Jedro

Sodišče je vsebino zaseženih kaset ugotavljalo z zaslišanjem prič in na ta način procesno pravilno in v skladu z načelom proste dokazne presoje ugotovilo relevantna dejstva, zato s tem, da na glavni obravnavi ni predvajalo posnetkov navedenih kaset, ni kršilo postopkovnih določb.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega I.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Zahteva M.Š. za varstvo zakonitosti se zavrže. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino v znesku 1.800 EUR kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo z dne 19.10.2005 obsojenega I.Š. spoznalo za krivega pod točko I/1-4 kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let, za katero mu je določilo kazen treh let zapora, pod točko I/2 in 3 kaznivega dejanja prikazovanja in izdelave pornografskega gradiva po 2. v zvezi s 1. odstavkom 187. člena KZ, za katero mu je določilo kazen šestih mesecev zapora, pod točko II/1-3 kaznivega dejanja po 1. odstavku 183. člena KZ, za katero mu je določilo kazen dve leti zapora, pod točko II/2 in 3 kaznivega dejanja po 2. odstavku 187. člena KZ, za katero mu je določilo kazen šestih mesecev zapora, pod točko III(a) kaznivega dejanja po 1. odstavku 183. člena KZ, za katero mu je določilo kazen enega leta zapora in III(b) kaznivega dejanja po 2. odstavku 187. člena KZ, za katero mu je določilo kazen šestih mesecev zapora ter kaznivega dejanja pod točko IV po 2. odstavku 187. člena KZ, za katero mu je določilo kazen šestih mesecev zapora in mu nato po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen sedem let zapora, v katero mu je po 49. členu KZ vštelo čas prebit v priporu od 12.5.2005 od 18.45 ure dalje. Po 1. odstavku 66. člena KZ je obsojencu izreklo varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov, na podlagi 69. člena KZ pa mu je odvzelo kamero in zasežene kasete. Po 2. odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovanke K.L., S.K. in N.R. s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo. O stroških pa je po 1. odstavku 95. člena KZ (pravilno ZKP) odločilo, da jih je obsojenec dolžan plačati vključno s stroški pooblaščencev oškodovancev in na 200.000 SIT odmerjeno povprečnino.

Višje sodišče v Ljubljani je v celoti ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca, pritožbi obsojenčevih zagovornikov pa deloma in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je kaznivo dejanje pod točko I/1-4 prvostopenjske sodbe pravno opredelilo po 1. odstavku 183. člena KZ (Uradni list RS, št. 23/99), kaznivo dejanje pod točko I/2 in 3 kot kaznivo dejanje po 2. v zvezi s 1. odstavkom 187. člena KZ (Uradni list RS, št. 23/99), kaznivo dejanje pod točko IV po 2. v zvezi s 1. odstavkom 187. člena KZ (Uradni list RS, št. 23/99) in nato obsojencu za kazniva dejanja določilo kazni, pod točko I/1-4 dve leti in šest mesecev zapora, pod točkama I/2 in 3 pet mesecev zapora, pod točkama II/2 in 3 sedem mesecev zapora, pod točko III(b) za kaznivo dejanje po 2. odstavku 187. člena KZ sedem mesecev zapora, pod točko IV pet mesecev zapora ter mu nato ob nespremenjenih določenih kaznih za kaznivi dejanji pod točko II/1-3 in za kaznivo dejanje po 1. odstavku 183. člena KZ pod točko III po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen šest let in šestih mesecev zapora. V ostalem pa je pritožbo obsojenčevih zagovornikov, obsojenčevo pritožbo pa v celoti, zavrnilo kot neutemeljeni ter v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo so zahtevo za varstvo zakonitosti vložili obsojenčevi zagovorniki in obsojenčeva žena M.Š.

Zagovorniki obsojenega I.Š. sodbo izpodbijajo zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi, podredno pa, da ju spremeni tako, da obsojencu določi bistveno nižje posamične kazni in izreče nižjo enotno kazen.

Obsojenčeva žena M.Š. je svojo vlogo poimenovala kot dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti, glede na njeno vsebino pa jo je Vrhovno sodišče obravnavalo kot samostojno zahtevo. Vložnica, ki v zahtevi kršitev zakona določneje ne opredeli, Vrhovnemu sodišču predlaga, naj nikakor ne zameri dopolnitev, ki jih je podala kot žena, tudi v imenu dveh otrok.

Vrhovna državna tožilka A.M., spec., v odgovoru na zahtevi navaja, da kršitve zakona, ki jih zatrjujejo obsojenčevi zagovorniki, niso podane, zahteva obsojenčeve žene pa ni dovoljena. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo obsojenčevih zagovornikov zavrne kot neutemeljeno, "dopolnitev zahteve", ki jo je vložila obsojenčeva žena, pa zavrže. Zahteva obsojenčevih zagovornikov za varstvo zakonitosti ni utemeljena, zahteva obsojenčeve žene pa ni dovoljena.

Obsojenčevim zagovornikom ni mogoče pritrditi, ko z navedbami, da sodišče ni odločilo o dokaznem predlogu obrambe z dne 22.7.2005 za ponovno zaslišanje S.K., N.R., K.L., M.L. ter zaslišanje priče S.B., ker da nobena od oškodovank o kaznivih dejanjih iz zahteve za razširitev preiskave, vložene dne 21.6.2005, sploh ni bila zaslišana, utemeljujejo očitek, da je bila s tem kršena obsojenčeva pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist. Priče S.K., N.R., K.L. in M.L. so bile zaslišane na glavni obravnavi, tako da ne drži navedba v zahtevi, da obramba ni imela možnosti ugotavljati oziroma preverjati verodostojnosti njihovih izpovedb. Zaslišanje priče S.B. je v zahtevi za razširitev preiskave, torej še pred obsojenčevimi zagovorniki, predlagal tudi okrožni državni tožilec (list. št. 364) v zvezi z dejanjem po 2. odstavku 187. člena KZ, opisanim pod točko 2 zahteve, glede katerega je nato dne 11.8.2005 odstopil od pregona, tako da to dejanje, za katerega je bil kazenski postopek s sklepom z dne 14.10.2005 ustavljen, sploh ni bilo predmet obtožbe. Navedbe v zahtevi, da so pričo S.B. policisti večkrat omenjali v uradnih zaznamkih v povezavi z obsojencem in oškodovankami, ki niso z ničemer konkretizirane, pa tudi ne utemeljujejo stališča, da je sodišče s tem, da priče S.B. ni zaslišalo, kršilo obsojenčevo pravico do obrambe.

Vrhovno sodišče se v celoti sklicuje na razloge sodbe višjega sodišča (3. odstavek na 4. strani), s katerimi je zavrnilo pritožbene navedbe zagovornikov, da je bila zaradi onemogočanja obrambi, da bi bila v preiskovalnem postopku navzoča pri zaslišanju priče R.K. in s poznejšo zavrnitvijo dokaznega predloga za neposredno zaslišanje te priče na glavni obravnavi, prekršena obsojenčeva pravica do obrambe. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog za zaslišanje te priče na glavni obravnavi zavrnilo in ga v skladu s 5. odstavkom 299. člena ZKP utemeljilo z navedbami, da iz izpovedbe R.K. v preiskavi izhaja, da o konkretnih očitanih kaznivih dejanjih ne ve ničesar, okoliščine, ki jih navaja, pa zanje niso bistvene. Izpovedba te priče na glavni obravnavi ni bila prebrana in se tudi sodba nanjo v ničemer ne opira. Zato s posplošenimi navedbami v zahtevi, da sodišče obrambi ni omogočilo priči postavljati vprašanj, ki zadevajo njeno poznavanje oškodovank ter njihovo ravnanje, ker da bi odgovori na ta vprašanja obsojencu koristili pri njegovi obrambi, vložniki niso uspeli izkazati, da je bila z ravnanjem sodišča v preiskovalnem postopku in zavrnitvijo tega dokaznega predloga prekršena obsojenčeva pravica do obrambe.

Drži navedba v zahtevi, da so vložniki v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo zatrjevali, da se je sodišče pri utemeljevanju obsojenčeve krivde postavilo tudi v vlogo izvedenca, ko je zapisalo, da je bila zaradi uživanja alkoholnih pijač pri oškodovankah oslabljena njihova zmožnost razumeti pomen svojih dejanj, in da se sodišče druge stopnje glede tega očitka ni izrecno izjavilo. Po presoji Vrhovnega sodišča prvostopenjsko sodišče s tem ni storilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, kot trdijo vložniki. Če bi bila ta navedba v zahtevi utemeljena, bi šlo za kršitev določbe 1. odstavka 395. člena ZKP, ki pa ni absolutne narave in bi bila upoštevna le, če bi vplivala na zakonitost sodbe. V konkretni zadevi ni tako. Vložniki napačno menijo, da prvostopenjsko sodišče ne bi smelo presoditi teh okoliščin, saj jih je ocenjevalo le z vidika, ali je obsojenec, ki je oškodovankam ponujal in tudi dosegel, da so uživale alkoholne pijače, oškodovanka S.K. pa pri dejanjih pod točko II/1 in 2 tudi indijsko konopljo, njihovo omotično stanje izrabil za lažjo storitev navedenih kaznivih dejanj. Zato sodišče druge stopnje, ki se glede te navedbe ni izrecno izjavilo, jo je pa glede na utemeljitev svoje odločitve, s katero je v celoti pritrdilo dejanskim ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, na ta način vsebinsko zavrnilo, ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

Zahteva navaja, da je sodišče prve stopnje v sodbi navedlo (2. odstavek na 13. strani), da vsebina zaseženih kaset izhaja iz zapisnika o zasegu predmetov, kar pa da absolutno ne drži. Poudarjajo, da je mogoče o tem, kaj, kdo in kakšno dogajanje je na njih posneto zgolj ugibati, ker kasete niso bile v postopku nikoli predvajane. Vložniki, ki zatrjujejo, da je bilo na ta način kršeno načelo neposrednosti izvajanja dokazov, določneje ne povedo, katere kršitve zakona naj bi sodišče s tem storilo, trdijo pa, da so te kršitve vplivale na zakonitost sodnih odločb. Kakor je razvidno iz uradnega zaznamka z dne 18.10.2005 si je tri kasete z vsebino, kot je razvidna iz prvostopenjske sodbe, ogledal predsednik senata, oba sodnika porotnika pa sta ogled kaset zavrnila. Na glavni obravnavi sodišče tega uradnega zaznamka ni prebralo in predstavilo njegove vsebine, pač pa je predsednik senata postavil vprašanje "ali želi kdo gledati kasete", od katerih je pet očitno kupljenih, šesta pa nosi napis "privat", nakar so "navzoči" izjavili, med temi se izrecno navaja zagovornika in obsojenca, izjavili, da prepuščajo odločitev sodišču. Sodišče tega dokaza nato ni izvedlo. Obramba izvedbe tega dokaza ni predlagala, zato s tega vidika kršitev pravic obrambe zakonitosti sodbe ne more uspešno uveljavljati.

Ne drži navedba, da je sodišče ugotovitve o vsebini posnetkov na kasetah oprlo (samo) na zapisnik o zasegu predmetov, iz katerega ta dejansko ni razvidna, ampak (predvsem) na izpovedbe oškodovank in priče M.L., ki so natančno opisale posneto dogajanje in obsojenčevo vlogo pri tem. V pravnomočni sodbi je sodišče ugotovilo in takšne dejanske zaključke tudi razumno argumentiralo, da je obsojenec ravnal premišljeno in načrtno z vnaprej pripravljeno snemalno kamero posnel K.L., od katere je med snemanjem zahteval "kurbirsko obnašanje", S.K. med spolnim odnosom snemal kar sam, spolni odnos med njim in N.K. je moral na njegovo zahtevo snemati mladoletni M.L., spolna dejanja med obsojencem in S.K. pa oškodovanka N.R. V pravnomočni odločbi je sodišče tudi podrobno navedlo izpovedbe oškodovank in M.L. in pojasnilo zakaj jim je verjelo, ko so ti govorili o snemanju navedenih spolnih dejanj, o gledanju teh posnetkov ter o prikazovanju in vsebini zaseženih pornografskih filmov. Na ta način je sodišče procesno pravilno in v skladu z načelom proste dokazne presoje ugotovilo relevantna dejstva, zato s tem, da na glavni obravnavi ni predvajalo posnetkov navedenih kaset, ni kršilo postopkovnih določb. Tudi kolikor vložniki zatrjujejo, da je sodišče prekršilo obsojenčevo pravico do obrambe, s tem da je zavrnilo dokazna predloga za zaslišanje prič, navzočih pri hišni preiskavi (M.P. in S.T.), ker da iz izpovedbe priče M.Š. in obsojenčevega zagovora izhaja, da priči in obsojenec niso bili ves čas prisotni pri opravljanju hišne preiskave, da pa tega prostora niso zapuščali policisti, jim ni mogoče pritrditi.

Stališče vložnikov, da sta obe sodišči prosto verjeli oziroma ocenili, da organi pregona niso storili nobenih napak, čeprav navedena dokaza kažeta oziroma vzbujata dvom v zakonitost izvedbe tega procesnega dejanja in s tem tudi pridobljenih dokazov, ni utemeljeno. Take navedbe v pritožbi je ocenilo že sodišče druge stopnje (3. odstavek na 6. strani sodbe) in jih argumentirano zavrnilo. Iz zapisnika o hišni preiskavi obsojenčevega stanovanja je razvidno, da sta bili pri preiskavi navzoči navedeni priči, ki sta bili poučeni o svoji vlogi med preiskavo, da sta bila navzoča tudi obsojenec in njegova žena M.Š., v zapisniku je naveden natančen opis zaseženih predmetov in kje so bili najdeni, da je bil navzočim prebran in da niso imeli pripomb, vsi navzoči (tudi priči in obsojenec) pa so ga nato tudi podpisali.

Obsojenčeva žena je na glavni obravnavi zaslišana kot priča povedala, da je bila v atriju pred spodnjimi prostori, da je hčerka, ki je bila histerična, žalostna in jokala, v času preiskave tekala po stopnicah gor in dol, da sta jo z možem mirila, da je priča S.T. enkrat prišla pred vhodna vrata in nekaj iskala, bila zunaj minuto ali dve ter da tega (natančno) ne ve, ker da je bila tudi sama hudo nervozna. Nato pa je obsojenec na vprašanje zagovornika odgovoril, da niso bili vsi ves čas "notri", kjer se je opravljala hišna preiskava in na nadaljnje vprašanje, ali kriminalisti, obe priči in on niso bili "ves čas na kupu", odgovoril pritrdilno.

Dejstvo, ali sta bili priči vseskozi navzoči pri hišni preiskavi je pravno relevantno in je ta pogoj za izvedbo predlaganih dokazov obramba izkazala. Ni pa izkazala verjetnosti, da bi z zaslišanjem predlaganih prič dokazala dejstva, ki bi v tem pogledu potrdila trditev o nezakonitosti opravljene hišne preiskave. Glede na vsebino zapisnika o hišni preiskavi izpovedbi obsojenca in njegove žene tudi po presoji Vrhovnega sodišča nista taki, da bi z zadostno stopnjo verjetnosti lahko vzbudili dvome v zakonitost hišne preiskave. Zato sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje solenitetnih prič ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe.

Vložnikom tudi ni mogoče pritrditi, ko po vsebini uveljavljajo kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP v zvezi z 2. odstavkom 41. člena KZ. Z navedbami, da so žrtve samoiniciativno klicale obsojenca, da se je S.K. temu tudi izzivalno oblačila, kar da sodišče pri odmeri kazni ni ovrednotilo obsojencu v prid ter da sodišče druge stopnje, ki je nekatera dejanja opredelilo po milejšem zakonu, razlik v predpisanih kaznih ni ustrezno upoštevalo in tudi v tem pogledu ravnalo v škodo obsojencu, vložniki izpodbijajo primernost obsojencu določenih posameznih in izrečene enotne kazni. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe zapisalo, da je kot okoliščino pri odmeri kazni upoštevalo starost žrtev (2. odstavek na 15. strani), ne pa tega, da je to okoliščino ovrednotilo kot obteževalno, kot zatrjujejo obsojenčevi zagovorniki. Sodišče druge stopnje pa je izrecno povedalo (2. odstavek na 8. strani sodbe), da je starost oškodovank kot obteževalno okoliščino upoštevalo le glede K.L., ki je bila v času storitve še otrok, kar je povezalo tudi obsojenčevo izrabo zelo slabih socialnih razmer, v katerih je ta živela. Zato tudi ta okoliščina, ki po vsebini spada v sfero dejanskega stanja, ne potrjuje zatrjevane kršitve kazenskega zakona.

Zahteva tudi ni utemeljena, ko navaja, da v celotnem postopku sodišči prve in druge stopnje nista ugotavljali oziroma obrazložili, v čem naj bi bila obsojenčeva zloraba oškodovank pri kaznivih dejanjih po 2. odstavku 187. člena KZ. Napačno je stališče vložnikov, da bi neizkušenost oškodovank moral ocenjevati izvedenec, saj ne gre za presojo dejstev, glede katere bilo potrebno predhodno pridobiti izvid in mnenje osebe s posebnim strokovnim znanjem. Vprašanje ali je oseba izkušena ali neizkušena, presoja sodišče v vsakem konkretnem primeru na podlagi ugotovljenih dejstev. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da je obsojenec storil kazniva dejanja iz 2. odstavka 187. člena KZ, izrabljajoč neizkušenost mladoletnih oseb, ki jih je snemal (2. odstavek na 14. strani sodbe), sodišče druge stopnje pa podalo razlago pomena izraza zlorabe pri tem kaznivem dejanju kot uporabo mladoletne osebe za nekaj negativnega in slabega glede na njeno mladost in neizkušenost, torej izrabljanje takšne njene lastnosti. Glede na to, da je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovilo, da je obsojenec mladoletnim oškodovankam dajal različne alkoholne pijače, ki so pri vsakem od dejanj določno navedene, oškodovani S.K. pa tudi marihuano, kar je pri njih povzročilo omotičnost ter tako stanje izrabil, je treba ugotoviti, da so navedbe v zahtevi, kolikor zatrjujejo nasprotno, neutemeljene.

Kolikor pa vložniki navajajo, da razen pričevanj oškodovank ni bil izveden noben dokaz, ki bi potrjeval izdelavo pornografskega gradiva, kar da postavlja dodaten dvom v ugotovitve obeh sodišč, pa po vsebini izpodbijajo v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Iz tega razloga po 2. odstavku 420. člena ZKP tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Osebe iz 2. odstavka 367. člena ZKP, med njimi je tudi obdolženčev zakonec, smejo vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v obdolženčevo korist po njegovi smrti (1. odstavek 421. člena ZKP). Te osebe ne morejo s svojimi vlogami dopolnjevati zahteve za varstvo zakonitosti, ki sta jo vložila obdolženec ali njegov zagovornik. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojenčeva žena ni upravičena do vložitve tega izrednega pravnega sredstva in je zato njena zahteva nedovoljena.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v svoji zahtevi sklicujejo zagovorniki obsojenega I.Š., niso podane, vložili pa so jo tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno. Zahtevo obsojenčeve žene M.Š. pa je na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP zavrglo kot nedovoljeno.

Glede na tak izid postopka je obsojenec po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati povprečnino v znesku 1.800 EUR kot strošek, nastal v postopku s tema izrednima pravnima sredstvoma. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere, kot so razvidne iz ugotovitev v rednem postopku ter zahtevnost zadeve z vidika odločanja v tej fazi postopka.