Jedro

V obravnavani zadevi je tožeča stranka v predlogu za dopustitev revizije navedla, kdaj je bila postavljena vrednost spornega predmeta, vendar pa za te svoje trditve ni predložila dokazov, ki bi potrdili, da je bila ocena vrednosti spornega predmeta podana v skladu z določbami ZPP.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi je tožeča stranka zahtevala, da sodišče toženi stranki naloži vložitev vloge za pridobitev uporabnega dovoljenja. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I. 1 izreka), sodišče druge stopnje pa je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

2. Tožeča stranka v predlogu za dopustitev revizije navaja, da vrednost spora znaša 31.296,95 EUR in da je prvostopenjsko sodišče v sodbi napačno navedlo, da gre za postopek v sporih majhne vrednosti, zaradi česar je bila napačna tudi obrazložitev sodbe in pravni pouk. Vrednost spora je bila na zahtevo sodišča postavljena na obravnavi dne 2. 4. 2008. Kot navaja, je navedeno napačno ugotovitev vrednosti spora uveljavljala že v pritožbi, vendar pritožbeno sodišče o teh navedbah ni zavzelo nobenega stališča. Spor majhne vrednosti naj bi bil zgolj postopek na podlagi zahtevka po nasprotni tožbi.

3. Če revizija ni dovoljena (490. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), jo je mogoče pod zakonsko določenimi pogoji dopustiti v primerih, ko vrednost izpodbijanega dela sodbe presega 2.000 EUR oziroma v sporih majhne vrednosti 4.000 EUR (četrti odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 495. člena ZPP). Če je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, mora tožeča stranka v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta (drugi odstavek 180. člena ZPP). Če tega ne stori in če tudi kasneje v okoliščinah, ki jih določa zakon, ne pride do ocene vrednosti spornega predmeta, stranka nima pravice do revizije. Zahteva za v opisanih okoliščinah podano oceno vrednosti spornega predmeta velja poleg revizije tudi za predlog za dopustitev revizije, saj slednjemu ni mogoče ugoditi, če revizija sama ni dovoljena.

4. Iz narave pravnega sredstva, še posebej izrednega, izhaja, da mora vlagatelj tega sredstva izkazati obstoj predpisanih pogojev za njegovo obravnavo. To pomeni, da sta tako trditveno kot dokazno breme za dokazovanje izpolnjenosti pogojev za dopustitev revizije na strani predlagatelja za dopustitev revizije. Od njega se torej zahteva zadostna procesna skrbnost. Upoštevati mora, da se predlog za dopustitev revizije vlaga neposredno pri Vrhovnem sodišču, ki pri odločanju o predlogu pred seboj nima celotnega spisa v zadevi, temveč zgolj listine, ki jih predlogu predloži predlagatelj.

5. V obravnavani zadevi je tožeča stranka v predlogu za dopustitev revizije navedla, kdaj je bila postavljena vrednost spornega predmeta v višini 31.296,95 EUR, vendar pa za te svoje trditve ni predložila dokazov, ki bi potrdili, da je bila ocena vrednosti spornega predmeta podana v skladu z določbami ZPP. Iz sodb sodišč nižje stopnje vrednost spornega predmeta po tožbi ni razvidna. Razvidno je le, da je sodišče prve stopnje v uvodu zapisalo, da gre za „postopek male vrednosti“. Ker tožeča stranka v takšnih okoliščinah ni zadostila dokaznemu bremenu glede vrednosti spornega predmeta, sodišče šteje, da vrednost spornega predmeta za nedenarni zahtevek sploh ni bila ocenjena, kar pa ima za posledico nedovoljenost revizije(1) in s tem tudi predloga za njeno dopustitev.

6. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 377. člena ZPP zavrglo predlog tožeče stranke za dopustitev revizije.

Op. št. (1): Primerjaj pravno mnenje občne seje VS RS z dne 16. 12. 1993, Poročilo VSS 2/93, stran 12.