Jedro

Tudi če tožnik in njegov oče (osebi nemške narodnosti, ki sta 4.12.1948 živela v tujini in nista bila vpisana v evidenco državljanstva FLRJ) nista bila sovražno razpoložena do Slovencev, na kar res kažejo izpovedi prič, s tem še ni dokazano zakoniti domnevi (63. člen ZDen) nasprotno dejansko stanje, to je z dejanji dokazana lojalnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1461/96-8 z dne 21.5.1998.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 10.9.1996, s katero je ta zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Oddelka za notranje zadeve Občine H. z dne 11.5.1994. S to odločbo je bilo pod točko 1 izreka ugotovljeno, da R.W.A., roj. 8.4.1892 v H., umrl 14.5.1982 v S., A., ni bil državljan Republike Slovenije, po predpisih, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. I-1/91, 30/91, 38/92 in 14/94) pa se ni štel za jugoslovanskega državljana. Pod točko 2 izreka navedene odločbe je bilo ugotovljeno, da F.W.A. (tožnik in še živeči sin R.W.), ni državljan Republike Slovenije, po prej navedenih predpisih pa se tudi ni štel za jugoslovanskega državljana. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je bil postopek ugotovitve jugoslovanskega državljanstva tožnika sprožen zaradi uveljavljanja pravic v denacionalizaciskem postopku v skladu s 63. členom Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Po določbi 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45, Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48) se za državljana FLRJ niso štele osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim FLRJ pregrešile zoper državljanske dolžnosti. Prvostopenjski upravni organ je bil torej dolžan ugotoviti, ali sta bila tožnik in njegov oče nemške narodnosti in ali sta se nahajala v tujini v času uveljavitve novele Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, 105/48).

Tretjega pogoja - nelojalnega ravnanja pa prvostopenjski organ glede na določbo 3. odstavka 63. člena ZDen ni ugotavljal. Iz podatkov v upravnem spisu izhaja, da sta bila tožnik in njegov oče domovinsko pristojna v bivšo občino H. - D. na dan 6.4.1941, kakor tudi, da sta bila oba nemške narodnosti, da je bil njihov pogovorni jezik nemški in da sta 9.5.1945 prebivala v tujini, čemur tudi tožnik ne oporeka. V zvezi s tožbenim ugovorom, ki se nanaša na obstoj tožnikovega nelojalnega ravnanja, pa sodišče ugotavlja, da prvostopenjski organ tega pogoja ni posebej ugotavljal. To v tem primeru tudi ni bilo potrebno, saj se nelojalno ravnanje oseb nemške narodnosti po 3. odstavku 63. člena ZDen domneva. Tožnik pa niti v upravnem postopku niti v tožbi ne zatrjuje okoliščin in ne predlaga dokazov, da domneva nelojalnega ravnanja ni bila utemeljena.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je ves čas v upravnem postopku trdil, da ni bil nikoli član Kulturbunda, pa tudi ni mogel biti, saj po takrat veljavnih predpisih še ni bil polnoleten. V članstvo Kulturbunda so sprejemali le polnoletne osebe. Iz spričeval T. visoke šole v G. izhaja, da je to šolo obiskoval v letih od 1941 do 1943 in od 1945 do 1947. Od leta 1943 do 1945 je bil v nemški vojski (V.), kamor je bil vpoklican, kot vsi drugi vrstniki njegovega letnika. Prav gotovo to ni nelojalno ravnanje proti slovenskemu narodu, saj so tudi številni Slovenci bili mobilizirani v nemško vojsko in jim je sedaj priznan status vojne žrtve. Iz okoliščin, ki so dokazane po predloženih listinah in po uradnih poizvedah v arhivih, je vsekakor razvidno, da tožniku ni mogoče očitati nelojalnosti. Drži le to, da se tožnik po koncu druge svetovne vojne ni vrnil v Slovenijo in da je bil po narodnosti Nemec oziroma Avstrijec. Navaja, da Abeli nikoli niso bili sovražno razpoloženi do Slovencev, saj so nekatere priče ugodno izpovedale o obnašanju Abelov med okupacijo. Iz dopisa ambasade Združenih držav Amerike z dne 8.3.1994 je razvidno, da pokojni tožnikov oče ni bil član NSDAP. Res pa je, da je bil oče član Kulturbunda. Iz ostalih listin nemških ustanov je razvidno, da je bil v nemški vojski od 10.10.1942 do 31.3.1944, ko je bil iz vojske odpuščen. Nedvomno je veljal tožnikov oče za Nemca, to je za osebo nemške narodnosti, ki se je pred koncem druge svetovne vojne izselila iz Slovenije. Iz zbranih podatkov v upravnem spisu izhaja, da se tožnikov oče ni z nelojalnim vedenjem pregrešil zoper narodne in državne koristi narodov FLRJ. Če bi sodišče prve stopnje upoštevalo vse dokaze v tem upravnem postopku, bi brez dvoma prišlo do zaključka, da domneva nelojalnega ravnanja pri tožniku in pri njegovem očetu ni utemeljena. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Pritožbeno sodišče se strinja z navedenimi razlogi in jih ne ponavlja.

V zadevi ni sporno, da sta bila tožnik in njegov oče osebi nemške narodnosti in da sta na dan uveljavitve novele Zakona o državljanstvu FLRJ, objavljene v Uradnem listu FLRJ, št. 105/48, to je 4.12.1948 živela v tujini ter da nista bila vpisana v evidenco državljanov FLRJ po takrat veljavnih predpisih. Tem podatkom, ki izhajajo iz predloženih upravnih spisov, tožnik ne oporeka. Sam tudi navaja, da je bil oče član Kulturbunda. Tudi če nista bila sovražno razpoložena do Slovencev, na kar res kažejo izpovedi prič, s tem še ni dokazano zakoniti domnevi (63. člen ZDen) nasprotno dejansko stanje, to je z dejanji dokazana lojalnost. Ker niso podani ne uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 73. člena ZUS njegovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.