Jedro

Pri določitvi dodatka za stalnost je treba upoštevati tudi leta, ko je tožnik opravljal službo v JLA, ne le let, ki jih je opravil pri TO.

Tožniku je bila v izreku odločb sicer pravilno priznana pravica do dodatka za stalnost, vendar mu je bila višina dodatka nato napačno obračunana, ker tožena stranka ni pravilno upoštevala let, ko je tožnik služboval na vojaški dolžnosti v JLA. Spor, v katerem tožnik uveljavlja višji dodatek za stalnost, je spor o višini denarne terjatve, za katerega je dopustno neposredno sodno varstvo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki nosita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova premalo izplačanega dodatka na stalnost za obdobje od novembra 2004 do oktobra 2009 obračunati dodatek za stalnost v bruto višini razvidni iz 1. tč. izreka izpodbijane sodbe, od teh zneskov odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni znesek plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti (razvidne iz izreka) do plačila. V 2. tč. izreka je zavrnilo višji tožbeni zahtevek v bruto znesku 853,85 EUR z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Nadalje je toženi stranki naložilo, da tožniku pri vsakomesečni plači od 1. 11. 2009 dalje obračuna in izplača dodatek za stalnost, ki na dan 1. 9. 2008 ob upoštevanju delovne dobe opravljene v JLA od 13. 7. 1979 do vključno 2. 7. 1991 znaša 8,25 %, ga za obdobje od 1. 8. 2008 dalje poveča za vsako nadaljnje leto dela na vojaški dolžnosti za 0,33 % tožnikove vsakokratne osnovne plače, od tega zneska odvede vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni znesek plača tožniku (3. tč. izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 385,70 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka do plačila. Sodišče prve stopnje je v sklepu, zoper katerega ni pritožbe, odločilo, da se zaradi delnega umika tožbe, ki se nanaša na tožbeni zahtevek od 1. 6. 2003 do 3. 11. 2004 v bruto znesku 811,88 EUR, postopek v tem delu ustavi ter da se zaradi delnega umika tožbe, ki se nanaša na tožbeni zahtevek od 4. 11. 2004 do 1. 8. 2008 v bruto znesku 225,74 EUR, postopek v tem delu ustavi (1. in 2. tč. izreka sklepa).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje (smiselno zoper ugodilni del) se pritožuje tožena stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da lahko tudi pripadniki Slovenske vojske denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavljajo neposredno pred pristojnim sodiščem v skladu z 204. čl. ZDR. Vendar za obravnavani primer navedena določba ne pride v poštev. Uveljavljanje dodatka za stalnost kot sestavnega dela plače ni čista denarna terjatev, ki bi jo bilo mogoče uveljavljati neposredno pred sodiščem, kar izhaja tudi iz prakse VDSS (npr. opr. št. Pdp 474/2007 z dne 12. 10. 2007 in opr. št. Pdp 1301/2008 z dne 12. 2. 2009). O pravici do dodatka za stalnost delodajalec odloči z odločbo, s katero na podlagi ugotovitve o letih dela na vojaški dolžnosti ter o obdobju poklicnega opravljanja vojaške službe v formacijah TO oz. drugih sestavah, izenačenih s TO, odloči o višini tega dodatka. Tožena stranka je o pravici tožnika odločila z odločbo št. ... z dne 4. 12. 2002. Zoper to odločbo tožnik ni ugovarjal in posledično ni uveljavljal sodnega varstva. Tožniku je delodajalec izplačeval dodatek na podlagi dokončne in pravnomočne odločbe. Navedenega ne spremeni niti dejstvo, da je bilo z odločbo z dne 3. 11. 2004 določeno, da tožniku od 1. 7. 2004 dalje pripada dodatek za stalnost v višini 0,5 % osnovne plače za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad pet let. Pri določitvi višine dodatka za stalnost na podlagi te odločbe, se je kot izhodišče vzela višina dodatka za stalnost, določena z dokončno in pravnomočno odločbo iz leta 2002. Zaradi tega bi bil tožnikov zahtevek, v kolikor ga ne bi bilo potrebno zavreči, neutemeljen. Uveljavljanje dodatka za stalnost ni čista denarna terjatev, zato bi sodišče prve stopnje moralo tožbo zavreči. V skladu s 3. odst. 100.a čl. ZObr bi se tožnik moral poslužiti notranje poti pri delodajalcu. Tožnik s tožbo dejansko izpodbija odločbo tožene stranke z dne 3. 11. 2004, čeprav je zahtevek oblikoval tako, da je videti kot denarni zahtevek, zato bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi 2. odst. 42. čl. ZDSS-1 tožbo zavreči. Vse navedeno velja le za čas, dokler tožnik ni vložil zahteve za izplačilo razlike dodatka za stalnost. Ta zahtevek je namreč po njegovi vsebini potrebno obravnavati kot zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja v smislu določbe 2. odst. 100.a čl. ZObr. Tožnik sicer res ni pravočasno ugovarjal zoper odločbi iz leta 2002 in 2004, kar pa še ne pomeni, da kasneje ne bi mogel doseči spremembe višine dodatka za stalnost. Tožnik ima namreč pravico, da z zahtevo za varstvo pravic zahteva priznanje višjega dodatka za stalnost, ki bo upošteval tudi obdobje, ko je bil tožnik kot pripadnik stalne sestave vojske na vojaški dolžnosti v JLA. Vendar pa v takem primeru tožnik lahko uveljavlja višji dodatek le od vložitve zahteve za varstvo pravic dalje. Tožnik je vložil prvo zahtevo za varstvo pravic 21. 5. 2007. O njej delodajalec ni odločil, kar pomeni, da bi morala biti tožba vložena v nadaljnjih 30 dneh od poteka 60 dni od vložitve zahteve, o kateri ni bilo odločeno. Tožnik tožbe v tem roku ni vložil, pač pa je tožbo vložil šele 28. 5. 2008, zato bi jo moralo sodišče zavreči. Tožnik je sicer dejansko vložil zahtevo za varstvo pravic tudi 18. 3. 2008, ki pa bi jo bilo potrebno po mnenju tožene stranke zaradi litispendence na podlagi smiselne uporabe 1. odst. 274. čl. ZPP zavreči. Zaradi napačnega materialnopravnega stališča, da gre v tej zadevi za spor o denarni terjatvi, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je bila tožba vložena pravočasno. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se le pavšalno sklicuje pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbene navedbe tožene stranke niso materialnopravno pravilne. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zavzelo stališča, da predstavlja dodatek za stalnost od leta 2002 dalje čisto denarno terjatev (kar smiselno zatrjuje tožena stranka), temveč, da se je z izdajo dokončne in pravnomočne odločbe tožene stranke z dne 3. 11. 2004 spremenila pravna narava tožnikove terjatve iz naslova dodatka za stalnost, ker njegova višina v izreku odločbe ni bila določena več v absolutnem znesku, temveč opisno. S tem je višina dodatka za stalnost postala odvisna le še od števila let delovne dobe tožnika, kar pa je dejansko vprašanje in kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je pri določitvi dodatka za stalnost po določbi 98.f člena Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/94 s spremembami in dopolnitvami – ZObr, novela ZObr-C, Ur. l. RS, št. 47/2002) potrebno upoštevati tudi leta, ko je tožnik opravljal službo v JLA, to je za čas do 2. 7. 1991, in ne le obdobja poklicnega opravljanja vojaške službe po formacijah TO oz. v drugih sestavah, izenačenih s TO v skladu s predpisi, od prestopa v TO dne 3. 7. 1991, kar mu je upoštevala že tožena stranka pri določitvi dodatka za stalnost. Pritožbeno sodišče se glede temelja zahtevka v celoti strinja z razlogi izpodbijane sodbe. Tožena stranka bi morala glede na takšno materialno podlago, višino dodatka (glede na sicer pravilen izrek odločbe z dne 3. 11. 2004) ob obračunu plače tudi pravilno izračunati, upoštevajoč vsa relevantna leta dela tožnika na vojaški dolžnosti nad 5 let (torej tudi leta, ko je tožnik služboval na vojaški dolžnosti v JLA).

Tako je zmotno stališče tožene stranke, da bi tožnik moral postopati po 100.a. čl. ZObr, da bi torej moral upoštevati predhodni postopek pri delodajalcu, vložiti zahtevo za varstvo pravic oz. ugovarjati in šele nato vložiti tožbo. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da 4. odst. 204. čl. ZDR določa, da lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem, medtem ko 100.a čl. ZObr neposrednega uveljavljanja denarnih terjatev ne ureja. V tem smislu je določba 4. odst. 204. čl. ZDR v primerjavi z 100.a. čl. ZObr lex specialis. V konkretnem primeru je bila tožniku pravica do dodatka za stalnost v izreku prej citiranih določb sicer pravilno priznana v skladu z 98.f. čl. ZObr, vendar pa mu je bila višina dodatka nato napačno obračunana, ker tožena stranka ni pravilno upoštevala let, ko je tožnik služboval na vojaški dolžnosti v JLA. Zato v konkretnem primeru tudi ne gre prvenstveno za spor o priznanju pravice do dodatka za stalnost in šele nato za spor o višini denarne terjatve, kot to neutemeljeno zatrjuje tožena stranka v pritožbi, temveč gre ta spor o višini denarne terjatve, katere podlaga za izračun je bila v izreku odločbe z dne 3. 11. 2004 pravilno dodeljena, nato pa je bil odstotek in posledično znesek dodatka nepravilno izračunan.

Iz izvedenih dokazov namreč izhaja, da je tožena stranka z odločbo z dne 3. 11. 2004 (priloga A6) odločila, da pripada tožniku dodatek za stalnost v višini 0,5 % osnovne plače za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad 5 let. Sodišče prve stopnje je utemeljeno presodilo, da gre torej za drugačno situacijo, kot v primeru odločbe z dne 4. 12. 2002. Iz izreka odločbe z dne 3. 11. 2004 izhaja, da je tožena stranka tožniku določila dodatek za stalnost drugače, kot mu je bil določen v odločbi z dne 4. 12. 2002. Na ta način se je dejansko spremenila pravna narava tožnikove terjatve iz naslova dodatka za stalnost. Višina tožnikovega dodatka za stalnost v izreku odločbe namreč ni bila več določena v absolutnem odstotku glede na njegovo osnovno plačo, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ampak opisno, to je 0,5 % osnovne plače za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad 5 let, na toženi stranki pa je bilo, da višino dodatka nato, glede na izrek odločbe, tudi pravilno izračuna.

Glede na to je dejansko potrebno tožbeni zahtevek obravnavati kot denarni tožbeni zahtevek, ki se nanaša na premalo obračunani in izplačani dodatek za stalnost glede na delovno dobo, ki se pri obračunavanju dodatka upošteva glede na 1. in 2. odstavek 98.f člena ZObr. Tako predstavlja doseženo število let delovne dobe dejansko vprašanje, ki se je lahko ugotovilo neposredno s tožbo v sodnem postopku. Odločitev sodišča prve stopnje je torej pravilna, pritožbeno sodišče se v tem delu strinja z utemeljitvijo glede priznanja delovne dobe iz 1. odstavka 98.f člena ZObr glede vštevanja poklicnega opravljanja vojaške službe v formacijah Teritorialne obrambe Republike Slovenije oz. v drugih sestavah, ki so izenačene s Teritorialno obrambo Republike Slovenije. (14. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije – UZITUL, Ur. l. RS/I, št. 1-6/91). Na tej podlagi je sodišče pravilno priznalo pri izračunu dodatka za stalnost tudi delovno dobo v času tožnikovega dela v JLA. Trajanje te dobe med strankama ni sporno, prav tako ne izračun odstotka za posamezno vtoževano obdobje.

Sodba sodišča prve stopnje ne pomeni odstopa od sodne prakse, kot to trdi pritožba. Neutemeljeno je namreč pritožbeno sklicevanje tožene stranke na odločitvi pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 474/2007 z dne 12. 10. 2007 in opr. št. Pdp 1301/2008 z dne 12. 2. 2009, saj sta odločitvi pritožbenega sodišča v omenjenih individualnih delovnih sporih temeljili na drugačnem dejanskem stanju, kot pa je dejansko stanje v tem individualnem delovnem sporu. V obeh citiranih zadevah je namreč tožnik dejansko želel nadomestiti dokončno in pravnomočno odločbo tožene stranke o določitvi višine dodatka (dodatek je bil v izreku odločbe določen v absolutnem odstotku – 3 % osnovne plače in ne opisno – v višini 0,5 % osnovne plače za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad 5 let kot v obravnavanem primeru), zato takšnega zahtevka ni bilo mogoče uveljavljati z direktno tožbo na sodišču. Dodatek za stalnost v citiranih zadevah ni predstavljal čiste denarne terjatve, zato je tudi odločitev pritožbenega sodišča v teh dveh primerih drugačna od odločitve v tem individualnem delovnem sporu (glej tudi odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. Dsp 63/2009 z dne 8. 9. 2009).

Tudi ne drži pritožbeni očitek, da je tožena stranka pri izdaji odločbe iz leta 2004 kot izhodišče za določitev višine dodatka za stalnost uporabila odločbo tožene stranke iz leta 2002. Odločba iz leta 2004 se v obrazložitvi v ničemer ne sklicuje na odločbo iz leta 2002, odločitev o tožnikovi pravici do tega dodatka pa je v odločbi iz leta 2004 določena tudi na popolnoma drugačen način, kot v odločbi iz leta 2002 in kar je bilo že pojasnjeno.

Ker odločitev prvostopenjskega sodišča o plačilu dosojenega zneska dodatka za stalnost temelji na pravnomočni odločbi tožene stranke iz leta 2004 (in na pravilnem upoštevanju spremembe zakonskih določb v višini dodatka na stalnost po 1. 8. 2008, to je po uveljavitvi Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji), tudi ne drži pritožbeni očitek, da bi bilo potrebno tožbo v delu, ki se nanaša na izplačilo razlike v dodatku za stalnost za čas do vložitve tožnikove zahteve za uveljavljanje pravic z dne 17. 3. 2008 na podlagi določbe 2. odst. 42. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004 in nadaljnji) zavreči. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijani del sodbe in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožnik pa iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora (1. odst. 165.čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP).