Jedro

Kasneje predložena aneksa k prodajni pogodbi, ob upoštevanju zakonske ureditve, ne predstavljata podlage za zahtevano dodatno odmero davčne obveznosti.

Odločba o odmeri davka na promet nepremičnin je pravnomočna in izven pogojev, ki jih določa zakon, nespremenljiva. V zakonu pa tudi ni podlage za to dodatno odmero davka na promet nepremičnin. Ta se namreč odmeri le od prometa nepremičnin, ki pa z aneksoma ni bil opravljen in zato na njuni podlagi tudi ni nastala davčna obveznost.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana odločil, da ne ugodi zahtevku tožeče stranke za odmero davka na promet nepremičnin na podlagi aneksa k prodajni pogodbi, sklenjenega dne 24. 8. 2011, in njenemu zahtevku za odmero davka na promet nepremičnin na podlagi aneksa k prodajni pogodi, sklenjenega dne 13. 10. 2011. Iz obrazložitve sledi, da je bila 29. 12. 2010 v postopek odmere davka na promet nepremičnin predložena prodajna pogodba z dne 28. 12. 2010, sklenjena med tožečo stranko A. d.o.o. kot prodajalcem in B.B., C.C., D.D. in E.E. kot kupci deleža do 87/100 nepremičnine parc. št. 155/1 in 155/2 k.o. ... Davčni organ je za davčno osnovo osvojil prodajno ceno iz pogodbe (kupnino 565.816,00 EUR) in tožeči stranki z odločbo št. DT 4236-6684/2010-1 (0815-03) z dne 17. 3. 2011 odmeril davek na promet nepremičnin v znesku 11.316,32 EUR. Odločba je postala pravnomočna 12. 5. 2011 in odmerjeni davek plačan 13. 5. 2011. Dne 13. 9. 2011 je tožeča stranka zaradi odmere davka na promet nepremičnin predložila aneks k navedeni pogodbi z dne 24. 8. 2011, s katerim je bila prvotno dogovorjena kupnina zvišana na 658.600,70 EUR, dne 17. 10. 2011 pa še aneks z dne 13. 10. 2011, po katerem se prvotno dogovorjena kupnina zviša na 708.359,45 EUR. Po določbah Zakona o davku na promet nepremičnin (v nadaljevanju ZDPN-2) je obdavčen vsak odplačni prenos lastninske pravice, kar pomeni, da se v zvezi z obdavčitvijo ugotavljata dve bistveni dejstvi: ali se s pravnim poslom prenaša lastninska pravica in ali se prenaša odplačno. Predložena aneksa ne predstavljata podlage za odmero davka, saj je bil ta na podlagi napovedi in prodajne pogodbe z dne 28. 12. 2010 že odmerjen s pravnomočno odločbo.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT 499-18-23/2012 z dne 11. 12. 2012 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v celoti pritrdilo razlogom izpodbijane odločbe. V zvezi z navedbo tožeče stranke, da je dodatni davek na promet nepremičnin v višini 1.855,70 EUR plačala, pritožbeni organ ugotavlja, da ji na podlagi obravnavanih aneksov davek na promet nepremičnin ni bil odmerjen, in da ji je bil plačani davek vrnjen dne 14. 6. 2012. Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja. Predlaga njeno odpravo in povrnitev stroškov postopka. Pred izdajo izpodbijane odločbe ni imela možnosti izjaviti se o vseh dejstvih, na katere je organ oprl svojo odločitev oziroma ni imela možnosti uveljaviti in zavarovati svojih pravic. Zaradi odločanja po skrajšanem postopku je lahko šele v pritožbenem postopku predložila dokazilo o odmeri dodatnega davka na promet nepremičnin (plačilni nalog), ki ga je tožniku izdal davčni organ prve stopnje, do katerega se pritožbeni organ ni opredelil in s tem kršil pravico tožeče stranke do učinkovitega pravnega sredstva. Trditev organa druge stopnje o pavšalnosti navedb glede bistvenih kršitev pravil postopka je neutemeljena in neobrazložena. Pogoji za izpeljavo skrajšanega postopka niso bili izpolnjeni, saj so bila v zadevi sporna določena pravno pomembna dejstva, organ prve stopnje pa se do njih v odločbi ni izrekel. Pravno zmotna je tudi ugotovitev pritožbenega organa, da se je z aneksoma naknadno dogovorilo zvišanje kupnine. Tožeča stranka je namreč že v 3. členu prodajne pogodbe določila, da se bo prodajna cena zvišala. Razlog za takšno oblikovanje cene je v dejstvu, da je kupec s prodajalcem povezana oseba (družbenik prodajalca) in izogib morebitnemu očitku davčnega organa o prikritem izplačilu dobička. Zato se je kupec zavezal prenesti na tožečo stranko vse, kar je/bo prejel ob nadaljnji prodaji nepremičnine. Tožeči stranki je bilo na Davčnemu uradu pojasnjeno, da se v primeru tako določene cene davek dodatno odmeri. V prid tej navedbi govori tudi plačilni nalog za plačilo dodatnega davka, kakor tudi objavljena navodila na spletni strani Davčne uprave. Kolikor bi praksa ne bila taka, davčni organ tožeči stranki ne bi izročil položnice z odmerjenim davkom, ampak bi zahtevek preprosto zavrnil. Na podlagi pogodbe in aneksov so bila določena plačila kupcev, ki sodijo v davčno osnovo na podlagi 8. člena ZDPN-2. Enako stališče glede davčne osnove je zavzelo tudi Upravno sodišče v odločbi I U 968/2011. Iz 8. člena ZDPN-2 izhaja, da so predmet obdavčitve tudi morebitni bodoči donosi, če je prodajna cena tako oblikovana. In ker je bila prodajna cena tako oblikovana od vsega začetka, zapade pod določbo 8. člena ZDPN-2 in ni mogoče pritrditi stališču, da gre za naknadno zvišanje kupnine.

Neutemeljen je po mnenju tožeče stranke tudi očitek pravnomočnosti odmerne odločbe. Nova odločba bi temeljila na novem dejanskem stanju in ne bi kršila načela pravnomočnosti prejšnje odločbe. Ker so torej dejstva za dodatno odmero davka nastopila po pravnomočnosti odmerne odločbe (šele ko je kupec nepremičnino prodal dalje, torej čez 9 mesecev), časovna meja pravnomočnosti teh dejstev ni zajemala.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in sklada z zakonom. Pravilni so tudi razlogi, s katerimi odločitev utemeljita davčni organ prve stopnje in pritožbeni organ ter razlogi, s katerimi slednji zavrne pritožbene ugovore. Sodišče se zato nanje sklicuje in jih ponovno ne navaja v celoti.

Med strankama nesporna in skladna s podatki upravnih spisov je ugotovitev, da je do prenosa lastninske pravice na nepremičnini prišlo na podlagi prodajne pogodbe z dne 28. 12. 2010 in da prodajna cena po pogodbi znaša 565.816,00 EUR. Spora tudi ni o tem, da je bila tožeči stranki po prejemu napovedi izdana odločba o odmeri davka na promet nepremičnin, kot osnova za davek pa skladno z davčno napovedjo upoštevana prodajna cena iz pogodbe.

Kasneje predložena aneksa, ob upoštevanju zakonske ureditve, tudi po presoji sodišča ne predstavljata podlage za zahtevano dodatno odmero davčne obveznosti.

Davčna obveznost po 7. členu ZDPN namreč nastane takrat, ko je sklenjena pogodba, na podlagi katere se prenese nepremičnina, to je v obravnavanem primeru nesporno 28. 12. 2010. Osnova za davek je prodajna cena nepremičnine. Prodajna cena nepremičnine je vse, kar predstavlja plačilo, ki ga je ali ga bo prodajalec prejel od kupca za opravljeni promet nepremičnine (prvi in drugi odstavek 8. člena ZDPN). Če pogodbena vrednost ne ustreza ceni, ki bi se dala doseči v prostem prometu v času nastanka davčne obveznosti, je davčna osnova vrednost nepremičnine, ugotovljena v odmernem postopku (21. člen ZDPN). Ob upoštevanju navedenih določb in že v pogodbi predvidene možnosti, da bi z dogovorjeno prodajno ceno lahko prišlo do oškodovanja tožeče stranke, bi le-ta odstopanje prodajne cene od tiste, ki bi jo bilo mogoče doseči v prostem prometu, lahko uveljavljala (le) v postopku odmere davka na promet nepremičnin. Ker so za obdavčitev pravno relevantna dejstva, ki obstajajo v času nastanka davčne obveznosti, tudi po presoji sodišča obravnavanih aneksov, sklenjenih po vložitvi davčne napovedi in po izdaji odmerne odločbe, ni mogoče upoštevati. Odločba o odmeri davka na promet nepremičnin je pravnomočna in izven pogojev, ki jih določa zakon, nespremenljiva. V zakonu pa tudi ni podlage za to dodatno odmero davka na promet nepremičnin. Ta se namreč odmeri le od prometa nepremičnin, ki pa z aneksoma ni bil opravljen in zato na njuni podlagi tudi ni nastala davčna obveznost. Stališča tožeče stranke pa tudi ne utemeljuje sodba naslovnega sodišča, na katero se sklicuje. Nanaša se na povsem drugačno dejansko in pravno stanje - presojo pravilnosti odločitve davčnega organa, da pri odmeri davka na promet nepremičnin ne upošteva prodajne vrednosti iz pogodbe, temveč vrednost, določeno s cenitvijo.

Neutemeljeni so po presoji sodišča tudi ugovori procesne narave. Katera so tista dejstva, na katera je davčni organ oprl svojo odločitev in se o njih ni mogla izjaviti, tožeča stranka tudi v upravnem sporu ne pojasni. O ugovorih, ki so konkretizirani, pa se pritožbeni organ v svojih razlogih izreče. Tako se obrazloženo opredeli do zatrjevane notranje neskladnosti izpodbijane odločbe. Opredeli se tudi do navedbe tožeče stranke o plačanem davku na promet nepremičnin in sicer s ključno ugotovitvijo, da tožeči stranki davek po predloženih aneksih ni bil odmerjen. Dejansko postopanje davčnega organa, ki ga opisuje tožeča stranka, pa na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve ne more vplivati in zato izostanek odgovora na pritožbene navedbe v tem delu po presoji sodišča ne predstavlja bistvene kršitve pravil postopka.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

Ker so pravnorelevantna dejstva med strankama nesporna, je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).