Jedro

Iz vrtne lope tožene stranke (vzgojnega zavoda) je bilo odtujeno več kmetijskih strojev (motokultivator, strižna kosa za motokultivator, plug za motokultivator, sveder za vrtanje lukenj v zemljo ...). Tatvino sta izvršila dva mladostnika, ki sta pri toženi stranki bivala. Mladostnika je, z namenom, da sebi oz. drugi osebi pridobi premične stvari, k tatvini napeljala tožnica (pedagoška delavka). S svojim ravnanjem je izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja tatvine oz. napeljevanja in sodelovanja pri tatvini po 204. in 205. členu KZ-1. Tožnica je pri opravljanju svoje službe ravnala nevestno, saj je zavestno kršila zakone in druge predpise ter opustila dolžno nadzorstvo v službi, s čimer je izpolnila tudi zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic po 257. členu KZ-1. Zato je obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. aineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ji jo je tožena stranka podala dne 31. 5. 2013 in na podlagi katere je tožnici prenehalo delovno razmerje, nezakonita in se razveljavi. Zavrnilo je tudi njen tožbeni zahtevek za ugotovitev, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da ji še vedno traja, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, jo razporediti na dela in naloge, ki jih je opravljala pred prenehanjem delovnega razmerja, torej na delovno mesto "vzgojiteljice" in ji za čas od 5. 6. 2013 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z delovno dobo, ji za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do pisnega poziva nazaj na delo obračunati bruto plačo, ki bi jo prejemala, če bi delala, v skladu s pogodbo o zaposlitvi in skladno z veljavnimi predpisi, od obračunanega zneska odvesti predpisane davke in prispevke, neto plačo pa izplačati tožnici z zapadlostjo vsakega petega dne v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila, vse pod izvršbo. Poleg tega je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške sodnega postopka.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa toženi stranki naloži plačilo potrebnih pravdnih stroškov tožnice, v 15 dneh od prejema sodne odločbe brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pod izvršbo. V pritožbi navaja, da je pričel subjektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi teči, ko se je tožena stranka seznanila z očitkom tožnice, to pa je bilo že 24. 4. 2013, ko je bila tožnica s strani policistov odpeljana v pridržanje. Zakonita zastopnica tožene stranke je namreč izpovedala, da sta se policista predhodno zglasila pri njej in ji pojasnila okoliščine tožničinega pridržanja, šele nato pa sta tožnico tudi odpeljala v pridržanje. To pomeni, da je bila tožena stranka z okoliščinami, ki so kasneje botrovale podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, seznanjena že 24. 4. 2013. V istem obdobju sta bila na policijsko postajo pripeljana tudi oba mladostnika, A.A. in B.B.. Policisti so toženi stranki posredovali tudi podatke v zvezi z njunim pridržanjem oziroma razlog le-tega. V pogovoru, ki ga je C.C. z obema mladostnikoma opravila 7. 5. 2013, tožena stranka ni izvedela ničesar novega. Glede na navedeno je neživljenjsko in nelogično, da se je tožena stranka šele 7. 5. 2013 seznanila z vlogo tožnice pri izvedeni tatvini. To pomeni, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana prepozno, saj je bila podana šele 30. 5. 2013 (pravilno 31. 5. 2013). Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka z listinskimi dokazi in izpovedbami zaslišanih prič prepričljivo dokazala obstoj utemeljenega odpovednega razloga. Med pravdnima strankama je nesporno, da je v teku predkazenski postopek zoper tožnico, ki ga Okrajno sodišče v Mariboru vodi pod opr. št. I Kpd 50523/2013. V tem postopku je bil dne 27. 11. 2013 zaslišan tudi osumljeni D.D.. Ker se je njegova izpoved v tem postopku razlikovala od izpovedb A.A. in B.B., bi bilo potrebno D.D. zaslišati tudi pred prvostopenjskim sodiščem v tem individualnem delovnem sporu. S svojo izpovedbo bi D.D. lahko ovrgel verodostojnost izpovedb B.B. in A.A.. Dokazni predlog za zaslišanje D.D., ki ga je tožnica podala šele v pritožbi, je pravočasen, saj se je glavna obravnava v predmetni zadevi zaključila 12. 11. 2013, D.D. pa je bil v predkazenskem postopku zaslišan šele 27. 11. 2013. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica s strani tožene stranke ni bila šikanirana in diskriminirana. Tožnica je pojasnila, da je bila s strani zakonite zastopnice tožene stranke ves čas deležna drugačnega obravnavanja zaradi svoje izobrazbe, strokovnih izkušenj in ugleda, ki ga je uživala v strokovnem svetu. Vse priče, ki so navajale dobre odnose med tožnico in zakonito zastopnico tožene stranke, je sodišče zaslišalo na predlog tožene stranke. Njihove izpovedbe glede na to niso verodostojne, še posebej ob dejstvu, da so priče E.E., F.F. in G.G. še vedno zaposlene pri toženi stranki. Sodišče bi moralo zaslišati tudi H.H., ki jo je tožnica pravočasno predlagala, vendar pa prvostopenjsko sodišče tega dokaza ni izvedlo. Navedena priča bi potrdila diskriminatoren odnos zakonite zastopnice tožene stranke do tožnice in njeno šikaniranje.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožničine pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka tožnici izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 5. 2013 (A6) po 1. in 2. alinei 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), podala pravočasno, to je v roku iz 2. odstavka 109. člena ZDR-1, da je tožnici pred podajo te izredne odpovedi omogočila zagovor, da se je tožnica zagovarjala dne 20. 5. 2013 in 28. 5. 2013 (A3-A5) in da je bila navedena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici vročena 5. 6. 2014 preko osebnega vročevalca (B10).

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici podana pravočasno. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje namreč ugotovilo, da je zakonita zastopnica tožene stranke šele po opravljenih razgovorih z mladostnikoma B.B. in A.A., ki sta izvršila sporno tatvino, izvedela za dejansko vlogo tožnice pri tem ravnanju (napeljevanje k tatvini). Razgovor z obema navedenima mladostnikoma je bil opravljen 7. 5. 2013. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je pričel teči rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po členu 109/2 ZDR-1 šele z navedenim datumom, ko sta navedena mladostnika podala tudi pisni izjavi (B7, B8), v katerih sta opisala vlogo tožnice pri tativni, ki sta jo izvedla v noči od 17. 4. 2013 na 18. 4. 2013. Ob tem ne gre prezreti niti tega, da je tožena stranka po razgovoru z B.B. in A.A. in po pisni seznanitvi tožnice z očitanimi kršitvami tožnici omogočila zagovor, da se je tožnica na zagovoru dne 20. 5. 2013 tudi zagovarjala v prisotnosti njene pooblaščenke (A3), poleg tega pa je podala tudi pisni zagovor dne 28. 5. 2013 (A5). Tudi upoštevaje datuma zagovorov je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v okviru zakonsko določenega 30-dnevnega roka od ugotovitve razloga. V zvezi s tem je neutemeljen pritožbeni očitek tožnice, da naj bi tožena stranka razlog za izredno odpoved ugotovila že 24. 4. 2013, ko naj bi ravnateljica tožene stranke izvedela, da je bila tožnica odpeljana v pridržanje. Iz izpovedbe zakonite zastopnice tožene stranke namreč jasno izhaja, da so jo policisti šele 3. 5. 2013 obvestili o tem, da je v tatvino, do katere je prišlo 18. 4. 2013, vpletena tudi tožnica. Vsa zgoraj ugotovljena dejstva pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča potrjujejo ugotovitev prvostopenjskega sodišča o tem, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno.

Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje nadalje ugotovilo, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi vsebinsko utemeljena. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je bilo toženi stranki v noči iz 17. 4. 2013 na 18. 4. 2013 iz vrtne lope odtujeno več kmetijskih strojev (motokultivator, strižna kosa za motokultivator, plug za motokultivator, sveder za vrtanje lukenj v zemljo ...). Zakonita zastopnica tožene stranke je bila dne 3. 5. 2013 s strani policije obveščena, da sta tatvino izvršila dva mladostnika, ki sta pri toženi stranki bivala in da je mladostnika k tatvini napeljala tožnica. Do takšnega zaključka je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi izpovedb zakonite zastopnice tožene stranke, prič B.B., A.A., I.I., E.E. in F.F., pri čemer verodostojnosti njihovih izpovedb ne more omajati niti tožničino zanikanje napeljevanja k tatvini niti njeno pritožbeno zatrjevanje, da so bile izpovedbe prič, ki so zaposlene pri toženi stranki, pristranske. Ob tem ne gre prezreti niti dejstva, da sta bila na narokih za glavno obravnavo, na katerih so bile navedene priče zaslišane, prisotna tako tožnica kot njen pooblaščenec. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo, na katerem so bile priče zaslišane, ne izhaja, da bi imela bodisi tožnica, bodisi njen pooblaščenec na izpovedbe navedenih prič kakršnekoli pripombe, oziroma da bi navajala dejstva, ki bi vzbujala dvom v verodostojnost njihovih izpovedb.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je dokazni predlog za zaslišanje D.D., ki ga je tožnica prvič podala šele v pritožbi, prepozen. Iz vpogleda v podatke spisa je razvidno, da tožnica izvedbe tega dokaza v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predlagala. Dejstvo, da je v tatvino vpleten tudi D.D., sta navajali priči A.A. in B.B. v svojih izpovedbah, podanih na zaslišanju pred prvostopenjskim sodiščem, tako da bi lahko tožnica njegovo zaslišanje predlagala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Razen tega iz izpovedbe D.D., ki jo je ta podal v predkazenskem postopku, ne izhaja zaključek, da tožnica v sporno tatvino ni bila vpletena, razčiščevanje razlike v izpovedbah A.A., B.B. in D.D. (ki je odkupil ukradeno kmetijsko mehanizacijo), ki so se nanašale na njihovo medsebojno komuniciranje in na višino plačila za ukradeno kmetijsko mehanizacijo, pa ne bi imelo vpliva na ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da je tožnica A.A. in B.B. napeljala k omenjeni tatvini.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je neutemeljen tudi pritožbeni očitek tožnice, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi posledica šikaniranja in diskriminiranja tožnice s strani tožene stranke. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno ugotovilo, da je tožnica le pavšalno zatrjevala diskriminacijo in šikaniranje in da ravnanj s strani tožene stranke, ki naj bi nakazovala na tožničino diskriminacijo in šikaniranje, prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni štelo kot diskriminatornih oziroma šikanoznih ravnanj (npr., da tožena stranka ni odgovorila na dve tožničini pismi, s katerima je tožnica želela v času hospitalizacije in po njenem zaključku navezati stik z zakonito zastopnico tožene stranke). Prav tako iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi bila sporna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi posledica zatrjevane anonimne prijave pristojnim inšpekcijskim službam, ki je sicer tožnica ni podala (glede na njene tožbene navedbe). Tudi po ugotoviti pritožbenega sodišča je toženi stranki uspelo dokazati, da diskriminacije oziroma šikaniranja tožnice s strani tožene stranke ni bilo, da bi bila tožnica v neenakopravnem položaju napram ostalim delavcem tožene stranke glede na svoje osebne okoliščine, ali pa da bi se jo zapostavljalo v primerjavi z drugimi osebami. Izpovedbo zakonite zastopnice tožene stranke o tem so potrdile tudi priče E.E., F.F. in G.G.. Glede na to, da je v zvezi z zatrjevano diskriminacijo tožnica predlagala za zaslišanje H.H., pri čemer pa ni konkretno navedla dejstev, o katerih naj bi navedena priča izpovedovala, pritožbeno sodišče zaključuje, da prvostopenjsko sodišče ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, ker navedene priče v postopku ni zaslišalo, iz istih razlogov pa tudi ni storilo bistvene kršitve določb postopka po 8. točki člena 339/2 ZPP, ki jo tožnica smiselno uveljavlja v pritožbi.

Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki do izteka odpovednega roka, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo njen tožbeni zahtevek.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.