Jedro

Bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu je podana, kadar so razlogi sodbe med seboj v nasprotju; če pa je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe, pa tudi tedaj, kadar ni uporabljena katera od določb ZUS.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/03 in 85/05) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 5.10.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji na podlagi 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena v povezavi z 2. alineo 36. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi tožene stranke, in se sklicevalo na razloge, ki jih je tožena stranka navedla za svojo odločitev v svoji odločbi (2. odstavek 67. člena ZUS). Menilo je namreč, da tožnikova prošnja za azil temelji na namernem zavajanju oziroma zlorabi postopka (1. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil) ker temelji na lažni predstavitvi razlogov, na katere se tožnik sklicuje (2. alinea 36. člena ZAzil), in da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje (2. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil). Tudi samo je namreč menilo, da iz poročil, ki jih je pri svojem odločanju uporabila tožena stranka in so izrecno navedena v odločbi tožene stranke, katere vsebino je prvostopno sodišče povzelo v obrazložitvi svoje sodbe, izhaja, da se v Makedoniji izvaja Zakon o amnestiji oseb, ki so sodelovale ali aktivno podpirale Osvobodilno narodno armado (ONA), ter da ni podatkov o tem, da bi bili nekdanji borci navedene organizacije brez razloga ali neupravičeno preganjani. Zato je presodilo, da so tožnikova zatrjevanja o njegovem preganjanju v Makedoniji zaradi sodelovanja v ONA neverodostojna. Ocenilo je tudi, da glede na tožnikove izjave, da je bil oziroma da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo preganjan zaradi sodelovanja v ONA, glede na makedonski Zakon o amnestiji oseb, ki so sodelovale ali aktivno podpirale ONA, ne more biti preganjan v smislu ZAzil oziroma pravnega standarda, ki se je glede preganjanja oblikoval v upravno sodni praksi. Zavrnilo je tudi tožbeni ugovor, da bi moral biti pred izdajo odločbe zaslišan v skladu z določbo 29. člena ZAzil, ker se v takoimenovanem pospešenem postopku po 2. odstavku 35. člena ZAzil odloča le na podlagi dejstev in dokazov, ki izhajajo iz same prošnje za azil, v kateri mora prosilec na verodostojen in argumentiran način predstaviti razloge, na katere se sklicuje, česar pa po presoji prvostopnega sodišča ni storil niti ob vložitvi prošnje, niti kasneje v tožbi. Ker se torej v pospešenem postopku odloča le na podlagi prošnje, tožnik pa niti v tožbi ni navedel drugih razlogov za utemeljitev svoje prošnje, ki bi lahko vplivali na drugačno odločitev glede njegove prošnje za azil, tudi prvostopno sodišče ni opravilo glavne obravnave, ker ta ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve.

Zoper prvostopno sodbo vlaga tožnik pritožbo, in sicer zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Že v tožbi je nasprotoval ugotovitvam tožene stranke o dejanskem stanju v izvorni državi in predlagal, da se na glavni obravnavi zasliši, ter da se opravijo poizvedbe pri Ministrstvu za zunanje zadeve Republike Slovenije in Uradu Združenih narodov za begunce, da bi se lahko ugotovilo, ali Makedonija krši Zakon o amnestiji. Tožena stranka ga ni zaslišala, temveč je pribavila poročila in na podlagi tega sklenila, da je tožnikova vloga zavajajoča. Tožena stranka je odločala na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, pri čemer bi lahko odločila le na podlagi njegove vloge, vendar ni storila tako, temveč je pribavila poročila o stanju v Makedoniji in nanje oprla svojo odločitev. Zato pa bi morala opraviti redni azilni postopek. Prvostopno sodišče te napake tožene stranke ni odpravilo, temveč je brez obrazložitve sprejelo odločitev tožene stranke, da gre za pospešeni postopek. Sodišče tudi ni ugodilo tožbenemu predlogu, da se preveri tožnikovo navajanje, da se v Makedoniji Zakon o amnestiji krši. Tožena stranka poročil, na katere je oprla svojo odločitev in na katere se sklicuje tudi prvostopno sodišče, ni posredovala tožniku, da bi nanje lahko odgovoril. Meni, da bi lahko z opravo glavne obravnave prvostopno sodišče saniralo kršenje načela kontradiktornosti, zagrešeno v upravnem postopku, vendar teh napak ni saniralo, temveč je tudi samo kršilo načelo kontradiktornosti. Sodišče prve stopnje tudi ni podrobno obrazložilo, zakaj je zavrnilo tožnikov predlog za opravo glavne obravnave in izvedbo dokazov, temveč je le arbitrarno navedlo, da izvedba dokazov ne bi doprinesla k drugačni odločitvi. Ker niso bili izvedeni predlagani dokazi, je tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in razveljavi izpodbijano sodbo, ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je obrazložitev izpodbijane sodbe v nasprotju sama s seboj. Notranje neskladje obrazložitve izpodbijane sodbe je v tem, da se v prvem delu obrazložitve prvostopno sodišče strinja z odločitvijo in razlogi tožene stranke, ter se nanje izrecno sklicuje, pri tem pa tudi samo poudarja, da očitna neutemeljenost tožnikove prošnje za azil izhaja tudi iz poročil, ki jih je pridobila tožena stranka v upravnem postopku; v drugem delu obrazložitve pa navaja, da je tožena stranka odločila zgolj na podlagi tožnikove prošnje za azil in da je že na podlagi te prošnje ugotovila, da je očitno neutemeljena, ter jo kot tako tudi zavrnila. S tem pa je prvostopno sodišče zakrivilo bistveno kršitev pravil postopka v upravnem sporu iz 3. odstavka 72. člena ZUS, to je bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB2, Uradni list RS, št. 36/04 in 69/05-odlUS).

V 3. odstavku 72. člena ZUS je namreč določeno, da je bistvena kršitev določb postopka vselej podana, če gre med drugim za razlog iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. V tej določbi pa je navedeno, da je ta razlog podan, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa med drugim, če so razlogi v sodbi nejasni ali med seboj v nasprotju.

Takoimenovani pospešeni azilni postopek po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka lahko opravi le v primeru, če je že iz prosilčeve prošnje oziroma na podlagi splošno znanih dejstev razvidno, da je prosilčeva prošnja očitno neutemeljena iz enega od razlogov, navedenih v treh alineah 2. odstavka 35. člena ZAzil. Pospešeni postopek po ZAzil namreč ureja le posebnosti skrajšanega postopka po Zakonu o upravnem postopku (ZUP-UPB1, Uradni list RS, št. 22/05), in se subsidirano uporablja tudi v azilnem postopku. Ker v tem primeru niti tožena stranka niti prvostopno sodišče nista odločala zgolj na podlagi tožnikove prošnje, temveč tudi na podlagi poročil, navedenih v obrazložitvi odločbe tožene stranke, kar je prvostopno sodišče prevzelo tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe, s temi poročili pa, kot izhaja iz upravnih spisov in kot tožnik navaja tudi v pritožbi, tožnik pred izdajo odločbe tožene stranke ni bil seznanjen, je podana tudi kršitev pravil postopka v upravnem sporu iz 2. odstavka 72. člena ZUS. V tej zadevi namreč prvostopno sodišče ni uporabilo določbe 3. točke 3. odstavka v zvezi z 2. točko 1. odstavka 25. člena ZUS, kar je po presoji pritožbenega sodišča vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. S tem je bila po presoji pritožbenega sodišča storjena tudi kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS).

V 2. odstavku 72. člena ZUS je namreč določeno, da je bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZUS ali ZPP, ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. V 2. točki 1. odstavka 25. člena ZUS je določeno, da se sme upravni akt izpodbijati, če se v postopku pred njegovo izdajo ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (bistvena kršitev pravil postopka). V 3. točki 3. odstavka 25. člena ZUS pa ja določeno, da je bistvena kršitev določb postopka vselej podana, če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. URS pa v 22. členu določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.

Stranki mora biti torej v postopku omogočeno, da se v upravnem postopku kot tudi v upravnem sporu izjavi tako glede pravnih kot glede dejanskih vprašanj, relevantnih za odločitev. Ker v obravnavanem primeru tožena stranka tožniku ni omogočila, da se o dejstvih in okoliščinah, relevantnih za odločitev izjavi, je zakrivila očitano bistveno kršitev pravil postopka v upravnem postopku. Ker pa tega sodišče prve stopnje ni odpravilo, je tudi samo kršilo 2. odstavek 72. člena ZUS in tožnikovo pravico iz 22. člena URS. Enako stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi, Up-968/05-11 z dne 24.11.2005. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Pri tem pritožbeno sodišče še opozarja, da v tej sodbi obravnavane absolutne bistvene kršitve pravil postopka v upravnem postopku (3. točka 3. odstavka 25. člena ZUS), ki pomeni hkrati tudi kršitev ustavne pravice iz 22. člena URS, ni mogoče odpraviti z opravo glavne obravnave na prvostopnem sodišču, razen v sporu polne jurisdikcije po 61. členu ZUS.

Ker je bilo treba izpodbijano sodbo odpraviti že iz zgoraj navedenih razlogov, se pritožbeno sodišče do drugih pritožbenih navedb ni posebej opredeljevalo.