Jedro

Če se izterjujejo zaostale obveznosti iz več odmernih odločb, je dolgovni seznam lahko izvršilni naslov, ki pa mora biti sestavljen na podlagi odmernih odločb.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Republiške uprave za javne prihodke z dne 29.6.1994 odpravi.

Obrazložitev

S sklepom z dne 27.12.1993 Republiške uprave za javne prihodke - Izpostava ... je bil zavrnjen tožnikov ugovor proti sklepu istega organa z dne 30.11.1993 o prisilni izterjavi 5.041.019,10 SIT po dolgovnem seznamu iz naslova neplačanih prispevkov za socialno varnost za leto 1991 in 1992, davka iz obrtne dejavnosti, prometnega davka in zamudnih obresti za isto obdobje. Pritožbo proti navedenemu sklepu je tožena stranka zavrnila z izpodbijano odločbo. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da se prisilno izterjujejo tožnikove obveznosti po dolgovnem seznamu organa prve stopnje z dne 30.11.1993 za leto 1991 in 1992, v katerem so navedene vse obremenitve in plačila zavezanca v obdobju 1991 in vse do izdaje sklepa. Izkazan pa je tudi obračun obresti za leto 1992 in 1993. Nekonkretiziranih ugovorov glede višine ugotovljenega dolga ni bilo mogoče upoštevati. Prav tako je bil tožnik obveščen o obračunu obresti dne 3.11.1992 kot tudi o stanju obveznosti dne 12.2.1993. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbena ugovora bistvene kršitve pravil postopka in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Izpodbijana odločba ni obrazložena, saj tožena stranka samo pavšalno ponavlja trditve organa prve stopnje. "Skupno obračunani davek na blago za leto 1992" (pravilno davek od prometa proizvodov - v nadaljevanju: prometni davek) je po odločbi z dne 19.7.1993 znašal 2.288.743,00 SIT. Bremepis davka (poračun za leto 1991) je znašal 418.499,00 SIT in ne 450.200,90 SIT, kot je to razvidno iz poračuna. Napačno so obračunane tudi tožnikove obveznosti, saj organa nista upoštevala spremenjenih davčnih stopenj 31.1.1992 in tako razlika po obračunu od 1.2.1992 do 30.9.1992 znaša 833.987,00 SIT in ne 857.522,60 SIT.

"Razlika davka od 1.2. do 31.12.1992 je refundacija davka v znesku 234.588,00 SIT in ne bremepis za 883.034,60 SIT. Refundacijo plačanega davka iz leta 1991 v znesku 12.057,77 SIT je organ prve stopnje obravnaval kot obremenitev, zato ima tožnik terjatev v višini 24.115,54 SIT" in pravico do povračila obračunanih in plačanih zamudnih obresti za leto 1991. Plačilo zneska 176.895,00 SIT prav tako ni bilo upoštevano, čeprav je tožnik pri oddaji obračuna prejel potrdilo o plačilu. Tožena stranka tudi pavšalno ugotavlja, da je izračun zamudnih obresti pravilen, čeprav izračuna očitno ni preverila. Tožnik je zamudne obresti izračunal in izračun prilaga k tožbi, iz katerega je razvidno, da zamudne obresti znašajo 858.524,50 SIT. Tako je izkazano, da so tožniku zamudne obresti nepravilno obračunane. Pri izračunu tožnikovega dolga tudi niso bila upoštevana delna plačila in o tem tožena stranka v izpodbijani odločbi tudi ni zavzela stališča. Tožniku tudi ni bila dana možnost, da bi spremljal stanje svojega dolga, čeprav je večkrat zahteval izpis kartic, vendar ni dobil odgovora, s tem pa mu je bilo onemogočeno sodelovanje v postopku. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov navedenih v izpodbijani odločbi.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za prisilno izterjavo obveznosti iz let 1991 in 1992 iz naslova davka iz dejavnosti, prispevkov za socialno varnost, zamudnih obresti iz tega naslova in prometnega davka ter zamudnih obresti iz istega naslova, vse po dolgovnem seznamu z dne 30.11.1993 v skupnem znesku 5.041.019,10 SIT. Iz tožbenih ugovorov je razvidno, da je sporna višina terjanega prometnega davka in obresti. Prisilna izterjava davkov in drugih obveznosti, ki so s posebnimi predpisi dane v izterjavo davčnim organom, se za sporno obdobje opravlja po določbah zakona o davkih občanov (v nadaljevanju: ZDO, Uradni list SRS, št. 36/88, 8/89, 48/91 in 7/93). Izvršilni naslov po tem zakonu je odločba o odmeri davka. Če pa se izterjujejo zaostale obveznosti iz več odmernih odločb, je izvršilni naslov lahko tudi dolgovni seznam o zaostalih obveznostih, ki ga sestavi davčno knjigovodstvo, overi pa predstojnik davčnega organa (1. in 2. odstavek 255. člena). V obravnavani zadevi je izvršilni naslov dolgovni seznam, ki je lahko izvršilni naslov, če se izterjujejo zaostale obveznosti iz več odmernih odločb. Podlaga za dolgovni seznam zaostalih obveznosti so torej odmerne odločbe, vendar iz priloženega dolgovnega seznama v obravnavani zadevi ni razvidno, da bi bil sestavljen na podlagi odmernih odločb. Iz priloženega dolgovnega seznama je razvidna le zapadlost posameznih akontacij prometnega davka, obračunih za posamezna obdobja, in zneski ter datumi posameznih vplačil, čeprav tožnik zatrjuje, da je bil prometni davek obračunan z odločbo z dne 19.7.1993. Če namreč davčni zavezanec ni obračunal, ni pravilno obračunal, ni vplačal ali ni pravočasno vplačal prometnega davka, ki bi ga moral obračunati in vplačati, izda davčni organ odločbo, s katero to ugotovi in zavezancu naloži, da v petih dneh po prejemu odločbe plača davek s pripadajočimi obrestmi, ki tečejo od dneva, ko je nastala obveznost za obračun in vplačilo prometnega davka (2. odstavek 45. člena zakona o prometnem davku, Uradni list RS, št. 4/92, 14/92, 12/93, 36/93, 71/93 in 37/95). Ker torej iz dolgovnega seznama ni razvidno, po katerih odmernih odločbah se izterjuje sporna obveznost, kolikšna je ta obveznost, kdaj je zapadla v plačilo, od kakšne osnove oziroma glavnice in za katero obdobje ter po kakšni stopnji in pravni podlagi so bile obračunane zamudne obresti, navedenega dolgovnega seznama po presoji sodišča ni mogoče šteti za izvršilni naslov v smislu 2. odstavka 255. člena ZDO. Zaradi naštetih pomanjkljivosti tudi ni mogoče preizkusiti tožbenih ugovorov glede zatrjevanih vplačil, dvojnih obremenitev in neupoštevanje refundacije plačanega davka. Vse to velja tudi za obračunane zamudne obresti, saj je glede tega v dolgovnem seznamu navedeno le to, da so obračunane do 30.10.1993 in skupni znesek, ne da bi bila navedena osnova, od katere so bile obračunane in čas zamude, stopnja, po kateri so bile obračunane in pravna podlaga, zato tudi glede tega ni mogoče preveriti tožbenih ugovorov.

Točno je tudi, da je tožena stranka zavrnila pritožbeni ugovor o nepravilnem obračunu obresti, ne da bi obrazložila, zakaj in na podlagi česa zaključuje, da so obresti pravilno obračunane. S tem so bila kršena pravila postopka, saj je organ druge stopnje dolžan presoditi vse pritožbene navedbe in obrazložiti, zaradi česa jih šteje za neutemeljene (245. člen zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP).

Ker je zoper sklep o prisilni izterjavi davčne obveznosti dopusten ugovor samo iz razlogov, ki preprečujejo prisilno izterjavo obveznosti (225. člen ZDO), tožnik v tem postopku ne more uspešno uveljavljati ugovorov napačno obračunanega prometnega davka, torej ugovorov, ki se nanašajo na izvršilni naslov.

Tudi če tožnik ni prejel zahtevanega izpisa kartic o stanju dolga, s tem tožniku po presoji sodišča še ni bilo onemogočeno sodelovanje v postopku, saj tožnik ne zatrjuje, da bi mu davčni organ onemogočil vpogled v stanje dolga. Zato ta kršitev pravil postopka ni podana. Dejansko stanje je torej pomanjkljivo ugotovljeno in kršena so bila pravila postopka, kar je lahko vplivalo na odločitev, zato je izpodbijana odločba nezakonita. Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS).

V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe ZUS in ZUP smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.