21. 6. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B. B., odvetnica v Z., na seji senata 5. junija 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1614/2005 z dne 19. 10. 2005 v zvezi s sodbo in sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. V P 4/94 z dne 2. 9. 2004 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

Sodišče prve stopnje je med postopkom najprej dovolilo spremembo tožbe, nato pa pritožniku (v pravdi tožencu) naložilo plačilo 345.698 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 10. 1991 dalje do plačila. Višje sodišče je njegovo pritožbo zavrnilo. Presodilo je, da je sodišče prve stopnje upravičeno dovolilo spremembo tožbe, in sicer namesto plačila terjatve v tolarski protivrednosti tuje valute (valutna klavzula) plačilo terjatve v tolarjih. Po mnenju Višjega sodišča namreč valutna klavzula omogoča tožniku možnost izbire, kako bo zahteval plačilo.

S spremembo tožbe se pritožnik ne strinja in sodiščema očita, da sta samovoljno odstopili od ustaljene sodne prakse in s tem kršili pravico iz 22. člena Ustave. Pri tem se sklicuje na priloženo sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 406/98 z dne 13. 5. 1999, iz katere naj bi izhajalo, da med pravdo ni dopustna sprememba tožbe, zaradi katere bi se tožniku izboljšal položaj. Meni, da stališče Višjega sodišča, da ima tožnik možnost izbire, kako bo uveljavljal terjatev (plačilo v tolarski protivrednosti tuje valute ali plačilo v tolarjih), ne izhaja iz materialnega prava. Terjatev v tolarjih in terjatev, določena z valutno klavzulo, naj namreč ne bi bili ista obveznost. Dodaja še, da mu je bila zaradi nerazumno dolgega sojenja odvzeta možnost, da se seznani z višino dolga, in s tem kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

B.

Pritožnik sodiščema očita, da sta s tem, ko sta v obravnavani zadevi dovolili spremembo tožbe, samovoljno odstopili od enotne in uveljavljene sodne prakse, ki jo utemeljuje s sodbo št. II Ips 406/98. Ta očitek bi bil lahko pomemben z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, saj iz nje med drugim izhaja zahteva, da sodišče ne sme brez razumne pravne obrazložitve odstopiti od uveljavljene in enotne sodne prakse. Vendar je očitek neutemeljen. Pritožnik odstopa od enotne in uveljavljene sodne prakse ne more doseči s sklicevanjem na navedeno odločitev Vrhovnega sodišča, ker ne gre za primer, ki bi bil podoben pritožnikovemu. Navedena odločitev Vrhovnega sodišča se namreč nanaša na primer, ko je tožnik preračunal terjatev v tolarje in jo v tej obliki uveljavljal v pravdi, kasneje pa je zaradi zanj negativne spremembe tečaja tolarja želel ponovno uveljavljati terjatev z valutno klavzulo, ker bi si na ta način izboljšal svoj položaj.

Kolikor je mogoče pritožnikov očitek, da možnost izbire tožnika, kako bo uveljavljal terjatev, tj. plačilo v tolarski protivrednosti tuje valute ali plačilo v tolarjih, nima podlage v materialnem pravu, razumeti kot očitek o arbitrarnosti, je tudi ta očitek neutemeljen. Možnost tožnikove (upnikove) izbire namreč izhaja iz samega bistva valutne klavzule, ki jo materialno pravo dovoljuje in ureja že od leta 1989,[1] navedeno stališče pa potrjuje tudi sodna praksa, na katero se v obrazložitvi sklicuje tudi Višje sodišče (sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 121/2001 z dne 8. 11. 2001).

Ker očitno ne gre za kršitev pravice iz 22. člena Ustave, kot jo zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe v tem delu ni sprejelo v obravnavo.

Z navedbo, da je bila z nerazumno dolgim sojenjem pritožniku odvzeta možnost, da se seznani z višino dolga, pritožnik uveljavlja tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave v že končanem pravdnem postopku. Od 1. 1. 2007 ureja varstvo te pravice Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS, št. 49/06 – ZVPSBNO). Glede na to, da Ustavno sodišče ni pristojno presojati morebitnih kršitev človekovih pravic, ki nastanejo neposredno z ravnanjem ali opustitvijo dolžnega ravnanja sodišča, je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in prvega odstavka 55. člena v zvezi s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana dr. Franc Grad in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

mag. Marija Krisper Kramberger

Opomba:

[1]Zakon o začasnih ukrepih o spremembah in dopolnitvah Zakona o deviznem poslovanju (Uradni list SFRJ, št. 85/89) ni več določal prepovedi uporabe valutne klavzule.