Jedro

Na podlagi ZLNDL, ki je urejal lastninjene nepremičnin na podlagi imetništva pravice uporabe, se je lastninska pravica po samem zakonu ob njegovi uveljavitvi pridobila na podlagi pravice uporabe, katere nosilca pa je potrebno določiti, upoštevajoč tedanje predpise. Narava pravice uporabe je bila namreč drugačna od klasične lastninske pravice, kakor tudi njen prenos, pri čemer vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivne narave, temveč deklaratoren. Poleg tega so se vknjižbe po noveli ZLNDL-A izvajale avtomatično in v primeru, ko je bila v zemljiški knjigi vpisana družbena lastnina in pravica uporabe v korist določene pravne ali fizične osebe, se je avtomatično na podlagi tega zakona vpisala lastninska pravica v korist osebe, ki je bila pred tem imetnik pravice uporabe. Ta rešitev je bila enostavna, vendar ne nujno najboljša, saj je privedla do vrste materialnopravno nepravilnih vknjižb, na kar je pravilno opozorilo sodišče prve stopnje. Če je bil upravičenec do lastninske pravice na podlagi specialnega predpisa drug, kot je bil v zemljiški knjigi vpisan imetnik pravice uporabe, je vknjižba lastninske pravice na podlagi ZLNDL nezakonita.

Tisti, ki pravice uporabe ob uveljavitvi ZLNDL ni imel, lastninske pravice po tem zakonu ni pridobil, čeprav je bila pravica uporabe v zemljiški knjigi vpisana nanj.

V tem gospodarskem sporu je lastništvo spornih nepremičnin predhodno relevantno zato, ker tožeča stranka uveljavlja odškodnino zaradi opustitve izvedbe postopka razlastitve. Vprašanje lastninske pravice tožeče stranke na spornih nepremičninah se zato tudi v tem postopku presoja le kot predhodno vprašanje, saj če tožeča stranka ni lastnica spornih nepremičnin (vpis v zemljiško knjigo je namreč v primeru pridobitve lastninske pravice po ZLNDL le deklaratoren), tudi ni bila razlaščena (saj je to lahko le lastnik) in ji materialno pravo ne daje upravičenja do plačila odškodnine, saj ta eventualno pripada le lastniku kot razlastitvenemu zavezancu (94. in 105. člen ZUreP-1, ki je veljal v času vložitve tožbe, enako pa izhaja tudi iz sedaj veljavnih 205. in 216. člena ZUreP-3), hkrati pa tudi ni podane opustitve njene razlastitve in s tem protipravnosti kot osnovnega elementa temelja odškodninske odgovornosti, kar je pojasnilo že sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki v roku 15 dni povrniti 2.278,67 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu citirano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji mora tožena stranka plačati 829.641,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 8. 2012 do plačila (1. točka izreka) in tožeči stranki naložilo plačilo 29.851,56 EUR pravdnih stroškov tožene stranke, v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (2. točka izreka).

2. Zoper sodbo v celoti se je pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter višjemu sodišču predlagala, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške tega pritožbenega postopka.

3. Na pritožbo je tožena stranka odgovorila s predlogom, da jo višje sodišče v celoti zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške tega pritožbenega postopka. Stroške odgovora na pritožbo je specificirala na vlogi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je zahtevala od tožene stranke plačilo odškodnine zaradi opustitve izvedbe razlastitvenega postopka, saj je tožeča stranka še vedno lastnica nepremičnin, ki so v javni rabi tožene stranke brez, da bi izvedla ustrezni postopek razlastitve in v zvezi s katerimi uveljavlja odškodnino, in sicer gre za nepremičnine z ID znaki (vse k. o. ...): 258/10 (ki je nastala iz dela parcele 258/6), v velikosti 77 m²; 258/8, v velikosti 11 m²; 259/4 (ki je nastala iz parcele 259/2), v velikosti 288 m²; 809/1, v velikosti 1998 m²; 809/437 (ki je nastala iz dela parcele 809/101), v velikosti 43 m²; 809/387 (ki je nastala iz dela parcele 809/126), v velikosti 364 m²; 809/173, v velikosti 80 m²; 809/200, v velikosti 342 m²; 809/201, v velikosti 210 m²; 809/202, v velikosti 1493 m² in 809/245, v velikosti 3647 m².

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je ugotovilo, da tožeča stranka kljub vpisu v zemljiško knjigo ni dejanska lastnica zgoraj navedenih, spornih nepremičnin, to temeljno vprašanje tega spora pa je bilo ugotovljeno že v pravdnem postopku, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani I P 2524/2005, zaradi katerega je bil predmetni spor prekinjen. Opozorilo je, da se v postopku I P 2524/2005 sicer ni ugotavljala lastninska pravica tožeče stranke, temveč je tožena stranka želela doseči ugotovitev, da je lastnica (tudi) spornih nepremičnin, ki so v zemljiški knjigi vpisane v korist tožeče stranke, z zahtevkom pa je bila tožena stranka delno uspešna. Poleg tega sta bili obe pravdni stranki nasprotni udeleženki v nepravdnem postopku, ki je tekel pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod III N 124/2011, v katerem so posamezni etažni lastniki želeli doseči vpis lastninske pravice na pripadajočih zemljiščih, na katerih sta bili v zemljiški knjigi vpisani pravdni stranki. Prvostopenjsko sodišče je še navedlo, da je bilo s sodbami I P 2524/2005 ugotovljeno, da so bila zemljišča, ki jih je tožeča stranka pridobila na podlagi Pogodbe-65, oddana tožeči stranki še v času družbene lastnine le v uporabo za gradnjo, tožeča stranka pa je dosegla vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo na podlagi določb Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti (ZLNDL). Vendar Pogodba-65 ni bila pravilna pravna podlaga za vpis njene lastninske pravice, saj je bil namen Pogodbe-65 le oddaja zemljišč (ki so bila po svojem izvoru družbena lastnina) za uporabo za gradnjo stanovanjske soseske, zato se pravica uporabe (za gradnjo) na podlagi določb ZLNDL ni transformirala v lastninsko pravico. Zaključilo je, da ker se tožeča stranka v zvezi s svojo lastninsko pravico zanaša izključno na vpis v zemljiško knjigo, do katerega je prišlo na podlagi ZLNDL, tak vpis ni bil pravilen in ne odraža pravilnega dejanskega stanja, saj gre za parcele, ki predstavljajo javno dobro (ceste, zelenice, vozne površine, pločnike, javno dostopne zelene površine ….), pri čemer je bilo že s sodbami v pravdnem postopku ugotovljeno, da je tudi po uveljavitvi ZLNDL uporabnik/lastnik ostal isti, kar pa ni tožeča stranka, ki je v zemljiški knjigi kot lastnik vpisana pomotoma. Ker tožeča stranka ni bila nikoli lastnica spornih nepremičnin, je sodišče prve stopnje zaključilo, da nima nobenega zahtevka zoper toženo stranko, zato ravnanje tožene stranke, da spornih nepremičnin ni odkupila od tožeče stranke ni protipravno, s tem pa ni podan eden od osnovnih elementov za odškodninsko odgovornost, zato je toženi zahtevek zavrnilo.

7. S takim zaključkom se strinja tudi pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo relevantno dejansko stanje, pravilno je uporabilo materialno pravo, izpodbojna sodba pa ima razloge o vseh odločilnih dejstvih. Razloge sodišča prve stopnje sprejema tudi pritožbeno sodišče in v nadaljevanju odgovarja na pritožbo tožeče stranke.

8. Pritožnica graja stališče prvostopenjskega sodišča, da je za presojo spora relevantno vprašanje ali je tožeča stranka dejanska lastnica spornih nepremičnin. Pri tem navaja, da je pravdno sodišče v postopku I P 2524/2005 ugotavljalo lastninsko pravico tožene stranke nad vsemi nepremičninami, ki so bile sprva tudi predmet obravnavanega postopka,1 vendar je bilo le za določene nepremičnine ugotovljeno, da so last tožene stranke, ne pa za vse. Za tiste nepremičnine, za katere je bilo ugotovljeno, da tožena stranka ni lastnica, je bil tožbeni zahtevek v postopku I P 2524/2005 zavrnjen, s čimer je bilo po stališču pritožbe pravnomočno ugotovljeno ne le, da tožena stranka ni lastnica teh nepremičnin, temveč so ostale v lasti tožeče stranke, kar pa je bilo ves čas predhodno vprašanje v tem sporu. Pritožnica trdi, da je bilo pravnomočno odločeno o predhodnem vprašanju tj. o vprašanju lastništva tožeče stranka na spornih nepremičninah, zato sodišče prve stopnje o tem ne bi smelo več odločati, saj je odločitev iz pravdnega postopka I P 2524/2005 za sodišče obvezujoča, obvezujoča pa je pravnomočna odločitev iz izreka sodbe I P 2524/2005 tj. da tožena stranka ni lastnica spornih nepremičnin. Nikakor pa ni zavezujoča obrazložitev iz te sodbe, zato je sodišče prve stopnje po stališču pritožbe odločilo arbitrarno in nezakonito.

9. Navedeno pravno naziranje pritožbe je napačno. Tožeča stranka je ves čas tega postopka zatrjevala, da je bila kot lastnica spornih nepremičnin v zemljiško knjigo vpisana na podlagi ZLNDL, in sicer zato, ker je bila pred tem na spornih nepremičninah v zemljiški knjigi na njenega pravnega prednika vpisana pravica uporabe, ki jo je le-ta pridobil na podlagi Pogodbe o oddaji mestnega zemljišča v uporabo za zgraditev stanovanjskih in poslovnih objektov v soseski ... št. 5028/0 z dne 10. 11. 1965 (v nadaljevanju Pogodba-65; B12). Pravdni stranki sta namreč pogodbenici navedene Pogodbe-65, vsaka po svojem pravnem predniku. Pogodbo-65 sta sklenila Sklad za urejanje stavbnih zemljišč Občine Ljubljana-A. (pravni prednik tožene stranke) in Poslovno združenje B. (v nadaljevanju PZ B. – pravni prednik tožeče stranke). V skladu s 3. členom v zvezi s 7. členom ZLNDL postanejo nepremičnine z dnem uveljavitve tega zakona, lastnina pravnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe. Tožeča stranka tako trdi, da je imela ona oziroma njen pravni prednik v zemljiški knjigi vpisano pravico uporabe, ki jo je pridobil na podlagi Pogodbe-65. Vendar kot je ugotovilo že sodišče v pravdnem postopku I P 2524/2005, navedene ugotovitve pa je povzelo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi v skrajšani obliki in nanje oprlo svojo odločitev, z vsem pa se strinja tudi pritožbeno sodišče ob odločanju v obravnavanem primeru, na podlagi Pogodbe-65 v zemljiško knjigo vpisana pravica uporabe na ime PZ B. ni mogla biti podlaga za vpis lastninske pravice na podlagi ZLNDL.

10. Pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani je tekel pravdni postopek I P 2524/2005, v katerem sta pravdni stranki sodelovali v obrnjenih položajih. Tu tožena stranka je namreč zoper tu tožečo stranko vložila tožbo primarno na vrnitev stvari tj. prostorsko odmerjene dele zemeljske površine s sestavinami, kar so predstavljale parc. št, ki so predmet spora tudi v tem postopku, podredno pa na ugotovitev, da je tožeča stranka (tu tožena stranka) lastnica navedenih nepremičnin ter na izstavitev ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila. Okrožno sodišče v Ljubljani je z delno sodbo I P 2524/2005 z dne 3. 12. 2007 (B8), ki je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2039/2008 z dne 19. 11. 2008 (B7) primarni tožbeni zahtevek zavrnilo, podrednemu tožbenemu zahtevku pa delno ugodilo, delno ga je zavrnilo, o delu pa ni odločilo, ker ni bilo mogoče ugotoviti dejanske rabe nekaterih zemljišč. O slednjem je bilo nato dokončno odločeno v sodbi I P 2524/2005-I z dne 14. 3. 2014 (B13), ki je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2534/2014 z dne 20. 5. 2015 (B14), pri čemer je sodišče preostalemu delu podrednega tožbenega zahtevka delno ugodilo, delno pa ga je zavrnilo. V pravdnem postopku I P 2524/2005 je bilo torej odločeno, da je tu tožena stranka lastnica določenih nepremičnin, določenih pa ne.2

11. Da je pravdno sodišče lahko odločilo v sporu I P 2524/2005 pa je kot predhodno vprašanje reševalo prav vprašanje, ki je odločilno tudi v tem sporu tj. ali je tu tožeča stranka lastnica med drugim tudi tu spornih nepremičnin. Prav tako je bila namreč, enako kot v obravnavanem postopku, sporna vsebina prenosa pravice uporabe, saj gre za institut, ki je bil uveljavljen in je kot tak imel svojo vsebino le v sistemu družbene lastnine. Rešitev predhodnega vprašanja ima pravni učinek samo v pravdi, v kateri je bilo vprašanje rešeno (drugi odstavek 13. člena ZPP). Zgolj v okviru reševanja predhodnega vprašanja se je pravdno sodišče spustilo v presojo Pogodbe-65. Pritožba sicer pravilno trdi, da je bil za tiste nepremičnine, za katere je bilo ugotovljeno, da tožena stranka ni lastnica, tožbeni zahtevek v postopku I P 2524/2005 zavrnjen, s čimer je bilo pravnomočno ugotovljeno, da tožena stranka (MOL) ni lastnica teh nepremičnin. Vendar pa v nadaljevanju pritožba neutemeljeno zavzame stališče, da je bilo s tem pravnomočno ugotovljeno, da so ostale nepremičnine (torej tiste, za katere je bil tožbeni zahtevek s sodbami I P 2524/2005 zavrnjen) v lasti tožeče stranke. Slednje iz navedenih sodb pravdnega sodišča (ne iz izreka in ne iz obrazložitve) ne izhaja. Izhaja pa iz obrazložitve vseh zgoraj citiranih sodb pravdnega sodišča, da je pravdno sodišče, ko je odločalo o predhodnem vprašanju, ugotovilo, da tožeča stranka na podlagi Pogodbe-65 ni pridobila pravice uporabe in posledično tudi ne lastninske pravice na podlagi ZLNDL. V pravdnem postopku I P 2524/2005 je torej pravdno sodišče v okviru reševanja predhodnega vprašanje ugotovilo, da sporne nepremičnine nikoli niso prešle v last tožeče stranke, čeprav je v zemljiški knjigi (še vedno) vpisana kot lastnica. In s tem se je strinjalo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Na podlagi ZLNDL, ki je urejal lastninjene nepremičnin na podlagi imetništva pravice uporabe, se je lastninska pravica po samem zakonu ob njegovi uveljavitvi pridobila na podlagi pravice uporabe, katere nosilca pa je potrebno določiti, upoštevajoč tedanje predpise. Narava pravice uporabe je bila namreč drugačna od klasične lastninske pravice, kakor tudi njen prenos, pri čemer vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivne narave, temveč deklaratoren.3 Poleg tega so se vknjižbe po noveli ZLNDL-A izvajale avtomatično in v primeru, ko je bila v zemljiški knjigi vpisana družbena lastnina in pravica uporabe v korist določene pravne ali fizične osebe, se je avtomatično na podlagi tega zakona vpisala lastninska pravica v korist osebe, ki je bila pred tem imetnik pravice uporabe. Ta rešitev je bila enostavna, vendar ne nujno najboljša, saj je privedla do vrste materialnopravno nepravilnih vknjižb, na kar je pravilno opozorilo sodišče prve stopnje. Če je bil upravičenec do lastninske pravice na podlagi specialnega predpisa drug, kot je bil v zemljiški knjigi vpisan imetnik pravice uporabe, je vknjižba lastninske pravice na podlagi ZLNDL nezakonita.4

12. Ker je lastninjenje stavbnih zemljišč s pretvorbo pravice uporabe v lastninsko pravico uredil šele ZLNDL (sicer le kot subsidiaren predpis, če lastninjenja posamezne vrste zemljišča ne ureja kakšen drugi predpis), je treba torej za ugotovitev pravega lastnika v vsakem primeru posebej ugotavljati, kdo je bil ob uveljavitvi ZLNDL, torej 25.7.1997 upravičeni imetnik pravice uporabe družbene lastnine, saj je bil le ta v družbenolastninskem sistemu nosilec absolutnega stvarnopravnega upravičenja, ki so ga omejevala le nekdanja pravila o družbeni lastnini.5 Pri tem je pomembno, katera družbena pravna oseba je sporna sredstva uporabljala za opravljanje svoje funkcije. Zato tudi odsotnost posesti lahko izključuje pravico uporabe.6 Pri načinu preoblikovanja te pravice v lastninsko pravico pa je potrebno upoštevati tudi namen, zaradi katerega je imetnik pridobil pravico uporabe, in način, na katerega je to pravico uresničeval.7 V obravnavanem primeru pa ni sporno, da tožeča stranka spornih nepremičnin nikoli ni uporabljala. Sama je namreč že v tožbi trdila, da je tožena stranka vsa leta uporabljala sporna zemljišča kot javne površine, le da v zvezi s spornimi nepremičninami ni ustrezno uredila statusa grajenega javnega dobra v skladu z Zakonom o graditvi objektov (ZGO).

13. Torej povedano še enkrat, tisti, ki pravice uporabe ob uveljavitvi ZLNDL ni imel, lastninske pravice po tem zakonu ni pridobil, čeprav je bila pravica uporabe v zemljiški knjigi vpisana nanj. Ker pravna prednica tožeče stranke trdi, da je pravico uporabe pridobila na podlagi Pogodbe-65 je sodišče prve stopnje pravilno (ponovno) presojalo namen te pogodbe in vprašanje ali iz nje izhaja zatrjevano upravičenje tožeče stranke. O tem namreč še ni bilo pravnomočno odločeno (prim. drugi odstavek 13. člena ZPP), zato pritožbeno zatrjevana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, pritožbeni očitki, da naj bi bila zato izpodbijana sodba arbitrarna in nezakonita pa niso utemeljeni.

14. Glede na navedeno pritožba tudi neutemeljeno trdi, da je lastnica nepremičnine zato, ker je vpisana v zemljiško knjigo (prvi odstavek 11. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ) in če je temu tako, vodenje pravde, katere namen bi bil le to, da se ugotavlja, ali je ta subjekt lastnik nepremičnine, ni zakonito oziroma kaj takega ne obstaja. V tem gospodarskem sporu je lastništvo spornih nepremičnin predhodno relevantno zato, ker tožeča stranka uveljavlja odškodnino zaradi opustitve izvedbe postopka razlastitve. Vprašanje lastninske pravice tožeče stranke na spornih nepremičninah se zato tudi v tem postopku presoja le kot predhodno vprašanje, saj če tožeča stranka ni lastnica spornih nepremičnin (vpis v zemljiško knjigo je namreč v primeru pridobitve lastninske pravice po ZLNDL le deklaratoren), tudi ni bila razlaščena (saj je to lahko le lastnik) in ji materialno pravo ne daje upravičenja do plačila odškodnine, saj ta eventualno pripada le lastniku kot razlastitvenemu zavezancu (94. in 105. člen Zakona o urejanju prostora – ZUreP-1, ki je veljal v času vložitve tožbe, enako pa izhaja tudi iz sedaj veljavnih 205. in 216. člena Zakona o urejanju prostora – ZUreP-3), hkrati pa tudi ni podane opustitve njene razlastitve in s tem protipravnosti kot osnovnega elementa temelja odškodninske odgovornosti, kar je pojasnilo že sodišče prve stopnje.

15. Tudi po presoji pritožbenega sodišča iz Pogodbe-65 izhaja, da pravica uporabe, ki je bila prenesena na PZ B. (v nadaljevanju prevzemnik), po svoji vsebini ni enaka pravici uporabe, ki je bila prenesena za gradnjo stavb za lastne potrebe fizičnih in (družbeno)pravnih oseb. V primeru slednjih je pridobitelj s pravico uporabe – kljub temu, da ni šlo za stvarnopravno pravico – mogel izvrševati vsa bistvena upravičenja lastninske pravice, saj je stavbno zemljiške lahko uporabljal, ga upravljal in v določenem omejenem obsegu odtujil oziroma z njim razpolagal. V obravnavanem primeru je prevzemnik (pravni prednik tožeče stranke) pridobil le pravico gradnje, saj kaj več iz same vsebine pogodbe ne izhaja. Slednje pa lahko pomeni le, da na taki pravni podlagi ni mogel pridobiti lastninske pravice po ZLNDL, saj pred tem ni imel pravice uporabe. Že iz samega imena Pogodbe-65 namreč izhaja, da gre za pogodbo o oddaji zemljišča v uporabo za izgraditev objektov v soseski ... Namen pogodbe je bil torej oddaja zemljišč v uporabo zato, da se bo izgradila soseska. Enak namen izhaja tudi iz 1. člena Pogodbe-65. Da je temu res tako potrjuje tudi četrti odstavek 7. člena Pogodbe-65, iz katerega izhaja, da lahko Sklad v primeru neizpolnjevanja obveznosti prevzemnika odda kompleks soseske v uporabo drugemu izvajalcu, prevzemnik pa ima v tem primeru le pravico do povrnitve vloženih koristnih stroškov. Nadalje na tak pogodbeni namen kažeta tudi 4. in 5. člen Pogodbe-65, iz katerih izhaja, da je ureditev zemljišč s komunalnimi napravami (ceste, pešpoti, parkirni prostori, otroška igrišča, javne zelenice, parki in drevoredi, sekundarna kanalizacijska mreža) stvar občine, prevzemnik pa ima le prednost pri prevzemu in gradnji teh naprav. Da je šlo le za prevzem naročila (in prenos zemljišč le v obsegu, nujno potrebnem za njegovo izvedbo), potrjuje tudi 2. člen Pogodbe-65, ki je določal vsebino obveznosti.

16. Navedenega pritožba ne more izpodbiti s trditvami, da na pridobitev pravice uporabe kaže prav b) odstavek 2. člena Pogodbe-65. V njem je navedeno, da PZ B. zgradi dva objekta do četrte faze po načrtih Sklada, ki pa bosta po dokončni izgradnji soseske prešla v last Sklada brez nadomestila, ker je njuna cena že zajeta v stroških za pripravljalna dela. Slednje naj bi po stališču pritožbe kazalo na to, da tožeča stranka ni prejela le „pravice graditi“, ampak tudi stvarno pravico, sicer bi bila ta določba brezpredmetna. Po presoji pritožbenega sodišča pa navedena določba ne ureja drugega kot plačilo oziroma brezplačnost pridobitve določenih objektov na račun stroškov za pripravljalna dela, ne da bi s tem posegala v vsebino drugih določb. Prav tako pritožba neutemeljeno trdi, da je potrebno določbo četrtega odstavka 7. člena Pogodbe-65 razlagati tako, da je bil s tem določen razvezni pogoj. Določba je povsem jasna in na njeni podlagi bi Sklad lahko brez kakršne koli razveze pogodbe o oddaji zemljišča v primeru, če PZ B. ne bi izpolnjeval obveznosti, oddal kompleks soseske v uporabo drugemu izvajalcu, prevzemnik pa ima v tem primeru le pravico do povrnitve vloženih koristnih stroškov.

17. Višje sodišče tudi ne sprejema pritožbene razlage 11. člena Pogodbe-65. Pritožba trdi, da iz te določbe očitno izhaja, da sta pogodbeni stranki že tedaj vedeli, da se bo kot imetnik pravice uporabe v zemljiško knjigo vknjižila tožeča stranka. Kaj takega iz navedene določbe ne izhaja, saj je v njej določeno, da mora prevzemnik na kupca ob izročitvi objekta prenesti tudi pravico razpolaganja in tudi pravico uporabe na zemljišču, kar pa pomeni, da je pravico uporabe pridobil po tej pogodbi lahko le kupec, torej tisti, ki bo stvar uporabljal oziroma za namen uporabe katerega se je gradnja izvajala, in ne prevzemnik.

18. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je imela Pogodba-65 take sestavine, kot jih imajo pogodbe, s katerimi se stavbno zemljišče odda kot stvarno pravico s plačilom odškodnine na drugega oziroma da je imela Pogodba-65 stvarnopravne učinke, ker je bila nesporno pravica uporabe vknjižena v zemljiški knjigi kot stvarna pravica. Vpis te pravice je imel le deklaratorni učinek, zato tak vpis lastninske pravice ni mogel oblikovati. Slednje je bilo tožeči stranki že večkrat pojasnjeno. Tudi dejstvo, da tožeča stranka nepremičnin nikoli ni uporabljala in da kljub vpisu pravice uporabe v zemljiški knjigi te pravice nikoli ni uresničevala, kaže na to, da je pravni prednik tožeče stranke pridobil le pravico uporabe za namen gradnje in nič drugega.

19. Na drugačno razlago ne kaže niti plačilo odškodnine, ki jo je plačal pravni prednik tožeče stranke PZ B. Pritožba namreč trdi, da je PZ B. za omenjene nepremičnine že tedaj plačal določeno odškodnino. Vendar je bila ekonomska korist, ki jo je prevzemnik imel od sklenitve Pogodbe-65, dohodek pridobljen s prodajo zgradb in ne pridobitev zemljišč. Odškodnina je bila namreč določena v višini prispevka k stroškom za ureditev mestnega zemljišča v soseski in prispevka k stroškom za komunalno ureditev zemljišča. Oba elementa sta tedaj predstavljala sestavni del kupnine za stanovanje (5. in 6. točka 20. člena Zakona o urejanju mestnega zemljišča), ki jo je prejel prevzemnik. V 5. členu Pogodbe-65 pa se je prevzemnik zavezal, da bo del stroškov za graditev sekundarnih komunalnih naprav vračunal v ceno stanovanj. Poleg tega pa iz vsebine pogodbe tudi sledi, da je bila odškodnina določena le za neto stavbno zemljišče in da v to površino niso bile vključene ceste, parkirni prostori in uvozi. Pritožba je zato neutemeljena tudi v tem delu.

20. Ker se je sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicevalo na ugotovitve, ki jih je zavzelo pravdno sodišče v 87. točki sodbe I P 2524/2005 z dne 14. 3. 2014, ta sodba pa je tožeči stranki znana, saj je bila sama udeleženka navedenega pravdnega postopka kot tožena stranka, so ji s tem tudi v celoti znani razlogi, na katere je sodišče prve stopnje tudi v tej zadevi oprlo svojo odločitev. Pri tem ni res, da je pravdno sodišče zavzelo stališče le glede tistih nepremičnin, ki so bile določene kot last tožene stranke, temveč je šlo za jasno razlago Pogodbe-65 in za razlago pravnega stališča, da na podlagi te pogodbe tožeča stranka ni pridobila pravico uporabe, zato tudi ni mogla pridobiti lastninske pravice po ZLNDL. Pritožbeni očitek o arbitrarnosti izpodbijane sodbe je zato neutemeljen.

21. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni lastnica nepremičnin, za katere od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine, je torej pravilen, zato je odločitev o zavrnitvi takega tožbenega zahtevka tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna.

22. Tožeča stranka se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka. Trdi, da obrazložitve v tem delu sploh ni, da je sodišče le pavšalno zaključilo, da ti izhajajo iz stroškovnika in da ni pojasnilo, kaj naj bi bilo dejansko priznano, zaradi česar odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da temelji odločitev o stroških na prvem odstavku 154. člena ZPP in da so stroški tožene stranke odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo in po specificiranem stroškovniku tožene stranke z dne 28. 1. 2022, ki je razviden iz uradnega zaznamka sodišča na l. št. 272 v spisu. Iz izpodbijane sodbe sicer natančna odmera res ni razvidna, vendar pa sodna praksa pri odločanju o pravdnih stroških kot akcesorni obveznosti dopušča, da je v sklepu navedena podlaga odločitve, odmera pa je razvidna iz spisa. Standard obrazloženosti stroškovne odločitve je dosežen, če je odmera na pregleden način, ki omogoča pritožbeni preizkus, opravljena na stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa. Sodišče prve stopnje je v okviru uradnega zaznamka v spisu, ki se nahaja na l. št. 272 označilo, da je toženi stranki priznalo 33.330 točk z DDV ter še 9.090 točk brez DDV, stroškovnik tožene stranke pa se nahaja v spisu na r. št. 119. Po presoji pritožbenega sodišča je mogoče višino stroškov preveriti/ugotoviti tudi z enostavnim izračunom. Odločitev o priznanih stroških postopka je torej mogoče preizkusiti, zato so pritožbene trditve v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljene.

23. Takšna presoja izkazuje neutemeljenost pritožbe tožeče stranke. Pritožbeno sodišče jo je zato potem, ko je prestala tudi preizkus po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Pri tem je pritožbeno sodišče odgovorilo zgolj na navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

24. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške ter je hkrati dolžna skladno z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče ocenilo kot potrebne (155. člen ZPP). Ker se je predmetni sodni postopek na prvi stopnji začel 4. 10. 2005 to je pred uveljavitvijo Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08, 35/09 – ZOdv-C), kakor tudi pred uveljavitvijo sedaj veljavne Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/15, 28/18, 22/19, 70/22; OT) se odvetniški stroški skladno z določbo 20. člena OT tako v postopku na prvi stopnji kot v postopkih s pravnimi sredstvi določajo po do tedaj veljavni Odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 7/95, 3/97, 62/98, 49/00, 57/00 – popr., 67/03 in 70/03 – popr.; OT-95). Upoštevajoč navedeno je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo 3.750 točk za odgovor na pritožbo, saj za več ni podlage (1. točka tar. št. 21 v zvezi s tar. št. 18 OT-95) ter administrativne stroške 47,78 točk (do 1.000 točk v višini 2%, nad 1.000 točk pa v višini 1%), ob vrednosti točke 0,60 EUR skupaj 2.278,67 EUR. Tako odmerjene stroške tožene stranke je pritožbeno sodišče naložilo v plačilo tožeči stranki, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Tožeča stranka je sprva zahtevala, da tožena stranka z njo sklene prodajno pogodbo za skupaj 55 parcel po ceni skupaj 701.674.000,00 SIT ter ji plača odškodnino v višini 140.000.000,00 SIT. Po več delnih umikih tožbe pa je na koncu z vlogo z dne 23. 12. 2021 (r. št. 116 v spisu) zahtevala le še plačilo odškodnine v višini 829.641,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22. 8. 2012 do plačila za nepremičnine, ki so še sporne v tem postopku in so navedene v 5. točki te obrazložitve. 2 Glede vseh tistih nepremičnin, za katere je bilo s tako navedenimi sodbami I P 2524/2005 ugotovljeno, da tožeča stranka ni lastnica, temveč je lastnica tožena stranka, je tožeča stranka tožbo delno umaknila. 3 Prim. sodba VSL I Cp 79/2011. 4 Dr. Matija Damjan, Lastninjenje nekdanjih dobrin v splošni rabi in varstvo javnega interesa, GV Založba, Pravni letopis 2009, št. 1, str. 129. 5 Prim. sklep VSRS II Ips 223/2009. 6 Prim. sodba VSRS II Ips 213/2010. 7 M. Damjan, n. d. str. 141.