155. člena ZPP.