Jedro

Dejstvo, da je tožnik zahteval delitev solastnine oziroma izkazal interes zanjo, še ne pomeni oziroma ne predpostavlja, da je zahteval souporabo solastne nepremičnine. Uporaba in delitev (so)lastne nepremičnine sta torej dve povsem različni upravičenji, ki izhajata iz (so)lastninske pravice (prvi odstavek 37. člena, prvi odstavek 66. člena in prvi odstavek 69. člena SPZ). Postopek za delitev stvari v solastnini in postopek za ureditev razmerij med solastniki (v okviru katerega je mogoče tudi nadomestiti neobstoj dogovora glede uporabe solastne nepremičnine) sta tudi dva različna postopka, ki sta v Zakonu o nepravdnem postopku urejena vsak zase. Že zato ne drži tožnikovo sklepanje, da je kot predlagatelj delitvenega postopka izrazil tudi željo po spremembi uporabe solastne stvari oziroma da se ne strinja več s tem, da solastno stanovanje izključno uporablja toženka.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnik mora v 15 dneh povrniti toženki njene stroške odgovora na revizijo v višini 505,63 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 21.350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska uporabnine dalje. Ugotovilo je, da sta tožnik in toženka bivša zakonca in vsak do ½ polovice solastnika trisobnega stanovanja, v katerem živi toženka z otrokom. Ugotovilo je tudi, da je bila tožniku zaradi nasilja izrečena začasna odredba, s katero mu je bila naložena izselitev iz stanovanja, in je sodišče že v prvem postopku pravnomočno odločilo, da za čas veljave začasne odredbe tožnik ni upravičen do uporabnine za stanovanje. V ponovljenem postopku je tako sodišče odločalo še o zahtevku za plačilo uporabnine za čas od 6. 8. 2004 (od izteka veljave začasne odredbe) do konca avgusta 2009. Obrazložilo je, da bi moral tožnik od toženke zahtevati ponovno uporabo stanovanja in je zato, ker tega ni storil, privolil v svoje prikrajšanje, zato mu uporabnina ne gre.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Poudarilo je, da bi se tožnik, ki solastne stvari ni imel v uporabi, moral angažirati, da bi dosegel upravičenja, ki mu jih solastninska pravica daje. Edina okoliščina, ki jo je v smeri svoje aktivnosti zatrjeval in izkazal, je interes za razdružitev stanovanja. S tem je izkazal svoj interes, da s svojim premoženjem razpolaga. Toženka temu ni nasprotovala in pri pogajanjih ni bila pasivna. Le če bi toženka tožniku souporabo stanovanja onemogočala ali ga kako drugače ovirala pri razpolaganju z njegovim premoženjem, bi prevzela tveganje, ali ji bo izključna posest stanovanja prinašala korist. Ker tako ravnanje toženke ni bilo izkazano, toženka ni obogatena. Uporabnina je namreč posledica, ki sledi kršitvi pravice ali objektivni nemožnosti imeti stvar v posesti in jo souporabljati sorazmerno svojemu deležu, in ne alternativa, ki bi jo tožnik lahko izbral. 3. Tožnik je vložil predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom II DoR 306/2012 z dne 12. 12. 2012 dopustilo revizijo glede vprašanja: „Ali je pravilna odločitev, da je tožnik kljub temu, da je sprožil postopek za delitev solastnega premoženja, privolil v prikrajšanje, ker ni zahteval souporabe solastne stvari?“

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se reviziji ugodi in spremeni sodbo sodišča druge stopnje tako, da se pritožbi ugodi, oziroma podrejeno, da se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da je sodišče druge stopnje s svojo odločitvijo odstopilo od uveljavljene sodne prakse Vrhovnega sodišča (II Ips 201/2003, II Ips 866/93, II Ips 183/2001, II Ips 3/2001, II Ips 251/2006, II Ips 486/2007). Meni, da je s tem, ko je sprožil postopek za delitev premoženja in vložil tožbo za plačilo uporabnine, pokazal, da se z izključno uporabo stanovanja s strani toženke ne strinja in da ni privolil v svoje prikrajšanje. Vložitev predloga za delitev solastnine dokazuje neobstoj dogovora glede uporabe solastne stvari. Tudi če bi bil nekoč sklenjen takšen dogovor, je tožnik z vložitvijo predloga za delitev solastne stvari jasno pokazal svojo voljo, da se z njim ne strinja več. Ugotovljeno dejansko stanje ne daje opore za ugotovitev, da je tožnik imel voljo (vsaj konkludentno) skleniti dogovor o izključni uporabi stvari s strani toženke. Tožnik se je namreč proti svoji volji izselil iz stanovanja.

5. Toženka vlaga odgovor na revizijo, v katerem nasprotuje revizijskim razlogom in predlaga njeno zavrnitev. Meni, da so tožnikove navedbe, da naj bi zahteval (so)uporabo stanovanja in da naj bi toženko pozival glede delitve stanovanja in za plačilo nadomestila, ker stanovanja ne more uporabljati, prepozne, saj jih je podal po prvem naroku za glavno obravnavo. Glede teh trditev sodišče tudi ni izvajalo dokazov, saj niso bili predloženi. Uporaba nepremičnine in njena delitev sta dve povsem različni stvari. Predlog za delitev nepremičnine nikakor nujno ne pomeni, da predlagatelj zahteva njeno uporabo ali plačilo uporabnine za eventualno izključeno uporabo, pač pa, da prejme del nepremičnine v izključno last ali da mu je izplačana denarna protivrednost solastniškega deleža. Dokler solastnik popolnoma jasno ne zahteva uporabe nepremičnine, tudi predlog za delitev nepremičnine ne nadomesti tega. Priglaša tudi stroške.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče dopuščeno revizijo preizkusi le v okviru pravnega vprašanja, glede katerega je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), zato ni odgovarjalo na druge revizijske navedbe, ki so izven dopuščenega vprašanja.

8. Revizijsko sodišče sodi, da dejstvo, da je tožnik zahteval delitev solastnine oziroma izkazal interes zanjo, še ne pomeni oziroma ne predpostavlja, da je zahteval souporabo solastne nepremičnine. Lastninska pravica je pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati (prvi odstavek 37. člena Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Vsak solastnik ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov (prvi odstavek 66. člena SPZ). Solastnik ima vedno pravico zahtevati delitev stvari, razen v neprimernem času (prvi odstavek 69. člena SPZ). Uporaba in delitev (so)lastne nepremičnine sta torej dve povsem različni upravičenji, ki izhajata iz (so)lastninske pravice. Postopek za delitev stvari v solastnini in postopek za ureditev razmerij med solastniki (v okviru katerega je mogoče tudi nadomestiti neobstoj dogovora glede uporabe solastne nepremičnine) sta tudi dva različna postopka, ki sta v Zakonu o nepravdnem postopku urejena vsak zase. Že zato ne drži tožnikovo sklepanje, da je kot predlagatelj delitvenega postopka izrazil tudi željo po spremembi uporabe solastne stvari oziroma da se ne strinja več s tem, da solastno stanovanje uporablja izključno toženka.(1)

9. Za zahtevek za plačilo uporabnine je potrebno izkazati korist na strani tistega, ki solastno stvar uporablja, ter prikrajšanje na strani tistega, ki solastne stvari ne uporablja (198. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Tožnik se je zaradi začasne odredbe moral neprostovoljno izseliti iz solastnega stanovanja, vendar je bila ta sodna odločitev zgolj začasna. V tem postopku je sporen zgolj le še zahtevek za plačilo uporabnine po izteku veljavnosti začasne odredbe. Od takrat dalje je imel tožnik ponovno pravico (so)uporabljati solastno stanovanje. Ugotovljeno je bilo, da tožnik souporabe solastnega stanovanja ni zahteval (oziroma tega niti ni pravočasno zatrjeval). Tožnik tudi ni (pravočasno) trdil, da mu je toženka kakor koli preprečevala souporabo stanovanja. Zgolj dejstvo, da solastnik solastne stvari ne uporablja, pa (še) ne zadošča za zahtevek za plačilo uporabnine. Skladno z ustaljeno sodno prakso je torej tožnik privolil v svoje prikrajšanje, zato mu uporabnina ne gre.(2) To pa velja tako za obdobje pred vložitvijo tožbe kot po njem, saj tožnik niti z vložitvijo tožbe ali kasneje ni zahteval souporabe stanovanja, zato od nje tudi ni mogel biti (neprostovoljno) izključen. Tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine je bil zato materialnopravno pravilno zavrnjen.

10. Uveljavljani revizijski razlogi po povedanem niso podani, zato je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnik z revizijo ni uspel, zato je dolžan toženki povrniti njene stroške odgovora na revizijo. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 505,63 EUR (nagrada za postopek z revizijo (tar. št. 21/3; 900 točk), materialni stroški 2 %, povečano za 20 % DDV). Tožnik je dolžan plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP). Če v paricijskem roku svoje obveznosti plačila pravdnih stroškov ne bo izpolnil, bo prišel v zamudo (299. člen OZ) in bo od zamude dalje dolžan plačati toženki še zakonske zamudne obresti (378. člen OZ).

Op. št. (1): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 118/2010 z dne 3. 2. 2011. Op. št. (2): Zatrjevanega odstopa od sodne prakse oziroma judikatov, ki jih navaja tožnik, ni ugotoviti oziroma ne gre za primerljive zadeve. Gre za odstop od zadeve II Ips 866/93, vendar je potrebno poudariti, da sodna praksa glede plačila uporabnine za uporabo solastnega stanovanja ni bila enotna in se je dograjevala tudi po navedenem judikatu tako, da se je danes ustalilo stališče, da mora biti solastnik proti svoji volji (ki jo mora izraziti drugemu solastniku) izključen od souporabe stanovanja, da je upravičen do uporabnine. Primerjaj sodne odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 169/99, II Ips 131/99, II Ips 998/2007, II Ips 852/2007, II Ips 67/2009, II Ips 802/2008, II Ips 589/2008 idr.