Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je direktor tožene stranke sam izpovedal, da je vnesel datum prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v 1. točko sporazuma naknadno po podpisu sporazuma s strani tožnika, kar kaže na to, da ob podpisu sporazuma ni bila podana volja obeh strank oziroma soglasje volj za prenehanje delovnega razmerja z spornim dnem, kar pa je bistvena sestavina sporazuma.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je Sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 11. 2018, sklenjen med tožečo stranko in toženo stranko, ničen, kar zahteva tožnik več ali drugače, se zavrne (I. točka izreka); da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 5. 12. 2018, temveč je trajalo do 22. 2. 2019, v delovnem času 40 ur na teden, skupaj z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 2. 2018, vsled česar mora tožena stranka tožniku, v roku 8 delovnih dni, vzpostaviti delovno razmerje ter mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (do 22. 2. 2019) obračunati mesečna bruto nadomestila plač ter mu po odvodu davkov in prispevkov plačati neto mesečna nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, ki so zapadla v plačilo vsakega 19. v mesecu, dalje do plačila, kar zahteva več ali drugače, se zavrne (II. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnika v roku 8 dni prijaviti v sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja, pokojninskega in invalidskega zavarovanje ter zavarovanja za primer brezposelnosti od prenehanja prijave do 22. 2. 2019, kar zahteva več ali drugače, se zavrne (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.073,01 EUR, v roku 15 dni, na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. 01100-6370501417, sklic ..., v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe (prvi odstavek I., II., III. točke in IV. točko izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi navaja, da je sodba sodišča prve stopnje nezakonita in nepravilna, saj je tožnik v tožbi zapisal, da naj bi izpodbijani sporazum bil ničen, vendar pa celotno trditveno podlago podaja izključno v smeri dokazovanja njegove neveljavnosti. Tožnik je v zvezi z izpodbijanim sporazumom izpostavljal zgolj, da ga ni nikoli podpisal, drugih ugovorov pa ni podal. Pri tem pa tožena stranka poudarja, da je izvedenec grafološke stroke v svojem mnenju trditev tožnika, da na sporazumu ni njegov podpis, ni potrdil. ZDR-1 v 84. členu nalaga dokazno breme delodajalcu zgolj v primeru podaje redne ali izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za primer sporazumnega prenehanja delovnega razmerja pa dokazno breme ni izrecno določeno, zato velja splošno načelo povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, temu pa tožnik ni zadostil. Sodišče prve stopnje je v celoti sledilo izpovedi tožnika, čeprav so bile njegove izpovedbe polne neskladij, večinoma pa jih je ostalo tudi nedokazanih. Sodišče ni upoštevalo niti tega, da tožnik že v svoji izpovedi o delu po prenehanju dela pri toženi stranki ni izpovedal resnice, saj je na naroku dne 15. 4. 2019 najprej izpovedal, da je bil zaposlen za določen čas pri A., nato pa je na naroku dne 18. 11. 2019 izpovedal, da je delal zgolj neprijavljen, nato pa je dne 21. 11. 2019 v spis vložil listino, iz katere izhaja, da je bil zaposlen od 1. 4. 2019 pri družbi B. d. o. o. iz C., BIH. Navedeno predstavlja toliko neskladij, da nikakor ni mogoče reči, da se tožnik zgolj trudi iz spomina izbrskati resničen redosled dogodkov. Po drugi strani pa je tudi zakoniti zastopnik tožene stranke izpovedal dejstva, ki so mu bila tako v korist kot v škodo, vendar sodišče njegova ravnanja označuje kot zavržna in v nasprotju z moralo, zgolj zato, ker je izpovedal tudi o slabem delu tožnika. Po mnenju sodišča bi morala tožena stranka kot delodajalec, v primeru slabšega dela tožnika, uporabiti predpise o redni oziroma izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Prav nič nemoralnega ali zavržnega ni v tem, da se delodajalec, ki z delom delavca ni zadovoljen, z delavcem dogovori za sporazumno prenehanje delovnega razmerja, niti tega ne prepoveduje noben predpis. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je zakoniti zastopnik tožene stranke izpovedal, da sta se s tožnikom srečala že dne 30. 11. 2018, ko mu je izročil 50,00 EUR gotovine za stroške prevoza, hkrati pa mu v podpis izročil tudi izpodbijani sporazum. Enako velja tudi za telefonski klic dne 4. 12. 2018, v zvezi s katerim je zakoniti zastopnik tožene stranke izpovedal, da mu je tožnik tega dne povedal, da se v D. ne želi voziti, kar je bil tudi razlog, da je zakoniti zastopnik tožene stranke, skladno z dogovorom s tožnikom, v sporazum vnesel naslednji delovni dan, to je 5. 12. 2018. Tožnik je sporni sporazum podpisal brez datuma prenehanja delovnega razmerja ter se je z zakonitim zastopnikom dogovoril, da mu sporoči, ali bo še hodil na delo v D.. Da je bil dogovor pravdnih strank resnično prav tak, nenazadnje dokazuje tudi izpoved zakonitega zastopnika, da bo sporazum uničil, če bo tožnik hodil na delo. Evidentno je, da je bil datum prenehanja delovnega razmerja naknadno vpisan prav zaradi odločitve tožnika. Drži, da v trenutku, ko je tožnik podpisal sporazum, datum prenehanja delovnega razmerja še ni bil vpisan, vendar sta bili stranki ustno dogovorjeni, da bo tožniku delovno razmerje na podlagi tega sporazuma prenehalo, če se bo odločil, da na delo v D. ne bo hodil. Skladno z določbo 86. člena OZ je nična tista pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Glede na to, da iz vsega zgoraj navedenega jasno izhaja, da naknaden vpis datuma prenehanja delovnega razmerja, glede na usten dogovor med strankama, da dela ne želi več opravljati, nikakor ne nasprotuje niti ustavi niti prisilnim predpisom niti moralnim načelom. Glede na navedeno je brez dvoma, da je izpodbijana sodba nezakonita, saj je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje in tudi nepravilno uporabilo materialno pravo. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Tožnik je uveljavljal sodno varstvo v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja na podlagi sporazuma. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je sporazum med tožečo in toženo stranko o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 11. 2018 ničen, da je odjava tožnika iz pokojninskega, invalidskega in zdravstvenega zavarovanja z dne 5. 12. 2018 nezakonita in da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 5. 12. 2018, temveč je trajalo do 22. 2. 2019. 6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nekaterih dejstev. Sodišču se ni treba opredeliti do tistih navedb, ki niso dopustne, ali pa so za odločitev nerelevantne ter očitno neutemeljene. Sodišče prve stopnje je zaslišalo tožnika, direktorja tožene stranke E.E. in izvedenca za preiskave rokopisov in podpisov F.F.. Izpovedi tožnika in zakonitega zastopnika tožene stranke sta se razlikovali glede podpisa sporazuma, izvedenec za preiskave rokopisov in podpisov F.F. pa je podal pisno mnenje, ki ga je ustno dopolnil, in sicer, da ne more ugotoviti, ali je podpis na spornem sporazumu tožnikov ali ne, vendar je sodišče prve stopnje verjelo tožniku, da listine ni podpisal, kar pomeni, da sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ne obstoji.

7. Tožnik, zaslišan kot stranka, je trdil, da sporazuma ni podpisal in da se dne 30. 11. 2018, kot to izhaja iz sporazuma, z direktorjem tožene stranke sploh ni videl, medtem ko je direktor tožene stranke izpovedal, da je tožnik prostovoljno podpisal sporazum in se z njim strinjal. Direktor je izpovedal, da se tožnik ni bil pripravljen voziti na gradbišče v D., zato sta se dogovorila, da podpiše sporazum o prenehanju delovnega razmerja. Izpovedal je, da sta se dogovorila, da bo tožnik javil, ali bo delo opravljal na gradbišču v D., in da bo direktor tožene stranke v sporazum vpisal datum prenehanja delovnega razmerja, v kolikor bo tožnik javil, da ne želi delati v D.. Direktor je potrdil, da je imel pri sebi samo en izvod sporazuma, zato ga ni izročil tožniku, ni pa znal pojasniti, če je tožnik sporazum prebral. Potrdil je, da je datum prenehanja delovnega razmerja (5. 12. 2018) v 1. točko sporazuma vpisal naknadno, ko mu je tožnik po telefonu sporočil, da ne bo delal na gradbišču v D.. Na podlagi tako izpolnjenega sporazuma je nato tožnika odjavil iz zavarovanj.

8. Neutemeljeno se tožena stranka v pritožbi sklicuje, da je tožnik sporazum brez datuma prenehanja delovnega razmerja podpisal, in da se je z vsebino sporazuma strinjal. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na ustni dogovor med strankama. Skladno z določbo 86. člena OZ je nična tista pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) v prvem odstavku 81. člena določa, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati s pisnim sporazumom med strankama. Sporazum, ki ni sklenjen v pisni obliki, je neveljaven (drugi odstavek 81. člena). Ob prenehanju delovnega razmerja mora delodajalec delavca pisno obvestiti o pravicah iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Opustitev tega obvestila nima vpliva na samo veljavnost sporazuma (tretji odstavek 81. člena). Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je direktor tožene stranke sam izpovedal, da je vnesel datum prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v 1. točko sporazuma naknadno po podpisu sporazuma s strani tožnika, kar kaže na to, da ob podpisu sporazuma ni bila podana volja obeh strank oziroma soglasje volj za prenehanje delovnega razmerja z dne 5. 12. 2018, kar pa je bistvena sestavina sporazuma. Direktor je tudi izpovedal, da se s tožnikom sploh ni pogovarjal o predčasnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi niti o datumu prenehanja.

9. Na podlagi 15. člena OZ je pogodba (sporazum) sklenjena šele, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Volja strank mora biti zanesljivo izražena ter svobodna in resna (18. člen OZ). Tožnik volje po sklenitvi sporazuma z vsebino, da mu preneha delovno razmerje 5. 12. 2018, ni imel, kar je dokazal s svojo izpovedbo, in sicer, da je direktorju tožene stranke le predlagal, da ga razporedi na drugo gradbišče v G. ali H., in da ne bi hodil na delo v D., ker ne dobi plačanih potnih stroškov. Da tožena stranka potnih stroškov tožniku očitno ni izplačevala, izhaja iz zapisa v odgovoru na tožbo, da ker niso poravnali potnih stroškov naročniki del, potnih stroškov ni mogla izplačevati tožniku. Glede na navedeno je prepričljivejša izpoved tožnika, ki je trdil, da se je sestal z zakonitim zastopnikom tožene stranke, da bi se dogovoril o izplačilu potnih stroškov za delo na gradbišču v D. oziroma o prerazporeditvi na delo v G. oziroma H.. Direktor tožene stranke pa je tudi sam izpovedal, da mu je dne 30. 11. 2018, ko naj bi se dobil s tožnikom, izročil 50,00 EUR gotovine za stroške prevoza in hkrati tožniku podal v podpis izpodbijani sporazum z dne 30. 11. 2018. Tožnik je prerekal trditev direktorja tožene stranke, da sta se s tožnikom dobila 30. 11. 2018, temveč je trdil, da se je to zgodilo šele 4. 12. 2018 ter da tega dne nikakor ni podpisal sporazuma, da se strinja, da mu preneha delovno razmerje dne 5. 12. 2018. Izpovedal je tudi, da se ni dogovoril z direktorjem tožene stranke, da mu bo javil, ali bo hodil na delo v D., in da v kolikor bo javil, da ne bo delal v D., da naj direktor vpiše datum prenehanja pogodbe o zaposlitvi ter da mu bo prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 5. 12. 2018. 10. Pritožba sicer pravilno opozarja, da je zakoniti zastopnik tožene stranke izpovedal dejstva, ki so mu bila v korist kot tudi v škodo, in sicer, da je sam vpisal podatke o prenehanju pogodbe o zaposlitvi v sporazum in da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe njegovo ravnanje pretirano označilo kot zavržno in v nasprotju z moralo samo zato, ker je istočasno izpovedal, da z delom tožnika ni bil zadovoljen. Mnenje sodišča, da bi morala tožena stranka kot delodajalec v takšnem primeru uporabiti določbe ZDR-1 o redni ali izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma morebitni disciplinski sankciji, za odločitev v sporni zadevi ni relevantno, saj sodišče presoja le zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi sklenjenega sporazuma in pri tem presoja le, ali je bil sporazum veljavno sklenjen. Dejstvo, da je zakoniti zastopnik sam potrdil, da je tožniku dal v podpis sporazum, ki ni vseboval bistvenih sestavin sporazuma, in je šele naknadno na podlagi ustnega dogovora, ki pa ga tožnik ni potrdil, vpisal podatke o datumu prenehanja pogodbe o zaposlitvi, potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da takšen sporazum ni veljaven, zato je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki.

11. Glede na navedeno je sodišče pravilno odločilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 5. 12. 2018, temveč je razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dnem 22. 2. 2019 (pogodba za določen čas je bila sklenjena od 10. 5. 2018 do 15. 12. 2019 in ne do 15. 12. 2018, kot je to zmotno zapisalo sodišče prve stopnje v 5. točki obrazložitve) in tožniku priznalo za ta čas pravice iz delovnega razmerja.

12. Ker torej niso podani razlogi, ki jih navaja tožena stranka v pritožbi, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredelilo, saj niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).