Jedro

Sodišče lahko odloča o v pobot postavljeni terjatvi le do višine tožbenega zahtevka. Odločanje o pobotni terjatvi v presežku, predstavlja prekoračitev tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v točki I./2. tako, da se znesek 120.000,00 EUR zniža na znesek 28.265,35 EUR.

Tožeča stranka je dolžna toženima strankama nerazdelno povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 210,00 EUR, v roku osem dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do toženih stranki glede nerazdelne obveznosti plačila odpravnine v višini 28.265,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2006 dalje do plačila. Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožeče stranke do toženih strank v višini 120.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženima strankama je naložilo, da sta dolžni tožniku nerazdelno plačati odpravnino v višini 28.265,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2006 dalje do plačila, v osmih dneh pod izvršbo. Zavrnilo je zahtevek tožeče stranke do toženih strank glede nerazdelne obveznosti plačila stroškov zahtevkov z dne 4. 1. 2007 in z dne 19. 1. 2007 v višini 386,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Odločilo je, da toženi stranki sami krijeta svoje stroške postopka in da sta tožeči stranki dolžni nerazdelno povrniti stroške postopka v višini 1.662,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v osmih dneh pod izvršbo.

V odprtem pritožbenem roku se pritožujeta toženi stranki v delu, s katerim je bilo ugotovljeno, da njuna terjatev v delu, v katerem presega višino terjatve, kot je bila prisojena tožeči stranki, ne obstoji, to je zoper točko I./2. izreka in uveljavljata pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlagata, da Višje delovno in socialno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v napadanem delu spremeni tako, da ugotovi, da terjatev toženih strank do tožeče stranke ne obstoji, vendar le v znesku, ki je v višini terjatve tožeče stranke, kot je bila s sodbo ugotovljena, da tožeči stranki naloži v plačilo vse stroške pritožbenega postopka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Podredno, da izpodbijano sodbo v napadenem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Toženi stranki sta uveljavljali pobotni ugovor in ne nasprotno tožbo, zato bi moralo sodišče prve stopnje v vsakem primeru in ne glede na siceršnjo odločitev o pobotnem ugovoru, odločati o v pobot uveljavljani terjatve le do višine terjatve tožeče stranke, glede katere je njenemu tožbenemu zahtevku ugodilo, ne pa o v celoti zatrjevani terjatvi toženih strank. S pobotnim ugovorom uveljavljana terjatev se namreč lahko v primeru, če je njen obstoj ugotovljen, pobota z vtoževano terjatvijo in sodišče ne more odločati o delu terjatve, ki je presegala tako terjatev tožeče stranke. Zato v primeru uveljavljanja pobotnega ugovora odločitev o pobotnem ugovoru ostane pravnomočna le do višine s tožbo vtoževane terjatve, kot je bila s sodbo ugotovljena. Sodišče prve stopnje pa je s svojo odločitvijo odločilo o obstoju dela terjatve, katerega toženi stranki sploh nista uveljavljati v pobot. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in ugotovilo, da je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 1. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji), ki se uporablja tudi v postopku v delovnih in socialnih sporih glede na določbe 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), ker je sodišče prve stopnje odločalo preko tožbenega zahtevka.

Sodišče je v tem individualnem delovnem sporu odločalo o zahtevku iz naslova plačila odpravnine v znesku 28.265,35 EUR, torej o denarnem zahtevku. Toženi stranki v tem individualnem delovnem sporu sta v odgovoru na tožbo navajali, da vtoževanega zneska nista dolžni plačati, ker je tožnik s sklenitvijo prodajnih pogodb posredno tudi toženima strankama povzročil visoko gmotno škodo, ki jo ocenjujeta na približno 120.000,00 EUR. Zato iz previdnosti, za primer, če bi se izkazalo, da je tožbeni zahtevek delno ali v celoti utemeljen, v pobot ugovarjata svojo terjatev v višini vtoževane terjatve tožeče stranke. S tem sta toženi stranki uveljavljali v pobot proti terjatvi tožeče stranke svojo protiterjatev. Na obravnavi sta tudi navedli, da je ugotovljena nastala škoda, ki naj bi jo povzročil tožnik, znašala 129.696,67 EUR. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da v pobot uveljavljana terjatev ne obstoji in v pravilno oblikovanem tročlenskem izreku, ugotovilo neobstoj v pobot uveljavljane terjatve, vendar v višjem znesku, kot je bila vtoževana terjatev tožeče stranke. S tem pa je prekoračilo procesni zahtevek, saj je lahko odločalo le v okviru postavljene terjatve, to je terjatve, ki jo je v tem individualnem delovnem sporu vtoževala tožeča stranka.

V procesni teoriji namreč uveljavljane nasprotne terjatve v pobot ni tožba, ne nasprotna tožba ali vmesna ugotovitvena tožba, ampak svojevrstno uveljavljanje nasprotnikovega zahtevka za defenzivne cilje, pravno varstvo posebne oblike (glej univ. prof. dr. Jože Juhart - Civilno procesno pravo FLRJ, Univerzitetna založba v Ljubljani, 1961, str. 297). Ugotavljanje v pobot postavljenega zahtevka preko "višine tožbene terjatve", je v nasprotju s procesno funkcijo pobotnega ugovora, ki je defenzivnega značaja. Toženec ugovarja v pobot zato, da doseže zavrnitev tožbenega zahtevka, zato se lahko sodišče s v pobot uveljavljano terjatvijo ukvarja le do višine tožbene terjatve, kolikor je pač potrebno za zavrnitev tožbenega zahtevka (glej Franc Trsten, Pobot v pravdi, Pravnik, Ljubljana, št. 1-2/1984, str. 21; univ. prof. dr. Jože Juhart, Pobotanje v pravdi, Zbornik Pravne fakultete v Ljubljani, 1959, str. 105).

Z odločanjem v pobot uveljavljane terjatve preko tožbenega zahtevka je tako sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek. Ker na tako kršitev pritožbeno sodišče pazi le na zahtevo stranke, toženi stranki pa sta prav iz tega razloga vložili pritožbo, je moralo pritožbeno sodišče pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da je znesek v pobot uveljavljane terjatve znižalo na znesek, ki ga s tožbo uveljavljala tožeča stranka. Toženi stranki sta imeli pravni interes, da vložita pritožbo iz razloga, ker je odločitev o pobotnem ugovoru vsebovana v izreku sodbe in kot taka postane tudi pravnomočna, kot to izhaja iz določbe 3. odstavka 319. člena ZPP.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo, za kar je imelo podlago v določbi 357. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 210,00 EUR, ki jih je odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (OT - Ur. l. RS, št. 67/2003 in naslednji) upoštevaje tar. št. 15 1/b, 3. alinea in tč. 4, pri čemer je upoštevalo tudi priglašene stroške iz naslova administrativnih stroškov in DDV. Za svojo odločitev je pritožbeno sodišče imelo podlago v določbi 2. odstavka 165. člena ZPP.