Jedro

Zakonska zveza, ki ni bila sklenjena z namenom skupnega življenja zakoncev, je neveljavna. Neveljavnost pa ne nastopi po sili zakona, temveč obstoji v primeru neveljavnosti pravica do tožbe na razveljavitev zakonske zveze. Ker učinki neveljavnosti zakonske zveze ne nastopijo že ob izpolnitvi z zakonom določenih dejstev, temveč s konstitutivno sodno odločbo o njeni razveljavitvi, zakonec nima pravnega interesa na ugotovitev neveljavnosti zakonske zveze.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se kot neutemeljena zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožeče stranke na ugotovitev neveljavnosti zakonske zveze, ki sta jo sklenila tožnica in toženec, hkrati pa zaradi umika podrjenega zahtevka zaradi razveze zakonske zveze postopek v tem delu ustavilo. Iz razlogov izpodbijaneg sklepa izhaja, da tožnica nima pravnega interesa na ugotovitev neveljavnosti zakonske zveze, kajti po 36.čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) je v primeru neveljavnosti zakonske zveze zaradi tega, ker ni bila sklenjena z namenom skupnega življenja, potrebna tožba za razveljavitev zakonske zveze, to je oblikovalna tožba in posledično sodba, to pa izključuje ugotovitveno tožbo, saj se s sodbo novi pravni položaj formira in ne le ugotavlja. Zakonska zveza, ki je obremenjena z napakami neveljavnosti, ni neveljavna sama po sebi in neveljavnost ne nastopi ipso iure, temveč je potrebno, da se s sodbo razveljavi. Za ugotovitveno tožbo tako manjka temeljna procesna predpostavka pravni interes in sodišče prve stopnje je na podlagi 1.odst. 274.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) tožbo zavrglo. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava se zoper sklep pritožuje tožeča stranka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi navaja, da je tožnica zatrjevala, da zakonska zveza ni bila sklenjena z namenom skupnega življenja zakoncev. Taka zakonska zveza pa je neveljavna po izrecni določbi 35.čl. ZZZDR. Tožeča stranka ne soglaša z oceno sodišča, da možnost tožbe na razveljavitev zakonske zveze izključuje možnost do vložitve tožbe na ugotovitev neveljavnosti zakonske zveze. V kolikor bi namreč tožeča stranka vložila tožbo na razveljavitev zakonske zveze, bi od sklenitve do razveljavitve obstajala v tem času veljavna zakonska domneva, da sta zakonca prispevala k nastanku skupnega premoženja vsak do polovice. Ker pa tožnica tožencu ne priznava nikakršnega prispevka ali le zgolj simboličnega, bi v takem primeru seveda morala vložiti tožbo, da se ugotovi, da je delež drugega zakonca manjši kot ga domneva zakon. Če pa bi uspela s tožbo na ugotovitev neveljavnosti zakonske zveze, potem ne bi za premoženjska razmerja med pravdnima strankama veljala zakonska domneva, da sta solastnika vsak do polovice na skupnem premoženju, pridobljenem v času trajanja zakonske zveze, pač pa bi moral toženec dokazovati, kaj in v kakšnem obsegu je prispeval v premoženje. Gre za popolnoma drugačen procesni status tožnice in popolnoma drugačno presojo prispevkov. V tem je pravni in dejanski interes tožnice. Ne glede na navedeno pa se seveda kažejo tudi še druge posledice neveljavnosti zakonske zveze, ki se raztezajo nenazadnje tudi na vprašanje državljanstva toženca, pri čemer tožnica nima nikakršnega interesa, da toženec ohrani državljanstvo, zlasti ker v primeru neveljavnosti zakonske zveze ob dejstvu, da ne bi bil slovenski državljan, toženec morebitnih vlaganj tudi ne bi mogel uveljavljati kot stvarnopravni, temveč le kot obligacijskopravni zahtevek. S tožbo za neveljavnost zakonske zveze želi tožnica zaščititi zgolj svoj interes na premoženju, ki ga je nesporno sama pridobila in onemogočiti tožencu, da bi uveljavljal nekaj, do česar nima nikakršne pravice. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi povsem soglaša s stališčem sodišča prve stopnje glede neveljavnosti zakonske zveze in nastopa učinkov neveljavnosti zakonske zveze. Drži, da je po 35.čl. ZZZDR neveljavna zakonska zveza, ki ni bila sklenjena z namenom skupnega življenja zakoncev, vendar neveljavnost ne nastopi po sili zakona (ipso iure), temveč obstoji v primeru neveljavne zakonske zveze pravica tožbe na razveljavitev zakonske zveze po 1.odst. 36.čl. ZZZDR. ZZZDR v 1.odst. 42.čl. ureja tudi učinek razveljavitve zakonske zveze, in sicer z dnem, ko je bila razveljavljena, določa pa tudi, da glede premoženjskih razmerij in daril med zakoncema veljajo pri razveljavitvi zakonske zveze iste določbe, kot pri razvezi zakonske zveze (43.čl.). Ker torej učinki neveljavnosti zakonske zveze ne nastopijo ob izpolnitvi z zakonom določenih dejstev za neveljavnost zakonske zveze, temveč s konstitutivno sodno odločbo o razveljavitvi zakonske zveze (po tožbi), tudi ni mogoče zahevati ugotovitve neveljavnosti zakonske zveze, saj za tako ugotovitev zakonec nima pravnega interesa, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi. Izpodbijani sklep je tako pravilen v dejanskem in pravnem pogledu in ker pritožbeno sodišče kakšnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev postopkovnih določb ni ugotovilo, je na podlagi 2.tč. 365.čl. ZPP pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.