Jedro

Glede na določbe 10. člena ZBPP je toženka pravilno ugotovila, da taka gospodarska družba, kot je tožnica (d.o.o.), ni upravičena do BPP. Po presoji sodišča očitek o protiustavnosti 10. člena ZBPP ni utemeljen. Pravna oseba se ne more primerjati s fizično osebo, ker gre za povsem drugačne vrste subjektov, zato ne gre za kršitev enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave. Prav tako pa 10. člen ZBPP tudi ni v nasprotju z 22. in 23. členom Ustave, saj ima tožnica povsem enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in drugimi državnimi organi in povsem enak dostop do sodišča kot drugi subjekti, ki so po svoji statusni obliki enaki tožnici. Tudi za ostale take pravne osebe namreč velja, da jim pravica do BPP ne pripada, to pa še ne pomeni, da nimajo varstva pravic pred sodišči in drugimi organi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v kazenskem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Mariboru pod opr. št. I Kpr … . V obrazložitvi odločbe se sklicuje na prvi odstavek 10. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), po katerem so upravičenci do brezplačne pravne pomoči lahko le fizične osebe, pravne osebe pa le, če gre za nevladne organizacije in združenja, ki delujejo neprofitno in v javnem interesu ter so vpisane v ustrezen register v skladu z veljavno zakonodajo v sporih v zvezi z upravljanjem dejavnosti v javnem interesu oziroma z namenom, zaradi katerega so ustanovljene, ter druge osebe, za katere zakon ali mednarodna pogodba, ki obvezuje Republiko Slovenijo, določa, da so upravičenci do brezplačne pravne pomoči. Glede na navedeno torej tožeči stranki ne pripada pravica do brezplačne pravne pomoči. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je odločba nerazumljiva, ker ne vsebuje razlogov glede tega, da ni pravne podlage, problem vzajemnosti ali mednarodne pogodbe pa ni obrazložen. Ni jasne obrazložitve, zakaj pravna oseba ne bi imela pravice do brezplačne pravne pomoči. 10. člen ZBPP je protiustaven, ker pravni osebi zaradi ekonomskih težav onemogoča dostop do sodišča, je v neenakopravnem položaju z ostalimi subjekti. Tako so kršeni 14., 22. in 23. člen ustave. Pravni osebi je poseženo v pravico do dostopa do sodišča. Tožeča stranka ni dobila plačila za opravljeno delo po podizvajalski pogodbi in je žrtev poslovne goljufije. Je v mirovanju in nima nobenih denarnih sredstev in ne posluje. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

K točki I izreka: Tožba ni utemeljena.

ZBPP v 10. členu določa, kdo so upravičenci do brezplačne pravne pomoči po tem zakonu. Pod 1., 2. in 3. točko prvega odstavka 10. člena ZBPP so navedene fizične osebe, medtem ko so v 4. točki navedene pravne osebe, vendar pa so to lahko le nevladne organizacije in združenja, ki delujejo neprofitno in v javnem interesu ter so vpisane v ustrezen register v skladu z veljavno zakonodajo, v sporih v zvezi z opravljanjem dejavnosti v javnem interesu oziroma z namenom, zaradi katerega so ustanovljene. Tožeča stranka je gospodarska družba in ni subjekt, kot je opredeljen v 4. točki prvega odstavka 10. člena ZBPP. V 5. točki prvega odstavka 10. člena ZBPP so kot upravičenci po tem zakonu navedene tudi druge osebe, za katere zakon ali mednarodna pogodba, ki obvezuje Republiko Slovenijo, določa, da so upravičenci do brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da ni nobenega zakona, po katerem bi bila taka gospodarska družba, kot je tožeča stranka, upravičena do brezplačne pravne pomoči. Iz navedenega razloga je pravilna odločitev, da tožeča stranka ne more biti upravičena do brezplačne pravne pomoči. Sodišče se ne strinja s tem, da bi bil sklep nerazumljiv, ker naj ne bi vseboval razlogov in ne pravne podlage. Iz obrazložitve sklepa je razvidno, da je tožena stranka navedla pravno podlago, na podlagi katere tožeča stranka ni upravičena do brezplačne pravne pomoči. Glede očitka, da ni navedena vzajemnost in mednarodna pogodba, pa sodišče pojasnjuje, da je pogoj vzajemnosti naveden pri upravičencih iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZBPP, po kateri so upravičenci do brezplačne pravne pomoči tujci pod pogojem vzajemnosti ali pod pogoji in v primerih, določenih z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo. To določilo se torej ne nanaša na pravne osebe. Pogoj mednarodne pogodbe pa tudi sicer pri tožeči stranki ni relevanten, saj ne gre za tujo pravno osebo. V sklepu je obrazloženo, zakaj tožeča stranka nima pravice do brezplačne pravne pomoči, saj je navedeno, da so upravičenci do brezplačne pravne pomoči izrecno navedeni v 10. členu ZBPP, take gospodarske družbe, kot je tožeča stranka, pa ni med temi upravičenci.

Sodišče se tudi ne strinja s tem, da bi bil 10. člen ZBPP protiustaven. Ne gre namreč za kršitev enakosti pred zakonom, saj je osnovni namen ZBPP v tem, da se nudi brezplačna pravna pomoč fizičnim osebam, kar izhaja iz prvega odstavka 1. člena ZBPP, kjer je navedeno, da je namen brezplačne pravne pomoči po tem zakonu uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Iz tega določila je povsem jasno razvidno, da je namen ZBPP reševanje socialnega položaja fizičnih oseb, pri katerih je ogroženo njihovo preživljanje in preživljanje njihove družine, pravna oseba pa se ne more primerjati s fizično osebo, ker gre za povsem drugačne vrste subjektov, ki s fizičnimi osebami sploh niso primerljivi, zato ne gre za kršitev enakosti pred zakonom iz 14. člena ustave. Prav tako pa 10. člen ZBPP tudi ni v nasprotju z 22. in 23. členom ustave, po katerih je vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih (22. člen ustave), ter da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče (23. člen ustave). Tožeča stranka ima povsem enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in drugimi državnimi organi in povsem enak dostop do sodišča kot drugi subjekti, ki so svoji statusni obliki enaki tožeči stranki, torej tako kot vse ostale gospodarske družbe, ki so po svoji pravno organizacijski obliki enake tožeči stranki. Tudi za ostale take pravne osebe namreč velja, da jim pravica do brezplačne pravne pomoči ne pripada, to pa še ne pomeni, da nimajo varstva pravic pred sodišči in drugimi organi, le da jim brezplačna pravna pomoč ne pripada.

V tem sporu pa ni relevantna tožbena navedba o tem, da tožeča stranka potrebuje brezplačno pravno pomoč kot oškodovanka v kazenskem postopku, bistveno je to, ali je lahko upravičenec za brezplačno pravno pomoč iz 10. člena ZBPP.

Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo.

K točki II. izreka: Ker je sodišče tožbo zavrnilo, tožeči stranki skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 ni prisodilo stroškov upravnega spora, saj v tem primeru vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.