Jedro

Pritožba sicer pravilno opozarja na določbo 87. člena OZ (in četrti odstavek 22. člena ZVPot), a ta v obravnavanem primeru ni uporabna. Določa namreč, da je v primeru, če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke. Pomembno je, da v obravnavani zadevi nobeno določilo pogodbe ni nejasno, pojasnilno dolžnost glede veljavnosti potnih listin pa je tožena stranka opravila. Zato seveda ni kaj razlagati v korist druge stranke (tožnic).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

II. Tožnici sta dolžni toženi stranki v 15 dneh povrniti 466,65 EUR stroškov odgovora na pritožbo, če zamudita s plačilom, od šestnajstega dne dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom (I.) ugodilo ugovoru tožene stranke zoper nepravilnost prepisa zvočnega posnetka dela naroka za glavno obravnavo in prepis ustrezno popravilo, (II.) zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 11.371,48 EUR, 1.900 EUR in pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in (III.) odločilo, da tožnici v celoti krijeta pravdne stroške.

2.Tožeča stranka v pravočasni pritožbi zoper II. in II. točko, ki predstavljata sodbo, uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Tožnici trdita, da sta za pogoj vsaj šestmesečne veljavnosti potnega lista ob vstopu na Maldive izvedeli šele na letališču na Dunaju, zato je zaradi razvezane pogodbe dolžna tožena stranka vrniti, kar je prejela, odgovorna pa je tudi za materialno in nematerialno škodo, ki je tožnicama nastala zaradi opuščene pojasnilne dolžnosti. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožnic, da je bila pogodba razvezana zaradi neizvedbe potovanja, in ni obrazložilo, zakaj je štelo, da sta tožnici odstopili od pogodbe. Tudi, če bi to veljalo, sta tožnici odstopili od pogodbe pred izvedbo bistvenega dela potovanja in so zato nastopile posledice iz 111. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Če je tožena stranka mislila, da je zaradi učinkov razvezane pogodbe upravičena do škode, ki ji je nastala, bi morala vložiti nasprotno tožbo ali pobotni ugovor. Ni pravne podlage za zavrnitev vrnitvenega zahtevka brez nasprotnega zahtevka tožene stranke iz naslova odškodninske odgovornosti. Tožena stranka je predložila izpise bančnih transakcij, ki so skoraj v celoti prekriti, zato ni razvidno, če je tožena stranka nakaza ravno zneske, prejete s strani tožeče stranke. Te trditve so neizkazane, poleg tega pa tudi ni podanega zahtevka. Ni sporno, da je tožena stranka tožeči dala splošne pogoje, ki so sestavni del pogodbe, in da so bili ti sestavljeni s strani tožene stranke. V takem primeru je treba uporabiti razlagalno pravilo iz 83. člena OZ (podobno tudi četrti odstavek 22. člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju: ZVPot) in nejasna določila razlagati v korist druge stranke. Pritožba se sklicuje tudi na več sodnih odločb VSRS, ki se nanašajo na vprašanje pojasnilne dolžnosti.

Nadalje pritožnici opozarjata, da splošni pogoji obveznost 6-mesečne veljavnosti potnega lista omenjajo v poglavju "ostale potnikove obveznosti" in da se razumen potnik ne bo nadejal, da je tako pomembna določba v poglavju "ostale potnikove obveznosti", saj je ena bistvenih določb za izvedbo potovanja. V to poglavje bi morale biti vključene manj pomembne določbe. Povprečen potnik tudi ne more pričakovati, da bo določena država za vstop zahtevala 6-mesečno veljavnost potnega lista. 884. člen OZ določa obvezne sestavine potrdila o potovanju, med njimi so tudi potrebni podatki o mejnih in carinskih formalnostih. Ker so med obveznostmi tudi kraj ter dan začetka in konca potovanja, so lahko podatki o mejnih in carinskih formalnostih le konkretni in se morajo nanašati na točno določeno destinacijo. Zgolj navedba v splošnih pogojih je premalo, preveč splošna, da bi zadostila pojasnilni dolžnosti organizatorja potovanja. Pogoji vstopa na Maldive toženi stranki niso bili neznanka, saj je že pred tem organizirala potovanja tja. Tožnici sta 10 dni pred potovanjem toženi stranki predložili potna lista. Menita, da ni verjeti izpovedbi A. A., da potnih listov ni pogledala, saj je ravno ona zaprosila za potna lista. V nasprotnem primeru ju tudi zahtevala ne bi. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je verjelo priči A. A. in ne tožnici.

3. Tožena stranka v odgovoru nasprotuje pritožbi in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot rečeno, tožnici navajata, da sta za pogoj veljavnosti potnega lista 6 mesecev, izvedeli šele na letališču na Dunaju, kar pa ne drži. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta bila na ta pogoj predhodno večkrat opozorjeni. Tako sta bili opozorjeni s prejemom splošnih poslovnih pogojev (v nadaljevanju: SPP), pri čemer sta bili na pogodbi o paketnem potovanju (B3 oz. 4) izrecno opozorjeni ("Ne prezrite!") na SPP in da preverita veljavnost potnih listov. Nadalje sta bili na dopisu, kateremu so bili priloženi potovalni dokumenti (B5) in katerega prejem sta potrdili, še podrobneje opozorjeni, da preverita veljavnost potnih listov, da morajo biti velikokrat veljavni še najmanj 6 mesecev po povratku (velja za države, kjer je za vstop potreben potni list). Glede na to jasno in izrecno opozorilo je povsem neutemeljeno sklicevanje pritožbe na rubriko, v kateri je v SPP zapis o veljavnosti potnih listin. Prav tako je neutemeljeno sklicevanje, da je navedba zahteve po 6-mesečni veljavnosti potnega lista le v SPP, saj to glede na povedano ne drži. Pravilen je zato zaključek, da je tožena stranka izpolnila dolžnost informiranja glede veljavnosti potnih listin, s čimer je ravnala s skrbnostjo dobrega gospodarja. Tako ne drži trditev, da sta za pogoj glede veljavnosti potnega lista tožnici izvedeli šele na letališču na Dunaju.

6. Pritožba sicer pravilno opozarja na določbo 87. člena OZ (in četrti odstavek 22. člena ZVPot), a ta v obravnavanem primeru ni uporabna. Določa namreč, da je v primeru, če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke. Pomembno je, da v obravnavani zadevi nobeno določilo pogodbe ni nejasno, pojasnilno dolžnost glede veljavnosti potnih listin pa je tožena stranka opravila. Zato seveda ni kaj razlagati v korist druge stranke (tožnic).

7. Povsem prepričljiva je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na skene potnih listov, ki sta jih tožnici predložili toženi stranki. Razlog, zaradi katerega je A. A. (zaposlena pri toženi stranki) zaprosila za skene, je bil pojasnjen - namen je bil, da opravi check in pred odhodom, a ker je šlo za čarterski let, to ni bilo mogoče. Zato je skene brez vpogleda zavrgla. Takšno ravnanje nikakor ne predstavlja ravnanja, ki bi predstavljalo kršitev pravnega standarda skrbnosti dobrega strokovnjaka. Ob tem pritožbeno sodišče opozarja na določbo 897. člena OZ, ki pravi, da je potnik dolžan skrbeti, da med drugim njegove osebne listine izpolnjujejo pogoje, ki so predpisani z obmejnimi, carinskimi, sanitarnimi, denarnimi in drugimi upravnimi predpisi. Kot je poudarilo sodišče prve stopnje, potnik, ki ne ravna v skladu s to zahtevo, sam nosi tveganje odgovornosti za škodo, ki jo zato utrpi. Pravilna je presoja, da se tožnici s tem, ko sta toženi stranki posredovali skena potnih listov, nista razbremenili dolžne skrbnosti, ki izhaja iz navedene določbe 897. člena OZ. Nasprotno pa nikjer ni določeno, da bi morala tožena stranka pred potovanjem preveriti veljavnost potnih listov potnikov, zato ni mogoče govoriti o kakršni koli njeni odgovornosti. Pritožba navaja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je verjelo priči A. A. Kot že pojasnjeno, iz prilog B3-5 izhaja, da sta bili tožnici pisno opozorjeni na pogoj veljavnosti potnih listin, hkrati pa je bilo pojasnjeno, da ni bila dolžnost tožene stranke opozarjati na veljavnost potnih listin. Kot rečeno, 897. člen OZ dolžnost skrbeti za ustreznost potnih listin jasno nalaga potniku, torej tožnicama. Zato ni nobenega razloga, da sodišče ne bi verjelo izpovedbi A. A.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi ugotovitvi, da sta obe tožnici odstopili od pogodbe iz neutemeljenih razlogov. Druga tožnica iz razlogov, ki se tičejo že obravnavane neustreznosti potne listine. Nadalje pa drži tudi, da nezmožnost potovanja druge tožnice ni pravno upošteven razlog, da bi prva tožnica od pogodbe odstopila brez pravnih posledic: nagib sklenitve pogodbe ne vpliva na njeno veljavnost (razen, če gre za nedopusten nagib), druga tožnica pa bi se lahko z organiziranim prevozom vrnila domov brez prve tožnice. Vse to je ugotovilo že sodišče prve stopnje, zato ni res, da ne bi pojasnilo, zakaj šteje, da sta od pogodbe odstopili tožnici. Nikakor ne drži, da bi bila pogodba razvezana zaradi neizvedbe potovanja - potovanje je bilo namreč izvedeno, le tožnici sta odstopili od pogodbe in se ga nista udeležili.

9. Drži, da bi tožena stranka, če bi mislila, da je zaradi učinkov razvezane pogodbe upravičena do škode, morala vložiti nasprotno tožbo ali pobotni ugovor, a vendar zavrnitev tožbenega zahtevka ne pomeni, da je sodišče odločalo o kakršnem koli zahtevku tožene stranke. Tožena stranka niti ni navedla, da bi ji zaradi odpovedi pogodbe nastala kakšna škoda.

10. Ni res, da sta tožnici odstopili od pogodbe pred izvedbo bistvenega dela potovanja. Prvi odstavek 57.f člena ZVPot določa, da lahko potrošnik kadarkoli pred začetkom turističnega paketa odstopi od pogodbe o paketnem potovanju (kakršna je tudi obravnavana). Po določbi 3. točke prvega odstavka 172. člena ZVPot pomeni "začetek turističnega paketa" začetek izvajanja potovalnih storitev, vključenih v turistični paket. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je turistični paket že začel, saj se je že izvajal prevoz na dunajsko letališče, kar je bilo del turističnega paketa. V 34. točki obrazložitve je sodišče tudi pojasnilo, da je tožena stranka dokazala stroške, ki jih je imela zaradi potovanja: 7.750 EUR (od česar je dobila 756,10 EUR provizije) je organizatorja potovanja nakazala 19. 2. 2019, evropsko potovalno zavarovanje 324 EUR je nakazala zavarovalnici 26. 2. 2019, za prevoz do dunajskega letališča in nazaj 344 EUR pa je nakazala prevozniku 11. 2. 2019, vsota teh plačil je 8.418 EUR, kolikor sta tožnici plačali za potovanje. Vsa ta plačila so povsem ustrezno razvidna iz prilog B7-B9. Tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnici zahtevali navedeni znesek, je zato sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

11. Pravilna je tudi zavrnitev tožbenega zahtevka na plačilo materialne škode 344 EUR za prevoz GoOpti, 324 EUR za zavarovanje rizika odpovedi, 99,90 EUR za prevoz v lastni režiji na relaciji Maribor – Ljubljana in 285,58 EUR za sestavo odškodninskega zahtevka. Vse te postavke tožnici zahtevata dvakrat, saj so namreč že zajete v skupni znesek potovanja 8.418 EUR, plačilo katerega je (kot je že bilo pojasnjeno) sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

12. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člena ZPP).

13. Tožnici nista uspeli s pritožbo, zato sami krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP), sta pa dolžni toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki znašajo 625 točk za sestavo odgovora, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV.

-------------------------------

(1) Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami.

(2) Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami.

(3) Uradni list RS, št. 20/98 s kasnejšimi spremembami.

(4)

II Ips 178/2018, II Ips 142/2017, II Ips 210/2017.

40. člen OZ.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 40, 83, 87, 111, 884, 897 Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 22, 22/4, a57b, a57b/1, a57b/1-3, 57f, 57f/1 Zakon o varstvu potrošnikov (2022) - ZVPot-1 - člen 172, 172/1, 172/1-3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.