Jedro

Iz 18. člena Ustavnega zakona za izvedbo listine o samostojnosti in neodvisnosti RS izhaja, da RS zagotavlja v tem členu navedenim uživalcem vojaških pokojnin s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji varstvo njihovih pravic v obsegu in pod pogoji, ki so jih do uveljavitve tega zakona določali predpisi SFRJ. Tožnica pa nima in v času razglasitve samostojnosti Republike Slovenije tudi ni imela stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, pa tudi tožnici je bil z odločbo z dne 10.7.1965 v Srbiji priznan status in odstotek invalidnosti za trajno in ta odločba se v Republiki Sloveniji ni izvrševala.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97- popravek in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 27.1.2004. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 29.9.2003, s katero ni bilo ugodeno tožničinemu zahtevku za izplačilo oziroma za priznanje pravice do osebne invalidnine na podlagi priznanega statusa vojaškega vojnega invalida po odločbi Sveta za socialno varstvo LRS-invalidske komisije z dne 14.6.1957. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje citira določbe 2., 11., 12., 13., 119. in 120. člena Zakona o vojnih invalidih (ZVojI, Uradni list RS, št. 63/95, 2/97- odločba US, 19/97 in 75/97).

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da izhaja iz tožbenih navedb in da med strankama ni sporno, da tožnica ni državljanka Republike Slovenije in da nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Prav tako med strankama ni sporno, da se na dan 25.6.1991 izplačilo invalidnine tožnici ni izvrševalo v Republiki Sloveniji. Glede na tako ugotovljeno dejansko in pravno stanje zadeve je po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka pravilno odločila ter na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabila citirano materialno pravo. Zato sodišče prve stopnje v celoti sledi utemeljitvi tožene stranke (2. odstavek 67. člena ZUS).

Po mnenju sodišča prve stopnje so neutemeljeni tožničini tožbeni ugovori, da gre za pridobljeno pravico, saj je bila pravica do invalidnine tožnici priznana, le odstotki so se spreminjali, kot tudi, da je bila le-ta nezakonito ukinjena. Tudi iz 18. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) izhaja, da Republika Slovenija zagotavlja tam navedenim uživalcem vojaških pokojnin s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji varstvo njihovih pravic v obsegu in pod pogoji, ki so jih do uveljavitve tega zakona določali predpisi SFRJ. Kot že večkrat poudarjeno pa tožnica nima in v času razglasitve samostojnosti Republike Slovenije tudi ni imela stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Tožnici je bil z odločbo z dne 10.7.1965 priznan status in odstotek invalidnosti za trajno in se ta odločba v Republiki Sloveniji ni izvrševala.

Po presoji sodišča prve stopnje se tožnica ne more uspešno sklicevati niti na stališče upravnega organa v Vršcu v Srbiji, češ, da je pravica do osebne invalidnine vezana na izplačevanje pokojnine, ki pa jo izplačuje Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Slovenije, saj za tako stališče v veljavnih, citiranih predpisih ni podlage.

Tožnica je v tožbi predlagala tudi izvedbo glavne obravnave. Sodišče prve stopnje predlogu ni sledilo, saj tožnica ni predlagala izvedbe nobenih konkretnih dokazov, poleg tega pa sodišče prve stopnje meni, da tudi po opravljeni javni glavni obravnavi ne bi prišlo do drugačnega sklepanja, saj v zadevi ni sporno dejansko stanje, pač pa je sporno pravno vprašanje oziroma uporaba materialnega prava.

Tožnica v pritožbi, vloženi dne 16.2.2004, navaja tako, kot v tožbi zoper izpodbijano odločbo ter še dodaja: Na območju sedanje Republike Slovenije je živela do leta 1962 in si je torej v Republiki Sloveniji pridobila pravico do osebne invalidnine. Njen mož je bil častnik in pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Slovenije prejema vdovsko pokojnino po njem, kar izkazuje z odrezki o prejeti pokojnini. Pravica do osebne invalidnine je po razlagi upravnih organov sedanjega sedeža njenega prebivališča v Srbiji vezana na izplačevanje pokojnine, torej jo je dolžan izplačevati ta zavod. Trenutno zaradi različnih stališč dveh bivših držav SFRJ ne prejema več osebne invalidnine, ki jo je dejansko številna leta prejemala. Po njenem mnenju gre za nezakonito ukinitev že pridobljene pravice, ne glede na osamosvojitev posameznih držav nekdanje SFRJ. Za svojo pravico se bori že več let. Spisi so se v upravnih organih zadrževali nerazumno dolgo in po številnih intervencijah je tako le izposlovala izpodbijano odločbo, ki je njena dolgoletna prizadevanja povsem izničila, enako tudi izpodbijana sodba. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in razveljavi izpodbijano sodbo ter jo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke ter ji vrne zadevo v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži še plačilo pravdnih stroškov v 15. dneh, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006), ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da tožničina pritožba ne izpolnjuje pogoje, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z navedeno določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočni sodni odločbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Po presoji revizijskega sodišča revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Tudi revizijsko sodišče meni, da izpodbijana odločba temelji na določbah 2., 11., 12., 13., 119. in 120. člena ZVojI, ki so citirane v sodbi sodišča prve stopnje.

Tudi revizijsko sodišče meni, kar izhaja iz tožbenih navedb in sedaj tudi iz revizijskih navedb, da med strankama ni sporno, da tožnica ni državljanka Republike Slovenije in da nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Prav tako med strankama ni sporno, da se na dan 25.6.1991 izplačilo invalidnine tožnici ni izvrševalo v Republiki Sloveniji. Zato je tudi po mnenju revizijskega sodišča tožena stranka pravilno odločila ter na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabila citirane določbe materialnega prava (ZVojI).

Tudi revizijsko sodišče meni, da so neutemeljeni tožničini ugovori, da gre za pridobljeno pravico, saj je bila pravica do invalidnine tožnici priznana, le odstotki so se spreminjali, kot tudi, da je bila le-ta nezakonito ukinjena. Tudi iz 18. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije izhaja, da Republika Slovenija zagotavlja tam navedenim uživalcem vojaških pokojnin s stalnim prebivališčem Republiki Sloveniji varstvo njihovih pravic v obsegu in pod pogoji, ki so jih do uveljavitve tega zakona določali predpisi SFRJ. Tožnica pa nima in v času razglasitve samostojnosti Republike Slovenije tudi ni imela stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Pa tudi tožnici je bil z odločbo z dne 10.7.1965 (Srbija) priznan status in odstotek invalidnosti za trajno in ta odločba se v Republiki Sloveniji ni izvrševala.

Tudi revizijsko sodišče meni, da se tožnica ne more uspešno sklicevati niti na stališče upravnega organa v Vršcu (Srbija), češ, da je pravica do osebne invalidnine vezana na izplačevanje pokojnine, ki pa jo izplačuje Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Slovenije, saj za tako stališče v veljavnih, citiranih predpisih ni podlage.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo v skladu z določbo 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.