Jedro

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi državne tožilke, ki je sicer ob uveljavitvi pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja pravilno ugotovila, da je okrajno sodišče kot sodišče prve stopnje preuranjeno zavrglo obtožni predlog, ki očita obdolžencu storitev kaznivega dejanja prikrivanja po čl. 221/II in I KZ. Pri tem se je neutemeljeno oprlo na določilo čl. 437 ZKP v zvezi s 4. tč. I. odst. 277. čl. ZKP, ker naj bi opravljenih preiskovalnih dejanjih ne bilo zbrano dovolj dokazov, da naj bi obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Utemeljenost suma je bila namreč že preizkušena v ugovornem postopku pred okrožnim sodiščem, pred katerim je bila zoper obdolženca in soobdolženca celo opravljena glavna obravnava, vendar je to sodišče nato zoper obdolženca postopek izločilo in ga po pravnomočnosti sklepa odstopilo v reševanje stvarno in krajevno pristojnemu okrajnemu sodišču. Kot je razvidno iz razlogov izpodbijanega sklepa, pa je slednje brez razpisane glavne obravnave in na njej izvedenih dokazov ocenilo zagovor obdolženca in izpoved zaslišane priče ter ne da bi njune nasprotujoče trditve preverilo z medsebojnim soočenjem in izvedlo ostale predlagane dokaze, zaključilo, da obdolžencu storitev kaznivega dejanja ni dokazana. Takšno odločitev pa bi lahko sprejelo le po izvedenem dokaznem postopku na glavni obravnavi.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je Okrajno sodišče v Litiji kot sodišče prve stopnje na podlagi 437. čl. ZKP zavrglo obtožni predlog zoper obd. D. R., ki mu očita storitev kaznivega dejanja prikrivanja po II.

v zvezi s I. odst. 221. čl. KZ.

Zoper takšen sklep se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala, naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Pravilna je ugotovitev državne tožilke v pritožbi, da je zaključek prvostopnega sodišča v izpodbijanem sklepu, da po opravljenih preiskovalnih dejanjih ni dovolj dokazov, da je podan utemeljen sum, da naj bi obdolženec storil očitano kaznivo dejanje najmanj preuranjen oziroma napačen. Utemeljen sum za takšen očitek je bil namreč potrjen že v postopku pred okrožnim sodiščem pred izločitvijo postopka zoper obd. R., saj je bil ugovor zoper obtožnico zavrnjen, na podlagi pravnomočne obtožnice pa je bila tudi že opravljena glavna obravnava. Ni zato mogoče enačiti opravo preiskovalnih dejanj z ugovornim postopkom pred okrožnim sodiščem, saj je bila že pred slednjim preizkušena utemeljenost vložitve obtožnega akta za tega obdolženca in bi torej moralo okrajno sodišče razpisati glavno obravnavo in izvesti predlagane dokaze ter šele potem sprejeti svojo odločitev. Pravilna je zato ocena državne tožilke, da je utemeljen sum izkazan na podlagi doslej izvedenih dokazov, ki jih pritožnica v svoji pritožbi tudi sicer pravilno povzema in ocenjuje. Zato je tudi preuranjen zaključek prvostopnega sodišča, da vrednost aparata ni ugotovljena, upoštevaje njegovo starost, obrabljenost ter poškodovanost, saj bo te okoliščine sodišče lahko presojalo šele po izvedbi dokaznega postopka na glavni obravnavi, ko bo z neposredno izvedbo dokazov presojalo nasprotujoče trditve obdolženca in priče A. P. ter samega lastnika s kaznivim dejanjem pridobljenega GSM aparata.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče ugodilo utemeljeni pritožbi državne tožilke ter izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.