Jedro

Slika na fotografiji, predložena na naroku za glavno obravnavo ustreza izgledu tožnika, ujemajo pa se tudi osebni podatki s tistimi, ki jih je tožnik (ves čas enake) posredoval pristojnim organom v postopku vračanja oziroma v postopku mednarodne zaščite, zato mora tožena stranka skupaj z ostalimi okoliščinami presodi tudi ta, naknadno predloženi dokaz, in šele potem odloči o obstoju citiranega razloga za pridržanje.

V zvezi z razlogom za pridržanje po 3. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa sodišče ugotavlja, da ostaja odprto oziroma ne zadosti presojeno vprašanje, kdaj je tožnik prvič izrazil namero, da zaprosi za mednarodno zaščito.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1924/2020/4 (1312-09) z dne 18. 8. 2020 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je tožnika, ki trdi, da je A. A., roj. ... 7. 1995, državljan Kraljevine Maroko, z izpodbijanim sklepom pridržala zaradi ugotavljanja istovetnosti in ker je bilo tožniku že omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je tožnik prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Sklenila je še, da bo tožnik pridržan v prostorih Centra za tujce in sicer od 17. 8. 2020 od 12.00 do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 17. 11. 2020 do 12.00 z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. Na podlagi policijske depeše, navedb tožnika ob podaji prošnje ter navedb, ki jih je podal ob ustni seznanitvi z omejitvijo gibanja, tožena stranka ugotavlja, da tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in do izdaje sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo v skladu s 97. členom Zakona o tujcih (ZTuj-2) mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Pristojni organ pa sam v postopku mednarodne zaščite ne more pridobiti podatkov o istovetnosti prosilca v zatrjevani izvorni državi, saj ga prvi odstavek 119. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavezuje, da vse osebne podatke prosilca še posebej varuje pred organi njegove izvorne države. Tožnik je v postopku priznanja mednarodne zaščite navedel, da je imel pri sebi potni list, ki ga je v Turčiji zakopal v zemljo in da drugih dokumentov pri sebi nima. Navedel je še, da nima možnosti, da bi kakšen koli osebni dokument predložil in da je potni list zakopal namerno, da bi ga grška policija ne ujela s potnim listom in ga vrnila v izvorno državo, kjer ima sicer še osebno izkaznico, vojaško izkaznico in vozniško dovoljenje. Ker redko kontaktira s svojo družino, tudi ne more dokumentov pridobiti iz izvorne države.

3. Glede na povedano pristojni organ ocenjuje, da je tožnik v svojih izjavah premalo prepričljiv in konkreten, da bi mu bilo mogoče verjeti. Meni, da je bolj verjetno, da je tožnik potni list zakopal zato, da bi skril svojo identiteto oziroma izvorno državo. Če ne bi imel zadržkov glede razkrivanja identitete, bi se potrudil, da bi iz izvorne države pridobil osebno izkaznico, vojaško knjižico ali vozniško dovoljenje. Tako pa po mnenju toženke tožnik namenoma prikriva svojo identiteto in na ta način ovira izvedbo postopka mednarodne zaščite. Zato pristojni organ utemeljeno dvomi v tožnikovo istovetnost, ki pa je v postopku mednarodne zaščite izjemno pomembna, ne samo zato, da se ve, kdo je, temveč tudi zato, da se lahko ugotavljajo subjektivne okoliščine, na katere se v prošnji sklicuje. Če tožnik dokumentov za ugotavljanje istovetnosti ne bo predložil, bo pristojni organ preko poglobljenih vprašanj o tožnikovi izvorni državi preverjal, ali res prihaja iz Maroka, kar je odločilno dejstvo za odločanje v postopku. Ker torej pristojni organ utemeljeno dvomi v tožnikovo istovetnost, je po prepričanju tožene stranke podan razlog za omejitev gibanja tožniku na podlagi 1. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 4. Poleg tega je tožena stranka presodila, da so v konkretnem primeru podani tudi pogoji za omejitev gibanja po 3. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Tožnik je v Slovenijo vstopil ilegalno 22. 7. 2020 in bil 24. 7. 2020 prijet s strani policije v bližini Ljubljane. V notranjosti države je hodil po gozdu v skupini drugih državljanov Maroka in Alžirije in se izogibal naseljem in obljudenim krajem, ker jih je bilo strah, da jih bo ujela policija in jih vrnila na Hrvaško. Tožnik je nato vseeno zatrdil, da je v tem času imel možnost, da poda namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, če bi to želel. Kljub temu pa tega ni storil niti takrat, ko ga je prijela policija. Tožniku sta bili v nadaljnjem policijskem postopanju izdani dve odločbi, in sicer odločba o nastanitvi in odločba o vrnitvi, obe z dne 25. 7. 2020. Tožnik je nato 30. 7. 2020 podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in pri tem trdil, da je bila njegova ciljna država Slovenija. Temu pristojni organ ne verjame ter poudari, da je tožnik podal namero šele tri dni po prejetih odločbah o vrnitvi in nastanitvi v Centru za tujce, čeprav je vedel, da bi lahko zaprosil za mednarodno zaščito že prej na poti po ozemlju Slovenije, na katerikoli policijski postaji, pa tega ni storil. Takšno ravnanje po oceni pristojnega organa kaže na zlorabo instituta mednarodne zaščite, s tem pa je izpolnjen tudi objektivni kriterij, na podlagi katerega je mogoče utemeljeno sklepati, da je tožnik podal namero zgolj zaradi oviranja oziroma zavlačevanja postopka odstranitve iz države.

5. Gibanje na območje in prostore Centra za tujce se tožniku omeji na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, ker se ugotavlja, da tožnikove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in tako onemogočil zaključek postopka mednarodne zaščite. Ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma zato v konkretnem primeru ne bi bil učinkovit, saj bi bilo takšno tožnikovo namero z namestitvijo v azilni dom težko preprečiti. V azilnem domu namreč ni mogoče zagotoviti ustreznega varovanja zaradi načina, po katerem se varovanje izvaja in ki ga tožena stranka v svoji obrazložitvi, na 5. in 6. strani izpodbijanega sklepa, podrobno opiše. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je pridržanje na območje azilnega doma, ne bo mogoče doseči namena pridržanja, saj bi prosilec glede na razmere v domu, le-tega lahko zapustil in odšel v drugo državo.

6. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga odpravo izpodbijanega sklepa oziroma njegovo spremembo, tako da se tožnika nastani v Azilni dom v Ljubljani.

7. Sklep izpodbija zaradi bistvene kršitve določb postopka in napačne ugotovitve dejanskega stanja. V tožbi navaja najprej, da omejitev gibanja na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 kot razlog ni del izreka, ampak je naveden le v obrazložitvi in ga zato sodišče ne bi smelo presojati.

8. Nadalje navaja, da mora biti dvom o istovetnosti prosilca kot razlog za omejitev gibanja očiten in da zgolj neposedovanje osebnih dokumentov s sliko, še ni razlog za dvom o istovetnosti. V odločbi (pravilno: sklepu) tudi ni navedeno, na kakšen način bi se preverjala tožnikova istovetnost, kot se to zahteva v 1. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in je zato sklep arbitraren. Tožena stranka bi lahko tožniku dala rok za predložitev dokumentov, istovetnost pa bi lahko ugotavljala tudi na podlagi prstnih odtisov.

9. Prošnjo je tožnik podal, kolikor hitro je bilo mogoče. Dne 24. 7. 2020 je bil prijet s strani policije, 30. 7. pa je izrazil željo, da zaprosi za mednarodno zaščito. V razgovoru je pojasnil, da je bila Slovenija njegova ciljna država. Ker pa ni vedel kako in kje lahko to stori, je prošnjo podal, ko je bil že v Centru za tujce. Zato ne drži zaključek tožene stranke, da je vložil prošnjo samo zato, da se izogne odstranitvi iz države. V tej zvezi tožnik še poudari, da vse do srečanja s svetovalko niti ni vedel, kako poteka postopek pridobitve mednarodne zaščite. Sedaj pa ta status ima, zato mu ni mogoče očitati, da mu je bila izrečena omejitev gibanja zaradi postopka vračanja.

10. Za nesprejemljiv pa tožnik šteje tudi razlog, iz katerega se mu ne izreče ukrep pridržanja v azilnem domu. Gre za ukrep, ki ustavno ni dopusten, ker ne prestane testa sorazmernosti. V tožnikovem primeru namreč ni bil potreben oziroma nujen. Zgolj dejstvo, da v Azilnem domu ni pogojev za varovanje, ni zadosten razlog, da se tožniku omeji gibanje. Izrečeni ukrep pomeni, da je tožnikova svoboda gibanja in preživljanja dlje časa bistveno prikrajšanja, da so uradne osebe ves čas navzoče ter da Center lahko zapusti le izjemoma na podlagi posebnega dovoljenja. Tak ukrep pa tudi po mnenju Ustavnega sodišča in ESČP pomeni zaradi svoje intenzivnosti in načina izvrševanja omejevanje osebne svobode kot človekove pravice.

11. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih, medtem ko tožbenih argumentov ne sprejema. Sodišču predlaga, da tožbo tožnika zavrne.

12. Na naroku za glavno obravnavo stranki vztrajata pri svojih navedbah in predlogih.

13. Tožba je utemeljena.

14. V obravnavani zadevi je sporno, ali so za izpodbijani ukrep omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce izpolnjeni pogoji, predpisani v 1. in 3. alinei prvega odstavka in v drugem odstavku 84. člena ZMZ-1. 15. Po 1. in 3. alinei prvega odstavka 84. člena je zakonodajalec določil, da če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko pristojni organ prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma iz naslednjih razlogov: - da se se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (1. alinea), in - da se v primeru, kadar je prosilcu omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito (3. alinea).

16. V drugem odstavku istega člena pa je zakonodajalec določil še, da se v primeru, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. V zvezi s tožbenim ugovorom, ki se nanaša na citirano zakonsko določbo sodišče še dodaja, da gre pri citiranem drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 za pravno podlago ukrepa, ki se nato realizira v izreku, konkretno v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa. Zato se razlog in s tem pravna podlaga za izrečeni ukrep pravilno navaja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in ne v njegovem izreku, kot se zmotno uveljavlja v tožbi.

17. V zvezi z razlogom za pridržanje po 1. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni spora, da tožnik v postopku in vse do izdaje izpodbijanega sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta, na podlagi katerega bi bilo mogoče preveriti oziroma ugotoviti njegovo istovetnost. Pri čemer zgolj neposedovanje osebnih dokumentov s sliko ni bil edini razlog za dvom pristojnega organa v tožnikovo istovetnost, kot se zatrjuje v tožbi, temveč so bile pri tem, po presoji sodišča pravilno presojene in upoštevane še druge okoliščine (zakopan potni list, nepripravljenost tožnika, da preskrbi druge dokumente, s katerimi razpolaga), kot to dovolj jasno in prepričljivo sledi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. V sklepu je navedeno tudi, na kakšen način se bo v nadaljnjem postopku preverjala tožnikova istovetnost, zato ne drži tožbena trditev, da temu ni tako in da je zato izpodbijani sklep arbitraren.

18. Pač pa je tožnik kasneje, na naroku pred sodiščem, kot dokaz o istovetnosti posredoval fotografijo potne listine, in sicer tiste strani, na kateri so fotografija in osebni podatki njenega imetnika. O tej fotografiji oziroma o tem dokazu se tožena stranka torej v postopku izdaje sklepa ni mogla izreči, izrekla pa se ni o njem niti na naroku, čeprav gre za dokaz, ki postavlja pod vprašaj, če že ne dvom, pa vsaj očitnost dvoma v identiteto tožnika, ki se zahteva za ukrepanje po določbah citirane 1. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Slika na predloženi fotografiji namreč ustreza izgledu tožnika, ujemajo pa se tudi osebni podatki s tistimi, ki jih je tožnik (ves čas enake) posredoval pristojnim organom v postopku vračanja oziroma v postopku mednarodne zaščite. Zato je po presoji sodišča potrebno, da tožena stranka skupaj z ostalimi okoliščinami presodi tudi ta, naknadno predloženi dokaz, in šele potem odloči o obstoju citiranega razloga za pridržanje.

19. V zvezi z razlogom za pridržanje po 3. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa sodišče ugotavlja, da ostaja odprto oziroma ne zadosti presojeno vprašanje, kdaj je tožnik prvič izrazil namero, da zaprosi za mednarodno zaščito. Nedvomno in tudi nesporno jo je pisno izrazil v Centru za tujce, in sicer po tem, ko sta bili izdani odločbi o vračanju in nastanitvi. Vendar pa je, kot sledi iz zapisnika o seznanitvi z omejitvijo gibanja z dne 17. 8. 2020, tožnik že v postopku pred pristojnim organom trdil, da je namero izrazil že takoj po prijetju na policijski postaji, kar pomeni, da naj bi to storil še pred izdajo omenjenih odločb o vračanju in nastanitvi, s čimer bi odpadel eden od nosilnih argumentov za pridržanje po citirani določbi. Pri takšni trditvi, ko je bil o tem posebej povprašan s strani tožene stranke, je vztrajal tudi na naroku pred sodiščem. Iz tožbenih navedb sicer izhaja drugače (da je tožnik zaradi nepoučenosti prošnjo (?) podal, ko je bil že v Centru za tujce), vendar sodišče, zlasti glede na tožnikovo izpovedbo na naroku, daje prednost le-tej in podatkom, ki so razvidni iz listin, ki so v upravnih spisih. Obenem iz spisov ne sledi, da bi pristojni organ v postopku mednarodne zaščite preizkusil to njegovo trditev niti se o njej tožena stranka v izpodbijanem sklepu ne izreče, oziroma je sploh ne omeni. O njej se tudi ne izreče na naroku. Zato ostaja po presoji sodišča dejansko stanje nepopolno ugotovljeno oziroma obrazloženo v bistvenem, bistveno pomanjkljiva obrazložitev pa predstavlja razlog za odpravo izpodbijanega sklepa tudi iz tega razloga.

20. Sodišče je zato tožbi ugodilo in na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi s četrtim odstavkom 71. člena ZMZ-1 izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki, da ob upoštevanju okoliščin, na katere opozarja sodišče, v zadevi ponovno odloči. 21. Ker je sodišče izpodbijani sklep odpravilo že iz navedenih razlogov, ostalih tožbenih ugovorov ni presojalo.