Jedro

Tožnici glede na javno dostopne podatke ni mogla ostati neznana lastninska in poslovodstvena struktura tretje toženke, zato je bilo dovolj že, da je bila tožnica seznanjena s tem, da tretja toženka šteje lokal za svojo last. Lastnik stvari je namreč praviloma tudi njen posestnik, če že ne neposredni, pa vsaj posredni posestnik. Zadošča, da mu je stvar dostopna in da lahko izvaja svojo dejansko oblast nad njo.

Subjektivni 30-dnevni rok za vložitev tožbe res začne teči takrat, ko posestnik izve za motenje in storilca, vendar to ne pomeni, da sme posestnik pri tem zanemariti običajno skrbnost, ki se pričakuje od udeležencev v stvarnopravnih razmerjih. Bistveno je torej, kdaj je posestnik lahko izvedel za motenje in storilca.

Izrek

Pritožba se zvrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo zahtevala, naj ji toženci izročijo v posest poslovni prostor – lokal … in vse ključe ključavnic na dveh vhodnih vratih v pritličju ter vhodnih vratih v kleti, sicer bo tožnica vzpostavila prejšnje stanje sama. Obenem je tožencem prepovedalo v bodoče z odstranitvijo, uničenjem oziroma razbitjem ključavnic vstopati skozi vhode v navedeni poslovni prostor, nameščati ključavnice na vhodnih vratih ter s takim ali podobnim ravnanjem posegati v tožničino posest. 2. Sodišče prve stopnje je tožbo zoper tretjo toženko kot prepozno zavrglo, tožbeni zahtevek zoper prva dva toženca pa je zavrnilo, ker je ugotovilo, da posest na spornem poslovnem prostoru izvaja tretja toženka.

3. Tožnica se je pravočasno pritožila. Sklicuje se na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga ustrezno spremembo, podrejeno razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek. Poudarja, da navedbe in dokazi o lastnini še ne dokazujejo posesti. Tožnice niso nikoli seznanili, da prvi toženec izvaja posest kot direktor tretje toženke in da prva dva toženca prostora nista zasedla kot fizični osebi. Priča S. R. je potrdila, da sta se prva dva toženca izmikala odgovoru, kdo zaseda prostor, in da je bila tožnica seznanjena zgolj z dejstvom, da tretja toženka šteje lokal za svojo last. Tožnica vse do vložitve tožbe ni vedela za posest tretje toženke. Zanjo je izvedela šele iz odgovora na tožbo, čemur je sledila razširitev tožbe in zato tožba zoper tretjo toženko ni bila prepozna.

4. Toženci na pritožbo niso odgovorili.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da po zamenjavi ključavnic v spornem poslovnem prostoru izvaja posest tretja toženka, da prvi toženec kot njen direktor pri tem nastopa v imenu in za račun tretje toženke, medtem ko je drugi toženec posest spornega poslovnega prostora že opustil. Glede na takšne dejanske ugotovitve, ki jim tožnica v pritožbi obrazloženo ne nasprotuje, je pravilno stališče izpodbijanega sklepa, da bi lahko tožnica zahtevala vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja oziroma vrnitev odvzete posesti in prepoved morebitnega ponovnega motenja le od tretje toženke, ne pa od prvih dveh tožencev.

7. Pravilno je tudi stališče, da je bila razširitev tožbe zoper tretjo toženko prepozna. Sodišče prve stopnje je navedlo izčrpne in prepričljive razloge, zakaj šteje, da je bilo tožnici najkasneje ob vložitvi tožbe zoper prva dva toženca znano, da ima sporni poslovni prostor dejansko v posesti tretja toženka. Tožnica ne zanika, da se je že nekaj dni po odvzemu posesti v decembru 2009 sestala s prvima dvema tožencema, da je takrat izvedela za tretjo toženko in njen solastninski delež na stavbi, kot tudi, da je prvi toženec direktor tretje toženke in da namerava v spornem poslovnem prostoru opravljati gostinsko dejavnost. Potemtakem tožnica ni mogla biti v zmoti, da ji je prvi toženec na lastno roko odvzel posest. 8. Nesprejemljiv je pritožbeni očitek prvemu tožencu, da tožnice nikoli ni seznanil, da izvršuje posest za tretjo toženko. Na tistemu, ki zahteva varstvo svoje posesti, je breme dokazovanja, kdo mu je posest vzel ali motil. Tožnica tega bremena ne more prevaliti na toženca. Brez pomena je zato pritožbena trditev, da sta se toženca na navedenem sestanku izmikala odgovoru na vprašanje, kdo zaseda sporni prostor. Tožnici glede na javno dostopne podatke ni mogla ostati neznana lastninska in poslovodstvena struktura tretje toženke, zato je bilo dovolj že, da je bila tožnica, kot v pritožbi sama priznava, seznanjena s tem, da tretja toženka šteje lokal za svojo last. Lastnik stvari je namreč praviloma tudi njen posestnik, če že ne neposredni, pa vsaj posredni posestnik. Zadošča, da mu je stvar dostopna in da lahko izvaja svojo dejansko oblast nad njo. Tožnica bi po navedenem morala vedeti, da prvi toženec izvršuje posest za tretjo toženko. Dejstvo, da je eno od pogodb o varovanju poslovnega prostora prvi toženec sklenil v svojem imenu, je glede na vse ostale okoliščine obravnavanega primera, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v izpodbijanem sklepu, za presojo pasivne legitimacije v tej pravdi povsem nepomembno.

9. Neutemeljeno je tudi pritožbeno vztrajanje, da je tožnica šele iz odgovora na tožbo izvedela, da ji je posest odvzela tretja toženka. Subjektivni 30-dnevni rok, ki ga za vložitev tožbe predpisuje 32. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ), res začne teči takrat, ko posestnik izve za motenje in storilca, vendar to ne pomeni, da sme posestnik pri tem zanemariti običajno skrbnost, ki se pričakuje od udeležencev v stvarnopravnih razmerjih. Bistveno je torej, kdaj je posestnik lahko izvedel za motenje in storilca. Kot je tožnici pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je predpisani rok za vložitev tožbe zoper tretjo toženko zamudila, zato ji je utemeljeno odreklo zahtevano posestno varstvo.

10. Po navedenem je bilo v postopku na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje ter pravilno uporabljeno materialno pravo. Tudi uradoma upoštevnih procesnih kršitev ni bilo, drugih pa tožnica v pritožbi opredeljeno ne uveljavlja. Sodišče druge stopnje je zato njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

11. Tožnica, ki je s pritožbo propadla, do povračila svojih stroškov zanjo ni upravičena. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP zajeta z zavrnilnim izrekom sklepa.