6. 7. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 28. junija 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 756/2003 z dne 7. 9. 2004 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Kopru št. N 187/2001 z dne 4. 4. 2003 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

1.V nepravdnem postopku je sodišče prve stopnje razdružilo solastno premoženje predlagateljice in ustavnega pritožnika kot nasprotnega udeleženca tako, da je predlagateljica postala izključna lastnica nepremičnine – štirisobnega stanovanja, pritožnik pa je prejel v izključno last premičnine. Sodišče je pritožniku naložilo izročitev navedene nepremičnine v posest, predlagateljici pa je naložilo, da pritožniku v roku treh mesecev izplača znesek 920.594,50 SIT z obrestmi, kar predstavlja razliko med vrednostjo premoženja, ki ga je z delitvijo prejela, in vrednostjo njenega deleža. Do poplačila navedenega zneska je sodišče ustanovilo zakonito zastavno pravico na navedeni nepremičnini – stanovanju v korist pritožnika. Zoper odločitev sodišča prve stopnje se je pritožnik pritožil, Višje sodišče pa je njegovo pritožbo zavrnilo ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

2.Pritožnik izpodbija navedeno odločitev sodišč in zatrjuje kršitev 2. in 22. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Odločitvi nasprotuje zaradi cenitve nepremičnine. Trdi, da cenitev v nasprotju z Zakonom o nepravdnem postopku (Uradni list SRS, št. 30/86 in nasl. – ZNP) in Zakonom o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. – ZIZ) ni bila opravljena po tržni metodi. Sodišču prve stopnje očita, da ni opravilo ogleda nepremičnine, ki bi pokazal, da je stanovanje vredno več od ocenjene vrednosti. Navaja, da sodišče ni preverilo, kaj obsega premoženje, tako da pri delitvi ni upoštevalo parcele št. 288/3, ki v naravi predstavlja stavbišče brez zgradbe, na katerem stoji lesena baraka. Ker naj bi bila delitev nepremičnine v naravi mogoča in edino pravična, naj bi bila odločitev sodišča prve stopnje tako očitno napačna, da pomeni "arbitriranje" in samovoljo. Pritožnik sodišču druge stopnje očita, da sklepa sodišča prve stopnje ni materialnopravno presojalo, saj je pritožbo zavrnilo s sklicevanjem na razloge, ki jih je navedlo prvostopenjsko sodišče. Zato naj bi bila tudi odločitev sodišča druge stopnje arbitrarna, očitno napačna in naj bi odstopala od sodne prakse. Odločitvi sodišča očita tudi neskladje s temeljnim ustavnim načelom o pravni in socialni državi.

B.

3.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ker 2. člen Ustave neposredno ne ureja človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela, se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati.

4.Pritožnik v ustavni pritožbi sicer trdi, da mu je bila z odločitvijo sodišča kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, vendar tega z navedbami v ustavni pritožbi ne utemelji, saj zatrjuje le, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Ustavno sodišče pa ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega prava.

5.Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave je ustavno procesno varstvo, ki bi lahko bilo kršeno, če bi pritožnik sodišču utemeljeno očital arbitrarnost in samovoljo. Vendar ta očitek pritožnika ni utemeljen. Oceno arbitrarnosti odločitve lahko Ustavno sodišče izreče le v primeru, ko sodišče odločitve sploh ne utemelji s pravnimi argumenti, zaradi česar je utemeljen sklep stranke, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, pač pa na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa izpodbijanima sklepoma ni mogoče očitati, saj sta sodišči svojo odločitev o razdelitvi premoženja v postopku razdelitve solastnine oprli na predloženo listinsko dokumentacijo in ju razumno obrazložili.

6.Tudi z očitkom, da sodišče ni opravilo ogleda nepremičnine, pritožnik ne more utemeljiti kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, saj pritožnik v sodnem postopku sodišču izvedbe tega dokaza ni predlagal.

7.Pritožnik zatrjuje tudi kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP, vendar je v ustavni pritožbi ne utemeljuje. Zgolj s pavšalnim zatrjevanjem navedene kršitve pa ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti.

8.Ker z izpodbijanima sklepoma očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter članici mag. Marija Krisper Kramberger in Milojka Modrijan. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić