Jedro

Pri tožnici je podana shizotipska motnja, zaradi te motnje tožnica ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela. Iz tega razloga je pravilna razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti, poleg tega ji je pravilno priznana tudi pravica do invalidske pokojnine, saj za to pravico tožnica izpolnjuje vse v zakonu določene pogoje (gostota pokojninske dobe).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 24. 8. 2009 in št. ... z dne 10. 3. 2009. Ugotovilo je, da je tožnica invalid I. kategorije invalidnosti zaradi bolezni od 4. 3. 2009 dalje in ji je priznalo pravico do invalidske pokojnine od 1. 4. 2009 dalje. Toženi stranki je naložilo, da bo o višini in izplačevanju invalidske pokojnine odločila s posebno odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe. Glede stroškov postopka pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 443,00 EUR v roku 8 dni, po izteku tega roka pa od prvega dne dalje do plačila, še zakonske zamudne obresti.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je postavitev natančne diagnoze, ki ustreza kriterijem mednarodne klasifikacije bolezni, izrednega pomena. Za postavitev diagnoze pa je potrebno izpeljati diagnostične postopke, pri čemer ne zadošča zgolj klinični pregled, temveč so potrebni tudi diagnostični postopki v smeri izključitve morebitne organske psihične motnje. Kot je izpovedal doc. dr. P.P., specialist psihiater, ki je bil zaslišan na naroku za glavno obravnavo, vzrok neke psihične motnje iščemo v motnjah, v delovanju osrednjega živčnega sistema, ki so posledica neke druge telesne bolezni, ki neposredno ali posredno prizadene delovanje osrednjega živčnega sistema. Pri tožnici je bil opravljen zgolj klinični pregled, niso pa bili izključeni možganski organski vzroki psihične motnje. Vzrok je pomemben zato, ker je zdravljenje lahko drugačno, kot pa je bilo pri tožnici, pri kateri je bila zdravljena le simptomatika. Šele ob ugotovitvi pravilnih vzrokov nastanka njenih psihičnih motenj in ustrezne diagnoze, bi se pri tožnici lahko začelo pravilno zdravljenje in rehabilitacija. V kolikor pa v tem primeru zdravljenje in rehabilitacija ne bi bila uspešna oziroma ne bi prinesla izboljšanja, bi lahko govorili o trajni nezmožnosti za delo, sicer pa le o začasni nezmožnosti za delo. Da tožničina delovna zmožnost (še) ni v celoti izgubljena, so menili trije specialisti psihiatrije oziroma nevropsihiatrije in sicer doc. dr. P.P. ter dva člana invalidske komisije prve in druge stopnje. Vključitev v delovno in socialno okolje bi ob ustrezni diagnostiki in zdravljenju morda lahko pozitivno vplivala na tožnico. Tožena stranka zato meni, da sta bila tožničino stanje in njena delovna zmožnost v upravnem postopku pravilno ugotovljena in sta bili izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti. Podrejeno, v kolikor pritožbeno sodišče ne bi sledilo tem navedbam, pa tožena stranka poudarja, da je sodišče prve stopnje tožnici priznalo pravico do invalidske pokojnine, ne da bi ugotavljalo pogoje za njene priznanje (gostoto dobe). Sodba glede odločitve o pravici do invalidske pokojnine tudi nima razlogov, kar predstavlja kršitev pravil postopka v skladu z 339. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami).

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 24. 8. 2009 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 10. 3. 2009, s katero je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do dela na delovnem mestu, na katero je bila razporejena, to je fizični delavec v kuhinji, s polovico polnega delovnega časa od 4. 3. 2009 dalje.

Tožnica je s tožbo uveljavljala razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine. Skladno s 1. alinejo 2. odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) je I. kategorija invalidnost podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. V 1. alineji 67. člena ZPIZ-1 pa je določeno, da pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije.

V predsodnem postopku sta invalidnost ugotavljali invalidska komisija I. stopnje dne 4. 3. 2009 in invalidska komisija II. stopnje dne 16. 7. 2009. Iz obeh mnenj izhaja ugotovitev, da je glavna bolezen, ki bistveno vpliva na invalidnost, shizotipska motnja. Poleg omenjene bolezni pa so podane tudi bolečine v vratu (cervikalgija) ter bolečine v križu. Sodišče prve stopnje je zaradi ugotovitve dejanskega stanja pridobilo izvedensko mnenje stalne sodne izvedenke za psihiatrijo mag. sci. M.M., dr. med., specialistke psihiatrije in psihoterapevtke. Iz podanega mnenja, kot ga podrobno povzema že sodišče prve stopnje, zato ga pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova, izhaja enaka ugotovitev kot tudi iz mnenj obeh invalidskih komisij, podanih v predsodnem postopku in sicer, da gre pri tožnici za shizotipsko motnjo (F21). Razlika med podanimi mnenji obeh invalidskih komisij in pa izvedenskim mnenjem pa je glede vprašanja vpliva omenjene bolezni na tožničino delazmožnost. Po mnenju invalidskih komisij je tožnica zmožna opravljati delo, na katerega je bila nazadnje razporejena, to je fizični delavec v kuhinji s polovico polnega delovnega časa. Sodna izvedenka pa v nasprotju s tem meni, da je pri tožnici prišlo do izgube delovne zmožnosti in da organiziranega pridobitnega dela ni zmožna opravljati vse od 4. 3. 2009 dalje, ko je bila ocenjena na invalidski komisiji I. stopnje. Po mnenju izvedenke je I. kategorija invalidnosti posledica duševne motnje in s tem povezanimi ovirami. Iz obrazložitve izhaja, da shizotipska motnja po MKB 10 klasifikacij spada v sklop bolezni, ki je genetsko povezana s shizofrenijo. Pojavi se v odrasli dobi, potek je kroničen, intenzivnost se spreminja. Za to motnjo je značilno čudaško vedenje, anomalije mišljenja in čustvovanja z adhedonijo, težnja po socialni izolaciji. Diferencialna diagnostična opredelitev je izredno težka, ker vsebuje sklop simptomov, značilnih za rezidualno shizofrenijo, shizoidno paranoidno in mejno osebnostno motenost ter enostavno shizofrenijo. Po mnenju sodne izvedenke ima tožnica vse zgoraj naštete značilnosti shizotipske motnje. Že ob prvem obisku pri psihiatru 6. 5. 1998 je bilo ugotoviti simptomatiko po tipu simplex forme shizofrenije, z bizarnim praznim vedenjem. V letu 1999 je bilo zaslediti fazo remisije, nato spet povečanje napetosti. Specialist psihiater v izvidu z dne 24. 5. 2002 ugotavlja socialno fobičnost z mejnim psihotičnim mišljenjem, ambivalenco in ambitendenco, paraliziranost. Nato sledijo kratkotrajne remisivne faze z mejno psihotično simptomatiko. Tožnica ima ves čas predpisano antipsihotično terapijo in tudi antidepresivno terapijo, ki jo psihiater večkrat spremeni zaradi stranskih učinkov. Gre za kronificirani psihotični proces, nekontinuirano zdravljen zaradi stranskih učinkov zdravil. Zaradi pripomb tožene stranke je sodišče prve stopnje pribavilo še dodatna dopolnilna mnenja sodne izvedenke, zaslišalo pa je tudi predlagano pričo s strani tožene stranke, doc. dr. P.P., ki v nasprotju s sodno izvedenko meni, da je z veliko verjetnostjo mogoče ugotoviti diagnozo psihične motnje v primeru, ko je izpeljana ustrezna diagnostika in so izpolnjeni diagnostični kriteriji, ki jih opredeljuje mednarodna klasifikacija bolezni. Sodišče je zaradi razjasnitve dejanskega stanja na glavni obravnavi zaslišalo tudi sodno izvedenko.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je mnenje sodne izvedenke prepričljivo in strokovno ustrezno utemeljeno. Sodišče prve stopnje je v omenjenem mnenju imelo ustrezno podlago za odločitev v sporni zadevi. Sodna izvedenka je namreč prepričljivo opisala tožničino zdravstveno stanje, proučila je medicinsko dokumentacijo, opravila pa je tudi temeljit pogovor s tožnico. V nasprotju s sodno izvedenko zaslišana priča tožnice ni pregledala, temveč zgolj na podlagi medicinske dokumentacije ugotavlja, da zdravljenje ni zaključeno in da je potrebna dodatna diagnostika. Kot je to določeno v 60. členu ZPIZ-1 je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. V sporni zadevi sta že v predsodnem postopku obe invalidski komisiji ugotovili, da gre pri tožnici za shizotipsko motnjo in da je očitno zdravljenje zaključeno. Iz nobenega mnenja ne izhaja, da bi bila potrebna dodatna diagnostika oziroma da komisije zaradi dodatnih preiskav ne bi mogle podati izvedenskega mnenja. Navedena priča torej šele v postopku pred sodiščem odpira vprašanje, ali je pri tožnici zdravljenje sploh zaključeno oziroma ali so bile opravljene vse diagnostične metode za ugotovitev dejanskega stanja. V tem primeru je torej pričanje v nasprotju z ugotovitvami tožene stranke oziroma njenih izvedenskih organov v predsodnem postopku, kar kaže na neprepričljivost izpovedbe zaslišane priče. Pritožbeno sodišče zato enako kot pred njim že sodišče prve stopnje sprejema mnenje sodne izvedenke, da je pri tožnici podana shizotipska motnja (kot sta to ugotovili že obe invalidski komisiji v predsodnem postopku) in da tožnica zaradi omenjene diagnoze ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela. Nenazadnje pritožbeno sodišče še poudarja, da je tožnica že več let brez zaposlitve (iz fotokopije delovne knjižice izhaja datum prenehanja zaposlitve 31. 10. 2001). Kljub višji stopnji izobrazbe (ekonomist) je nazadnje opravljalo delo fizičnega dela v kuhinji. V dokumentaciji spisa so zabeleženi tudi obiski pri psihiatru, ki jih v izvedensko mnenje povzema sodna izvedenka. Njeno mnenje torej tudi ni v nasprotju z ugotovitvami lečečih specialistov. Glede na navedeno so torej pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, neutemeljene.

Glede pritožbenih navedb, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine, pa pritožbeno sodišče poudarja, da v obrazložitvi izpodbijane sodbe res ni obrazložitve, ali tožnica izpolnjuje gostoto pokojninske dobe (minimalno pokojninsko dobo za pridobitev pravice do invalidske pokojnine). V 2. alineji 68. člena ZPIZ-1 je namreč določeno, da zavarovanec iz 67. člena ZPIZ-1 pridobi pravico do invalidske pokojnine, če je invalidnost posledica poškodbe izven dela ali bolezni – pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta. Kljub temu, da sodišče omenjenega ni obrazložilo, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je že iz prvostopenjske odločbe tožene stranke z dne 10. 3. 2009 razvidno, da tožnica gostoto dobe izpolnjuje. Iz obrazložitve namreč izhaja, da je tožnica do dneva nastanka invalidnosti, to je do 4. 3. 2009 dopolnila 53 let starosti, ugotovljena pokojninska oziroma zavarovalna doba pa znaša 29 let, 6 mesecev in 5 dni. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno priznalo pravico do invalidske pokojnine.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.