Jedro

Z začasno odredbo po 1. odstavku 69. člena ZUS tožnik lahko, pod določenimi pogoji, zahteva odložitev izvršitve akta, ki ga izpodbija v upravnem sporu. Ni podlage za izdajo take začasne odredbe, če akta, ki je izpodbijan v upravnem sporu, ni mogoče izvršiti po določbah ZUP. Začasna ureditev stanja je ob pogojih iz 2. odstavka 69. člena ZUS možna predvsem zaradi preprečitve določenih hujših škodljivih posledic, ki morajo biti v zahtevi verjetno izkazane. Praviloma z njo ni mogoče odpraviti že nastalih posledic.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 477/2001-2 z dne 28.3.2001.

Obrazložitev

V upravnem sporu je izpodbijana odločba z dne 22.2.2001, s katero je tožena stranka obnovila postopek in odpravila svojo odločbo z dne 12.10.2000, s katero je bil tožnik imenovan za svetovalca vlade v ministrstvu za gospodarske dejavnosti. Zahtevano začasno odredbo, da zadrži izvajanje te odločbe do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu, je upravno sodišče z izpodbijanim sklepom zavrnilo in svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 69. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju: ZUS). Po tej odločbi lahko tožnik zahteva izdajo začasne odredbe tudi za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice. Ugotovilo je, da takih hujših škodljivih posledic tožnik ni verjetno izkazal. Po mnenju sodišča prve stopnje zatrjevani delovnopravni status ni negotov, ker je bil tožnik dne 22.3.2001 razporejen na delovno mesto svetovalca I v ministrstvu za gospodarstvo z odločbo. Da bi bila zaradi znižanja plače ogrožena njegova eksistenca do te mere, da bi bilo mogoče govoriti o hujših škodljivih posledicah, pa tožnik verjetno ne izkazuje in niti ne navaja zneska in drugih pomembnih okoliščin, ki bi na tako posledico kazale.

V pritožbi, ki jo vlaga zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tožnik navaja, da je že v tožbi in v zahtevi za izdajo začasne odredbe utemeljeval hujše škodljive posledice, ki se lahko odvrnejo le z odložitvijo izvršitve izpodbijanega akta. Med drugim je že 8.3.2001 in nazadnje 29.3.2001 od Ministrstva za gospodarstvo zahteval zadržanje v smislu člena 30/2 ZUS. Dobil ni nobenega odgovora. Izpodbijana odločba se izvršuje, s tem pa se grobo kršijo njegove pridobljene pravice iz delovnega razmerja. Nima več statusa višjega upravnega delavca, kot svetovalec I ima mnogo nižjo plačo, kar dokazuje z nedavno prejeto plačilno listo za marec 2001. Če bo njegovo prejšnje delovno mesto ponovno razpisano in bo nekdo tretji imenovan in razporejen na to funkcijo, škodljivih posledic za tožnika ne bo več mogoče popraviti zgolj z vrnitvijo razlik v plači. Meni, da bi moralo sodišče pretehtati učinke predlaganega zadržanja in upoštevati, da morebitna odložitev ne nasprotuje javni koristi in ni nobene nevarnosti, da bi toženi stranki nastala kakšna škoda, kaj šele nepopravljiva, tožniku pa z izvršitvijo odločbe nastajajo hujše škodljive posledice. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni in izda predlagano začasno odredbo oziroma izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni ugovori se po vsebini pravzaprav nanašajo na zavrnitev začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena ZUS, po katerem tožnik res lahko, pod določenimi pogoji, zahteva odložitev izvršitve akta, ki ga izpodbija v upravnem sporu, tudi od sodišča. Toda taka začasna odredba v tem primeru ne samo, da ni bila zahtevana, ampak tudi ni podlage za njeno izdajo, če akta, ki je izpodbijan v upravnem sporu, sploh ni mogoče izvršiti po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku. Pa tudi sicer ob vložitvi tožbe procesne predpostavke zanjo (30. člen ZUS) niso nikdar izpolnjene. Že zato pritožbeno sodišče zavrača ugovore, kolikor se nanašajo na pogoje, predpisane za začasno odredbo po 1. odstavku 69. člena ZUS.

V tem primeru je bila začasna odredba zahtevana v tožbi, izrecno po 2. odstavku 69. člena ZUS, s predlogom, da se zadrži izvajanje odločbe tožene stranke. Kaj naj bi tak predlog pomenil, pravzaprav niti ni jasno. Akt, ki je izpodbijan v tem upravnem sporu, je res posegel v tožnikov pravni položaj, torej v trajno pravno razmerje, kar pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje. Toda ta akt se ne "izvaja", ampak učinkuje z vsemi posledicami, ki so z njegovo izdajo nastale. Zato bi moral tožnik že v sami zahtevi določno predlagati, kako naj se začasno uredi pravno razmerje in v tem obsegu navajati in verjetno izkazati obstoj pogojev za tako začasno odredbo. Take začasne odredbe pa tožnik v tem primeru ni ne predlagal in ne verjetno izkazal pogojev zanjo. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da hujše škodljive posledice, ki bi jih bilo potrebno z začasno odredbo odvrniti, v tožbi oziroma zahtevi niso verjetno izkazane. Z navajanjem novih okoliščin, ki jih verjetno niti ne izkazuje, pa tožnik v pritožbenem postopku ne more doseči izdaje začasne odredbe. Morebitni razpis prostega delovnega mesta, če je verjetno izkazan, je lahko kvečjemu podlaga za novo zahtevo, seveda z ustrezno predlagano začasno odredbo .

Če naj bi predlagano "zadržanje izvajanja" odločbe tožene stranke pomenilo, naj se vzpostavi prejšnje pravno razmerje, se tak predlog v bistvu ujema s tožbenim zahtevkom. Toda začasna ureditev stanja je ob pogojih iz 2. odstavka 69. člena ZUS možna predvsem zaradi preprečitve določenih hujših škodljivih posledic. Ni pa z njo mogoče (vsaj praviloma ne) odpraviti že nastalih posledic. V zakonu je taka izjema urejena le v določbi 3. odstavka 62. člena ZUS, za kar pa v tem primeru ne gre.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče, na podlagi 73. člena, v zvezi z 68. členom ZUS, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep upravnega sodišča.