Jedro

Četudi je opis dejanj nepregleden tako, da je v enem opisu združena navedba zakonskih znakov več kaznivih dejanj, je naloga prvostopenjskega sodišča, da opis dejanja celovito presodi ter ugotovi, ali so v njem zajeti vsi znaki kaznivega dejanja oziroma več kaznivih dejanj.

Nenavadnost vstopa v zaprt prostor je podana ravno s tem, da je iz nabiralnika vzel ključ od garaže, kar po opisu tudi predstavlja večjo voljo za storitev dejanja tatvine. Ni se mogoče strinjati z zagovornikom v odgovoru na pritožbo, da odpiranje garažnih vrat z originalnim ključem, ne more predstavljati nenavadnega načina vstopa v prostor. Za oceno, ali gre za vdor v smislu velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1, namreč ni edino merilo neposredni način posega v zaprt prostor, ampak tudi, na kakšen način je storilec prišel do sredstva, ki mu je omogočil poseg v zaprt prostor.

Odsotnost opredelitve vrednosti ukradene stvari ne pomeni, da gre za malo tatvino, še manj pa, da gre za nekaznivo dejanje, ki ne bi izpolnjevalo znakov kaznivega dejanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v oprostilnem delu (točka I. izreka) in v odločbi o stroških kazenskega postopka, ki se nanašajo na oprostilni del, razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika, po uradni dolžnosti pa se odločba o stroških kazenskega postopka, ki se nanašajo na zavrnilni del, spremi tako, da na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP, v zvezi z drugim odstavkom 95. člena ZKP, stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika bremenijo proračun, če se dajo ti stroški izločiti iz skupnih stroškov, sicer se v nespremenjenih delih (točka II. izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obtoženega A. A. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 (točka I. izreka) in po 2. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 (točka II. izreka) ter ob uporabi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da stroški postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo, in sicer oprostilni del, se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtoženca spozna za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 in mu izreče kazen štiri mesece zapora.

3. Na pritožbo je odgovoril zagovornik obtoženca, odvetnik B. B. iz ..., ki se zavzema za zavrnitev pritožbe in pri tem izpostavlja, da iz opisa dejanja ne izhaja vrednost protipravno odvzetega motornega kolesa.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po preučitvi pritožbe, odgovora nanjo, izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb ter podatkov spisa sodišče druge stopnje pritrjuje pritožnici, da opis dejanja glede kaznivega dejanja velike tatvine izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v izvršitveni obliki z vdorom.

6. Pritožnica utemeljeno izpostavlja, da po oškodovančevem umiku predloga za pregon za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1, ni bilo potrebe, da bi tožilka izrecno umaknila del enotnega dejstvenega opisa za obe očitani kaznivi dejanji, ki se nanaša na poškodovanje tuje stvari, to je poškodbe motorja in vrednost oškodovanja. Četudi je opis dejanj nepregleden tako, da je v enem opisu združena navedba zakonskih znakov več kaznivih dejanj, je naloga prvostopenjskega sodišča, da opis dejanja celovito presodi ter ugotovi, ali so v njem zajeti vsi znaki kaznivega dejanja oziroma več kaznivih dejanj, ki jih mora navesti upravičeni tožilec skladno z drugim odstavkom 16. člena ZKP, in jih na tej podlagi razdvoji ter izda za njiju ustrezni sodni odločbi. Gre namreč za pravno presojo, ki je v rokah sodišča. S takšnim ravnanjem tudi ne bi bila prekršena pravica do obrambe, saj gre zgolj za pravno ločitev opisa dejanja, ki vsebuje vse znake obeh dejanj, kar omogoča učinkovito obrambo in ločitev obeh dejanj ne bi pomenila t.i. sodbe presenečenja. Glede na navedeno je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi moral enoten opis dejanja razdvojiti upravičeni tožilec ter da bi le tako zagotovil natančno in jasno konkretizacijo zakonskih znakov kaznivega dejanja.

7. Preostali opis dejanja, po umiku predloga za pregon glede kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, se je, kot pravilno izpostavlja pritožnica, glasil, da je obtoženec dne 9. 11. 2011 okoli 23.40 ure na naslovu ... pristopil do zaklenjene garaže, iz poštnega nabiralnika nepooblaščeno vzel ključ garaže in garažo z njim odklenil, vstopil v garažo, pristopil do motornega kolesa Suzuki GSXR 1000, reg. št. ..., last C. C., ga spravil v pogon in se odpeljal iz garaže na asfaltirano dvorišče, kjer ga je skušal zadržati D. D., ki je na dvorišče prišel zaradi nepričakovanega hrupa v garaži, zaradi česar je motorno kolo spustil na tla, sam pa je iz kraja pobegnil, pri tem pa je bila zaradi bipolarne afektivne motnje njegova sposobnost obvladovanja svojega ravnanja bistveno zmanjšana.

8. Zmoten je zaključek v izpodbijani sodbi, da z navedenim opisom dejanja ni konkretiziran zakonski znak, da je bila tatvina izvršena z vdorom. Kot pravilno izpostavlja pritožnica je izvršitvena oblika „z vdorom“ podana, ko storilec pride v zaprt prostor proti volji lastnika in na nenavaden način1. Prav tako ima pritožnica prav, da je v obravnavanem primeru obtoženec, na ravni opisa dejanja, prišel v zaprt prostor na nenavaden način, tako da je nepooblaščeno iz nabiralnika vzel ključ od garaže in z njim garažo odklenil, iz katere je nato odpeljal motorno kolo. Nenavadnost vstopa v zaprt prostor je podana ravno s tem, da je iz nabiralnika vzel ključ od garaže, kar po opisu tudi predstavlja večjo voljo za storitev dejanja tatvine. Ni se mogoče strinjati z zagovornikom v odgovoru na pritožbo, da odpiranje garažnih vrat z originalnim ključem, ne more predstavljati nenavadnega načina vstopa v prostor. Za oceno, ali gre za vdor v smislu velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 205. člena KZ-1, namreč ni edino merilo neposredni način posega v zaprt prostor, ampak tudi, na kakšen način je storilec prišel do sredstva, ki mu je omogočil poseg v zaprt prostor2. V tem primeru se obtožencu očita, da je nepooblaščeno vzel ključ iz nabiralnika, kar je bistvena okoliščina, ki na ravni opisa dejanja utemeljuje nenavadnost vstopa v prostor ter večjo voljo obtoženca za izvršitev dejanja. Predmet dokaznega postopka pa je, na kakšen način je izvedel za lokacijo ključa, kar izpostavlja zagovornik obtoženca v odgovoru na pritožbo in presega presojo sodišča druge stopnje glede na razloge izpodbijane sodbe, v katerih prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja.

9. Nasloviti velja še zmotne navedbe v odgovoru na pritožbo, da mora obtožba za kaznivo dejanje velike tatvine vsebovati tudi vrednost ukradene stvari. Vrednost ukradene stvari ni zakonski znak kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 niti tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, je pa razlikovalna okoliščina med kaznivim dejanjem tatvine in male tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1 kot privilegirane oblike dejanja3. Odsotnost opredelitve vrednosti ukradene stvari ne pomeni, da gre za malo tatvino, še manj pa, da gre za nekaznivo dejanje, ki ne bi izpolnjevalo znakov kaznivega dejanja, saj kot izpostavlja tudi pritožnica, so z opisom dejanja takšnim, kakršen je, izpolnjeni znaki kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. V opisu dejanja je namreč konkretno opisano dokončano dejanje tatvine skladno z aprehenzijsko teorijo, to je z odvzemom motornega kolesa iz garaže. Zato ni mogoče pritrditi, da opis dejanja ne izpolnjuje znakov kaznivega dejanja.

10. Po pojasnjenem je izpodbijana sodba v oprostilnem delu obremenjena s kršitvijo kazenskega zakona, zato je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo v oprostilnem delu in posledično v odločitvi o stroških kazenskega postopka, ki se nanašajo na oprostilni del, razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje drugemu sodniku, saj je ocenilo, da je to primerno glede na nepravilna stališča v izpodbijani sodbi.

11. Ker sodišče druge stopnje v postopku in sodbi sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu sicer ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo, po uradni dolžnosti pa je moralo poseči le v odločbo o stroških kazenskega postopka. Ta je skupna za oprostilni in obsodilni del, kar je logično, saj se je vodil enoten postopek za dve kaznivi dejanji. Ker je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v oprostilnem delu razveljavilo, je bilo potrebno razveljaviti tudi odločbo o stroških kazenskega postopka, ki se nanašajo na oprostilni del, saj bodo v ponovljenem postopku lahko nastali še novi stroški. Posledično je bilo potrebno po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP, v zvezi z drugim odstavkom 95. člena ZKP, stroški zavrnilnega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika bremenijo proračun, a le, če se dajo ti stroški izločiti iz skupnih stroškov.

1 Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 225/2008 z dne 4. 9. 2008. 2 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 426/2006 z dne 19. 4. 2007, ki se nanaša na v relevantnem delu identične določbe Kazenskega zakonika (KZ). 3 Tako tudi Višje sodišče v Ljubljani v sklepu VII Kp 44004/2015 z dne 20. 8. 2019.