Jedro

Vsakršno poseganje in vplivanje na nepremičnino soseda še ne pomeni protipravnega posega, ki bi opravičeval sodno varstvo. Poseg postane protipraven, ko preseže določen tolerančni prag; ko vpliv otežkoča uporabo druge nepremičnine čez krajevno običajno mero ali povzroča znatnejšo škodo. Postavljeno vozilo večjih dimenzij, tik na meji med nepremičninama, tako da zastre okna kuhinje, jedilnice in dnevne sobe na nepremičnini tožečih strank, pri čemer je na nepremičnini tožene stranke na voljo dovolj prostora za postavitev vozila drugje, je nedopustno vznemirjanje.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje - v 1.2. točki izreka spremeni tako, da se ta glasi: „Tožena stranka se je dolžna v bodoče vzdržati postavitve svojega vozila in podobnih dejanj prekomernega odvzema svetlobe zahodnemu delu hiše tožečih strank, ki stoji ob meji s sosednjima parcelama št. 834/37 in 834/48, k.o. ....

Kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne.“ - v 1.3, 2. točki izreka in sklep sodišča prve stopnje spremenita tako, da je tožeča stranka v 15-ih dneh toženi stranki dolžna povrniti 322,98 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (to je v točki 1.1 izreka ) potrdi.

3. Tožena stranka je v 15-ih dneh dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 60,61 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka takoj, najkasneje pa v roku 2 dni, dolžna odstraniti bel kombi znamke fiat z registrsko oznako .... izpred zahodnega dela hiše tožeče stranke in da se je v bodoče dolžna vzdržati takšnih in podobnih dejanj, s katerimi bi na kakršen koli način otežkočala uporabo stanovanjske hiše tožeče stranke čez mero, še posebno pa odvzema svetlobe zahodnemu delu hiše tožečih strank, ki stoji ob meji s sosednjima parcelama št. 834/37 in 834/48, k.o. .... S popravnim sklepom je popravilo odločitev o stroških pravdnega postopka, tako da je tožeči stranki naložilo povračilo stroškov tožene stranke v višini 247,78 EUR.

Zoper navedeno sodbo se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po

338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) pritožuje tožeča stranka. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da ravnanje tožene stranke, ki je tik ob okno postavila kombi, čeprav je bilo za parkiranje nešteto možnosti, ni dejanje, ki bi otežkočalo uporabo njune nepremičnine čez krajevno običajno mero. Sodišče se ni opredelilo do groženj tožene stranke preko svojega moža, da jima bo pod okna postavila tovornjak oz. drugo oviro, niti do navedb tožeče stranke o nelagodnih občutkih zaradi postavljenega kombija. Krajevno običajnih razmer sodišče ni ugotavljalo, ni izvedlo dokaza z ogledom in postavitvijo izvedenca. Opozarja na načela stvarnega in sosedskega prava, prepoved zlorabe pravic in predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podredno pa njeno razveljavitev, posledično izpodbija tudi odločitev o stroških pravdnega postopka in priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Med strankama ni spora, da na nepremičnini tožečih strank stoji stanovanjska hiša, postavljena pred 20-imi leti. Prav tako ne o tem, da je bil na nepremičnini tožene stranke postavljen bel kombi, neposredno ob zahodni steni hiše tožečih strank.

Lastnik nepremičnine mora pri uporabi nepremičnine opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežujejo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali povzročajo znatnejšo škodo. Brez posebnega pravnega naslova je prepovedano tudi kakršnokoli motenje s posebnimi napravami (75. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ; Ur. l. RS, št. 87/2002).

Iz predloženih fotografij (A2 do A10) izhaja, da je bilo na nepremičnini tožene stranke postavljeno kombinirano vozilo, tik na mejo med nepremičninama pravdnih strank, tako da je to zastrlo okna kuhinje, jedilnice in dnevne sobe na nepremičnini tožečih strank. Pri tem pa je imela tožena stranka na voljo dovolj prostora za postavitev navedenega vozila drugje na svoji nepremičnini.

Pritrditi gre stališču sodišča prve stopnje, da vsakršno poseganje in vplivanje na nepremičnino soseda še ne pomeni tudi protipravnega posega, ki bi opravičeval sodno varstvo. Poseg postane protipraven, ko preseže določen tolerančni prag. To pa je takrat, ko vpliv otežkoča uporabo nepremičnine čez krajevno običajno mero ali povzroča znatnejšo škodo, ne glede na to, ali je takšno stanje povzročila prav tožena stranka. Dovolj je že, da vpliv prihaja iz njene nepremičnine.

Drži tudi, da je v strnjenih naseljih nemogoče preprečiti vsakršne omejitve in vplive med prostorsko povezanimi nepremičninami. Ni pa mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da na nepremičnino postavljeno vozilo večjih dimenzij, tik na meji med nepremičninama, tako da zastre okna kuhinje, jedilnice in dnevne sobe na nepremičnini tožečih strank, pri čemer je na nepremičnini tožene stranke na voljo dovolj prostora za postavitev vozila drugje, ni nedopustno vznemirjanje. Ni dvoma, da je tožena stranka s tem prestopila mejo dopustnega in pravno zavarovanega. Tožeči stranki je odvzela svetlobo, v prostorih, v katerih se preživlja večji del časa, s tem pa otežila uporabo njene nepremičnine izven meja krajevno običajnega, saj ni mogoče preko tega, da neposredno ob okna parkirano vozilo večjih dimenzij, odvzame prostorom za oknom toliko svetlobe, da to nikakor ne more biti krajevno običajno, ne glede na to, da imajo morda prostori tudi druge vire svetlobe. Ravnanje tožene stranke je tudi v nasprotju s prepovedjo zlorabe pravic (12. člen SPZ) in načeli mirnega sosedskega sobivanja (73. člen SPZ) in kot takšno nedopustno. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo čezmerno vznemirjanje, se ni spuščalo v obravnavanje obstoja škode, saj sta pogoja določena alternativno in za sodno varstvo zadostuje že obstoj prekomernega vpliva.

Takšnega zaključka tožena stranka ne more izpodbiti z zatrjevanji o nedovoljenosti načina izgradnje nepremičnine tožeče stranke. Pravdno sodišče odloča v sporih iz osebnih in družinskih razmerij, ter v sporih iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb (1. člen ZPP), o dovoljeni ali nedovoljeni gradnji pa odločajo upravni organi. Dejstvo je, da je nepremičnina tožečih strank, takšna kot je, že dalj časa (čez 20 let), tožena stranka pa je pri uporabi svoje nepremičnine tako obstoječe stanje dolžna upoštevati in svojo nepremičnino uporabljati na način, da čez mero ne otežkoča uporabe sosednjih nepremičnin.

Ker pa med strankama ni bilo spora, da je bilo vozilo po vložitvi tožbe umaknjeno, je bilo potrebno tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se vozilo umakne, zavrniti. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v 1.1 točki izreka potrdilo (353. člen ZPP). Ker pa toženi stranki ni mogoče prepovedati vsakršnega vznemirjanja, saj je v strnjenih naseljih to nemogoče doseči, je pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo tudi v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala, da se tožena stranka vzdrži takšnih in podobnih dejanj, s katerimi bi na kakršen koli način otežkočala uporabo stanovanjske hiše tožeče stranke, čez mero (kar bi lahko pomenilo tudi z upravno dovoljeno gradnjo). Pritožbeno sodišče pa je glede na ugotovljeno, pritožbi delno ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženi stranki prepovedalo, da s postavitvijo kombija ali na podoben način čez mero odvzame svetlobo zahodnemu delu nepremičnine tožečih strank (2. alinea 358. člena ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev o glavni stvari, je poseglo tudi v odločitev o stroških pravdnega postopka. Tožeča stranka, ki ni uspela le s sorazmerno majhnim delom tožbenega zahtevka (saj je bilo vozilo umaknjeno šele po vložitvi tožbe, glede tega dela pa tudi niso nastali dodatni pravdni stroški, čeprav tožbenega zahtevka v tem delu ni umaknila) ima pravico do povračila celotnih pravdnih stroškov (3. odstavek 154. člena ZPP). Tako se ji glede na vrednost spornega predmeta prizna 100 odvetniških točk za sestavo tožbe, 100 točk za prvi pripravljalni spis in 100 za prvi narok, 50 za drugi narok ter 150 točk za urnino, kar skupaj z 20% DDV in s sodno takso za tožbo v višini 47,58 EUR znaša 322,98 EUR. Ne prizna pa se stroškov za posvet s stranko, saj so ti že zajeti s postavko za sestavo tožbe. Ker je tožeča stranka delno uspela s svojo pritožbo, pa ji je tožena stranka dolžna povrniti tudi polovico stroškov pritožbe, in sicer se ji prizna 125 točk za sestavo pritožbe in 2,5 točke administrativnih stroškov, kar skupaj z 20 % DDV in takso za pritožbo v višini 51,00 EUR znaša 121,23 EUR, polovica pa 60,61 EUR. Ne prizna pa se stroškov za posvet s stranko, saj so ti že zajeti s postavko za sestavo pritožbe. Če tožena stranka stroškov ne bo povrnila v 15 - dnevnem roku, bo dolžna plačati tudi zakonite zamudne obresti.

Za sojenje v tej zadevi je Višje sodišče v Ljubljani pristojno na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS št. Su 72/2009 – 14 z dne 19.3.2009, s katerim je bila pristojnost z Višjega sodišča v Celju prenesena na Višje sodišče v Ljubljani.