Jedro

Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-312/11-21 z dne 13.2.2014 posega v določbe slovenskega Zakona o policiji (ZPol; Uradni list RS, št. 49/1998 s spremembami in dopolnitvami), ki je policiji omogočal, da se je lahko DNK osebe, ki je bila osumljena, pa za kaznivo dejanje ni bila pravnomočno obsojena, hranil vse do zastaranja kazenskega pregona. Namen posega v navedeni zakon je torej bil, da se onemogoči trajno hrambo profila DNK oseb, za katere je veljala domneva nedolžnosti. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi spregledalo, da je bil DNK iz avstrijske baze DNK pridobljen v zvezi z v Republiki Sloveniji obravnavanim kaznivim dejanjem, obtoženi pa v Republiki Avstriji ni bil zgolj osumljen, pač pa za kaznivo dejanje tudi obsojen, čeprav šele leta 2011. Domneve, da je bil DNK v avstrijski bazi DNK hranjen zakonito, nihče ne izpodbija, zato bi moralo sodišče prve stopnje, da bi bilo utemeljeno njegovo sklicevanje na sodbe Vrhovnega sodišča RS, ki jih navaja, pred odločitvijo o predlogu zagovornika za izločitev dokazov ugotoviti, ali je bil DNK obtoženega v Republiki Avstriji pridobljen v zvezi s kaznivimi dejanji za katera je bil obsojen, ali pa morda v postopku, v katerem je bil vzorec DNK odvzet, ni prišlo do obsodilne sodbe.

Izrek

Pritožbi višje državne tožilke se ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom odločalo o predlogu obtoženčevega zagovornika za izločitev dokazov in sklenilo, da se iz spisa izločijo vsi dokazi, ki izvirajo iz podatkov o DNK profilu obdolženca, ki je bil pridobljen v Republiki Avstriji v letu 2006, in sicer poročilo o preiskavi NFL (list. št. 106 do 107), zahteva za preiskavo (list. št. 115 do 116), obtožnica ODT v Novi Gorici (list. št. 117 do 121), novogoriška oprostilna sodba (list. št. 417 do 423), obtožba ODT v Krškem (list. št. 127 do 129), UZ o ugotovljenih dejstvih (list. št. 122 do 126 in 133 do 137), IKE (list. št. 266 in 529), fotokopija potnega lista na ime obtoženca (list. št. 271 do 278), dovoljenje za nabavo municije (list. št. 311), račun (list. št. 312 do 313), lovna karta (list. št. 314 do 315), članska karta (list. št. 316 do 319), dovoljenje za vstop na lovišče (med list. št. 311 in 312), zapisnik (list. št. 320 do 327), fotografije o prisotnosti obtoženca na družinskih praznovanjih, 6 fotografij posnetih med popravilom avtomobila in zapisniki o zaslišanju prič B.G., B.L., R.G., M.B., S.A., izvedensko mnenje I.P. (list. št. 289 do 295) in zapisnik o zaslišanju izvedenke I.P. (list. št. 370 do 373).

2. Višja državna tožilka vlaga zoper navedeni sklep pritožbo iz razlogov po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, to je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3. Odgovor na pritožbo je podal obtoženčev zagovornik, ki višjemu sodišču predlaga, da pritožbo državne tožilke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sklep sodišča prve stopnje. Predlaga tudi, da sodišče zoper državno tožilko postopa po določilu 78. člena ZKP zaradi izrečenih žalitev na račun vlagatelja odgovora na pritožbo.

4. Pritožba državne tožilke je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je odločitev, da iz spisa izloči vse dokaze, ki izvirajo iz podatkov o DNK profilu obdolženca, ki je bil pridobljen v Republiki Avstriji v letu 2006, oprlo na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-312/2011 z dne 13.2.2014 ter več sodb Vrhovnega sodišča RS (I Ips 762/2010, I Ips 9675/2009, I Ips 5537/2010), iz katerih izhaja, da je časovno prekomerna hramba profila DNK poseg v informacijsko zasebnost in predstavlja kršitev prvega odstavka 38. člena Ustave RS. V utemeljitev je še navedlo, da so se sicer v naši državi zoper obtoženca v spornem obdobju vodili kazenski postopki, vendar iz podatkov v spisu izhaja, da v nobenem od njih ni bil pravnomočno obsojen, prav tako pa se ni zoper obtoženca v Avstriji (vsaj ne do 29.3.2011) vodil noben postopek oziroma v tem času ni bil obsojen.

6. Po presoji pritožbenega sodišča je takšna odločitev prezgodnja, saj sodišče prve stopnje pred sprejemom izpodbijane odločitve ni ugotovilo odločilnih dejstev pomembnih za pravilno odločitev. Glede na podatke v spisu, na katere se sklicuje tudi sodišče prve stopnje, je bil DNK profil obtoženega vnesen v avstrijsko DNK bazo 29.5.2006 v zvezi s kaznivim dejanjem poskusa oboroženega vloma in tatvine, obtoženi, takrat kot G.T., pa je bil dne 9.4.2011 v Avstriji pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja tatvine, kvalificirane oblike tatvine, oboroženega vloma in tatvine, zlorabe listin in tatvine negotovinskih kartic. Iz poročila NFL z dne 27.12.2011 (list. št. 106 do 107 spisa), na katerega se v odgovoru na pritožbo sklicuje tudi zagovornik obtoženega, je razvidno, da je bila sled z enakim DNK profilom zavarovana dne 19.11.2008 pri ogledu vloma v franšizno trgovino T. v D., zaradi česar so pridobili podatke in v bazo vnesli tudi profil DNK obtoženega, takrat kot G.T. 7. Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-312/11-21 z dne 13.2.2014 posega v določbe slovenskega Zakona o policiji (ZPol; Uradni list RS, št. 49/1998 s spremembami in dopolnitvami), ki je policiji omogočal, da se je lahko DNK osebe, ki je bila osumljena, pa za kaznivo dejanje ni bila pravnomočno obsojena, hranil vse do zastaranja kazenskega pregona. Namen posega v navedeni zakon je torej bil, da se onemogoči trajno hrambo profila DNK oseb, za katere je veljala domneva nedolžnosti. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi spregledalo, da je bil DNK iz avstrijske baze DNK pridobljen v zvezi z v Republiki Sloveniji obravnavanim kaznivim dejanjem, obtoženi pa v Republiki Avstriji ni bil zgolj osumljen, pač pa za kaznivo dejanje tudi obsojen, čeprav šele leta 2011. Domneve, da je bil DNK v avstrijski bazi DNK hranjen zakonito, nihče ne izpodbija, zato bi moralo sodišče prve stopnje, da bi bilo utemeljeno njegovo sklicevanje na sodbe Vrhovnega sodišča RS, ki jih navaja, pred odločitvijo o predlogu zagovornika za izločitev dokazov ugotoviti, ali je bil DNK obtoženega v Republiki Avstriji pridobljen v zvezi s kaznivimi dejanji za katera je bil obsojen, ali pa morda v postopku, v katerem je bil vzorec DNK odvzet, ni prišlo do obsodilne sodbe.

8. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče predlogu višje državne tožilke ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da odpravi ugotovljene pomanjkljivosti in odloči o predlogu zagovornika za izločitev dokazov (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9. Glede predloga zagovornika, da pritožbeno sodišče postopa po določilu 78. člena ZKP glede izrečenih žalitev na račun vlagatelja odgovora na pritožbo pa pritožbeno sodišče odgovarja, da ZKP v 78. členu ne določa, da je zgolj sodišče tisto, ki obvesti pristojnega državnega tožilca, če državni tožilec koga žali. Sicer tudi po mnenju pritožbenega sodišča poudarjanje tožilke, da je obtoženi v tem času v Sloveniji izvrševal kazniva dejanja na območju Nove Gorice, Krškega, Novega mesta in Kopra, ob hkratnem priznanju, da je sicer res, da ni bil pravnomočno obsojen, ni na mestu, vendar po presoji višjega sodišča takšno navajanje ne dosega tiste stopnje žaljivosti, da bi morali ukrepati v smislu, kot zagovornik predlaga. Kolikor se s takšno oceno ne strinja, pa lahko obvestilo v smislu 78. člena ZKP pristojnemu državnemu tožilcu pošlje tudi obtoženi sam.