Jedro

Neutemeljeni so pritožbeni očitki zmotne uporabe materialnega prava in sodišče prve stopnje je pri odločanju povsem pravilno uporabilo 16.a člen ZSKZ. Predmetna določba je kasnejša od 57. člena Zakona o javnih skladih (ZJS) in njegovega naslednika, to je 55. člena Zakona o javnih skladih (ZJS-1), zato velja ne samo pravilo lex posterior derogat legi priori (velja kasnejši zakon), ampak je bil z uveljavitvijo 16. člena ZSKZ (glej novelo ZSKZ-B) celo razveljavljena določba 55. člena ZJS-1, ki je nadomestila določbo 57. člena ZJS. Neutemeljeno je tudi zavzemanje toženke, da bi morali biti za presojo po prvem odstavku 16.a člena ZKSZ izkazani glede spornih nepremičnin še prostorski izvedbeni akti. Predmetno iz omenjene določbe ne izhaja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) ugotovilo, da je tožeča stranka (tožnica) lastnica naslednjih nepremičnin: parc.št. 2346/0, k.o. ..., v deležu do 87/131; parc.št. 2500/1, k.o...., v deležu do 5923/10000; parc.št. 2500/3, k.o. ..., v deležu do 8525/10000; parc.št. 3330/2, k.o. ..., v deležu do 2/3; parc.št. 3330/3, k.o. ..., v deležu do 224/317; parc.št. 3343/0, k.o. ..., v deležu do 664/1000; parc.št. 3354/1, k.o. ..., v deležu do 179/245; parc.št. 3356/1, k.o. ..., v deležu do 107/161; parc.št. 3359/1, k.o. ..., v deležu do 45/67; parc.št. 3359/2, k.o. ..., v deležu do 289/436; parc.št. 3363/0, k.o. ..., v deležu do celote; in parc.št. 3364/0, k.o. ..., v deležu do 4048/5437; (II.) zavrnilo glavni zahtevek v presežku, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev lastninske pravice do celote na nepremičninah parc. št. 2500/1 in 2500/3, obe k.o. ...; in (III.) odločilo, da je tožena stranka (toženka) dolžna v 15 dneh tožnici plačati 4.006,51 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka po vročitvi te sodbe dalje do plačila; ter (IV.) da je toženka dolžna v 15 dneh na račun sodnih taks razpravljajočega sodišča plačati 605,25 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka po vročitvi te sodbe dalje do plačila.

2. Zoper ugodilni del predmetne sodbe (točke I., III. in IV. izreka sodbe sodišča prve stopnje) je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno, naj se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba se na tem mestu povzema v strnjeni obliki, medtem ko je v nadaljevanju obrazložitve te odločbe odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene očitke. V pritožbi toženka ob kritiki ekspertize sodnega izvedenca urbanistične stroke in presoje sodišča prve stopnje uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8., 12., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Posledično uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V okviru očitka napačne uporabe materialnega prava, s katerim nasprotuje odločitvi o glavni stvari, pa izpodbija še obrestni del zahtevka za povračilo pravdnih stroškov in odločitev, da mora plačati sodno takso za tožbo. K pritožbi prilaga redni in zgodovinski ZK-izpisek za parc. št. 3395/2, k.o. ... .

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obširni pritožbeni kritiki o neobrazloženosti, pomanjkljivostih, nasprotjih, nepreverljivosti, ipd. izvedenske ekspertize sodnega izvedenca urbanistične stroke preprosto ni mogoče slediti, saj gre le za lastno in neutemeljeno dokazno oceno toženke, za katero v spisu in v izpodbijani sodbi ni mogoče najti podlage. Omenjeni izvedenec pri izdelavi prvega pisnega mnenja ni izhajal le iz potrdila o namenski rabi (glej prvotno pisno mnenje), ki ga je izdala tožnica. Po toženkinih pripombah na pisno ekspertizo je bil izvedenec zaslišan in ob koncu zaslišanja pravdni stranki ter sodišče prve stopnje zanj niso imeli več nobenih dodatnih vprašanj. Povedano drugače, izvedenec je očitno svojo ekspertizo v zadostni meri, razumljivo in logično pojasnil sodišču prve stopnje ter pravdnim strankam. Toženka se po izvedenem zaslišanju z njegovim delom ni strinjala le iz razlogov, ker ni upošteval izvedbenih prostorskih aktov in ker ni vpogledal v originalno kartografsko dokumentacijo. Izrecno je dodala, da ne predlaga izvedbe dokaza z novim izvedencem, ker gre za pravno vprašanje, ki ga mora razrešiti sodišče prve stopnje. Toženka je le vztrajala pri svojih dvomih glede statusa zemljišč in očitala še, da bi moral izvedenec že takoj vpogledati v omenjene originale in da mu ne zaupa več. Dopolnitev izvedenskega mnenja na način, da izvedenec vpogleda še v originale listin, je zaradi dvomov toženke predlagala tožnica. Temu je sodišče prve stopnje sledilo in izvedenec je nato ob prisotnosti obeh pravdnih strank vpogledal še v originalne listine ter izdelal dopolnilno pisno ekspertizo, s katero je v bistvenem le pritrdil svojim dosedanjih ugotovitvah. Toženka je zopet podala pripombe, ki pa tudi po presoji pritožbenega sodišča niso bile takšne, da bi bilo treba slediti njenemu predlogu za ponovno dopolnitev ekspertize in/ali angažiranje novega izvedenca. V osnovi gre namreč le za njene lastne dvome v izvedensko delo, ki niso z ničemer izkazani, ki izražajo le nezadovoljstvo z delom izvedenca in ki so hkrati deloma še podani prepozno (glej zgornji opis zaslišanja izvedenca in ravnanj obeh pravdnih strank ob in po izvedenem zaslišanju). Kako naj sodni izvedenec urbanist, ki je strokovnjak z izkušnjami s področja urbanizma, drugače, kot okularno, vpogleda v originalne kartografske priloge, pritožba ne pojasni. Prav tako je neznano, kakšna pravila znanosti in stroke, pravne podlage za svoje zaključke ter kakšne pretvorbe in pravilna merila, naj bi angažirani izvedenec še pojasnjeval. Vsekakor je izvedenec obširno, razumljivo, logično in preverljivo (glej ekspertizo in priloge, ki se nahajajo v spisu) pojasnil, kako je ugotovil status spornih nepremičnin na oba presečna datuma. Navedeno smiselno povzame tudi toženka v sami pritožbi, pri čemer le sama in neutemeljeno še vedno meni, da gre za nekakšna nasprotja, nejasnosti, nepopolnosti in zavajanja. Toženka ob tem tudi povsem iz konteksta, selektivno, zmotno in minuciozno povzema le nekatere navedbe izvedenca ter sodišča prve stopnje. Ob tem velja poudariti, da je sodišče prve stopnje namembnost spornih zemljišč ugotavljalo in na podlagi potrdila o namembnosti (javne listine) in na podlagi angažiranega izvedenca, s katerim je toženka izpodbijala vsebino javne listine. Niti sodišče prve stopnje niti angažirani izvedenec nista sprejela zaključka, da je grafični del odloka neodvisen od tekstualnega dela. Toženka očitno še vedno preprosto noče razumeti, da se v dolgoročnih in srednjeročnih prostorskih aktih, ki so sestavljeni iz tekstualnega in z njim povezanega grafičnega dela, ne omenja posamičnih nepremičnin (parcel), ampak se, ker je govora o večjih prostorskih enotah, vseeno odloča o namembnosti posamičnih nepremičnin (parcel). Tekstualni del zato angažiranemu izvedencu (in sodišču prve stopnje) pri ugotavljanju namembnosti posamičnih nepremičnin (parcel) že po logiki stvari ni mogel biti v pomoč in se je utemeljeno oprl na z njim povezan grafični del, nato pa upoštevaje lego in obliko parcel (nedvoumno) ugotovil namembnost posamičnih spornih nepremičnih. In v tej zvezi je treba razumeti navedbo, da se namembnost (posamičnih) nepremičnin določa in spreminja z grafičnim delom dolgoročnega in srednjeročnega prostorskega plana. Pritožbeno spraševanje toženke, kje je podlaga za določitev namembnosti zemljišč, in zavzemanje, da bi morala sodišče prve stopnje ter izvedenec po uradni dolžnosti preučiti še tekstualne dele dolgoročnih in srednjeročnih prostorskih planov, je ob povedanem popolnoma neutemeljena kritika izpodbijane sodbe. Nenazadnje toženka v pritožbi konkretno tudi ne pojasni, katera izmed (kar dvanajstih) spornih nepremičnin naj bi imela drugačen status od ugotovljenega oziroma v kakšnem delu in kakšen naj bi bil ta status na presečna datuma. Le z neutemeljeno, nekonkretizirano in dokaj pavšalno kritiko izvedenskega mnenja se očitno zavzema, da vse sporne nepremičnine ali morebiti njihovi deli na presečna datuma niso bili stavbna zemljišča znotraj ureditvenega območja tožnice. Predmetno pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno. Prav tako v tem delu ni mogoče slediti toženkini lastni dokazni oceni oziroma kritiki izvedenskega dela (da objektivna primerjava analognega in digitalnega dela kartografskega dela odloka ni možna; da zaradi merila ni mogoče nedvoumno ugotoviti kam spadajo posamične parcele; da pretvorba iz analogne v digitalno obliko popači sliko; da so zato izvedenčevi zaključki poenostavljeni in jih ni mogoče preizkusiti; da ni mogoče primerjati barvnih PISO ortofoto posnetkov v digitalni obliki in v drugem merilu, ipd.).

6. Ker ni podanih utemeljenih pomanjkljivosti v izvedenski ekspertizi v smislu 254. člena ZPP, je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, da je zavrnilo (neutemeljen) predlog toženke po še dodatni dopolnitvi izvedenskega mnenja oziroma po angažiranju novega izvedenca in zatrjevana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Nezadovoljstvo toženke z izvedensko ekspertizo, njeni pavšalni, nekonkretizirani in neizkazani dvomi ter njeno lastno nerazumevanje izvedenske ekspertize, ki je povsem zadostno, logično, razumljivo in preverljivo pojasnjena, ne pomenijo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

7. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do toženkinih ugovorov, da je prenos zemljišč na tožnico možen le v primeru sprejetih izvedbenih prostorskih aktov, in sicer je (pravilno presodilo) navedlo, da, če ne bi bili sprejeti prostorski izvedbeni akti, predmetno ne vpliva na status nepremičnin (glej 20. in 22 točko obrazložitve izpodbijane sodbe), zato tudi v tem delu ne gre za zgoraj omenjeno bistveno kršitev. Predmetno priznava celo sama pritožnica, pri čemer ne pojasni, zakaj naj bi bila takšna odločitev sodišča prve stopnje arbitrarna.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje glede parcele 3359/2, k.o. ... ni odločilo o zahtevku, o katerem že teče pravda (litispendenca) ali o katerem je bilo že pravnomočno odločeno (ne bis in idem). O zahtevku med tožnico in toženko se ni odločalo v pravdni zadevi P 125/2013, ki je potekala med R. S. in toženko, zato ne more iti za očitano bistveno kršitev. Toženka je v postopku na prvi stopnji sojenja (pravočasno) izpostavila le, da isto parcelo v pravdi P 125/2013 od toženke zahteva R. S. Nato je v pripravljalni vlogi, ki je bila vložena po prvem naroku in brez trditev o izpolnjenosti pogojev po 286. členu ZPP, še izpostavila, da je bila z nepravnomočno sodbo P 125/2013 predmetna nepremičnina prisojena R. S. Tožnica je s pisno vlogo odgovorila, da predmetne sodbe nima in da naj jo toženka predloži, česar toženka ni storila. Sodišče prve stopnje utemeljeno navedenega ni štelo kot ovire za odločanje v tej pravdi, saj gre za tako pomanjkljiv ugovor, da ne more pripeljati do drugačne odločitve v tej pravdi. Pri tem ugovoru namreč ne gre za vprašanje pravilne uporabe procesnih pravil, ampak za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Zato bi morala toženka pravočasno zatrjevati ustrezna dejstva in je pritožbena teza, da bi morala lastništvo parcele ob zaključku glavne obravnave preverjati tožnica (op. ta je s predloženimi ZK-izpiski izkazala, da je lastnica toženka) in morebiti še sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti, napačna. Toženka vse do konca glavne obravnave z ničemer ni niti zatrdila niti izkazala, da ni (zemljiškoknjižna) lastnica predmetne nepremičnine (op. iz zgoraj omenjenih trditev predmetno ne izhaja; iz njih tudi ni razvidno, da bi toženka na predmetni nepremičnini priznavala lastninsko pravico Republike Slovenije), zato je odločitev sodišča prve stopnje vsekakor pravilna, medtem ko morebitni zapleti z izvršljivostjo sodbe ne morejo pripeljati do zavrnitve tožbenega zahtevka, o katerem se je odločalo na podlagi s trditvami povezanega ugotovljenega dejanskega stanja ob koncu glavne obravnave. Morebiti bi glede na pritožbene trditve in dokaze (da je bila po sodbi P 125/2013 predmetna toženkina nepremičnina že v letu 2017 pravnomočno dosojena R. S. in da se je R. S. vknjižila že 1.6.2020, kar je pred koncem glavne obravnave v tej pravdi) bilo treba tožbeni zahtevek v tem delu zoper toženko zavrniti, vendar gre za pritožbene trditve in dokaze (glej zgoraj), ki so neupoštevni. Gre namreč za nedovoljene pritožbene novote, glede katerih toženka ni niti zatrjevala niti izkazala utemeljenih okoliščin, zakaj jih prvič navaja oziroma predlaga šele s to pritožbo (337. člen ZPP), čeprav je očitno, da bi lahko navedeno storila že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

9. Neutemeljen je očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba povsem zadostne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki niso nejasni ali med seboj v nasprotju, in je izpodbijano vsekakor mogoče preizkusiti. V zvezi s kršitvijo omenjene 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je toženka v pritožbi nanizala očitke, ki že sami po sebi ne morejo pomeniti te kršitve. Zakaj se sodišče prve stopnje ne bi smelo pri odločanju opreti na avtentično razlago 16.a člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov R. S. (ZSKZ) pritožnica ne pojasni, se pa je npr. na avtentično razlago tega člena oprlo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi III Ips 100/2016 z dne 12.2.2018. Podobno ni razvidno, če pritožba sploh nasprotuje (tudi sicer pravilnemu) zaključku sodišča, da upoštevaje 16.a člen ZSKZ kriterij odplačnosti pridobitve zemljišč s strani toženke ni odločilen. Vsekakor gre s strani tožnice v tej smeri nenazadnje za zatrjevanje negativnega dejstva in je toženka tista, ki bi morala izkazati odplačno pridobitev predmetnih nepremičnin, pa tega bremena ni zmogla. Toženkini dokazni predlogi (predlagana zaslišanja sedanjega in bivših zakonitih zastopnikov toženke) v tej smeri so bili zavrnjeni kot neprimerni in nepotrebni, medtem ko zavrnitev teh dokazov ni pritožbeno grajana. Iz izpodbijane sodbe tudi ne izhaja, da naj bi sodišče prve stopnje nekritično sledilo izvedenskemu mnenju izvedenca urbanista. Hkrati je razvidno, da je tožbenemu zahtevku ugodeno na podlagi prvega odstavka 16.a člena ZSKZ.

10. Tudi bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Navedena kršitev ne more biti podana s tudi sicer neutemeljeno zatrjevanim nekritičnim povzemanjem izvedenske ekspertize, ki naj bi bila po prav tako neutemeljenem mnenju toženke sama s seboj v nasprotju.

11. Sodišče prve stopnje torej ni zagrešilo očitanih procesnih kršitev in je pravilno in popolno ugotovilo relevantno dejansko stanje, ki je razvidno že iz izpodbijane sodbe, zato ga pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo povzemalo.

12. Neutemeljeni so pritožbeni očitki zmotne uporabe materialnega prava in sodišče prve stopnje je pri odločanju povsem pravilno uporabilo 16.a člen ZSKZ. Predmetna določba je kasnejša od 57. člena Zakona o javnih skladih (ZJS) in njegovega naslednika, to je 55. člena Zakona o javnih skladih (ZJS-1), zato velja ne samo pravilo lex posterior derogat legi priori (velja kasnejši zakon), ampak je bil z uveljavitvijo 16. člena ZSKZ (glej novelo ZSKZ-B) celo razveljavljena določba 55. člena ZJS-1, ki je nadomestila določbo 57. člena ZJS.1 Da je uporabljiv 16.a člen ZSKZ, pa nenazadnje izhaja tudi iz zgoraj omenjene odločbe VS RS. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno v sodbi toženki, ki v tej smeri niti ni ugovarjala, še posebej pojasnjevati okoliščin glede veljavnosti aktov, ki niso uporabljivi za presojo v konkretni zadevi. Predmetno povsem presega tako imenovani standard obrazloženosti sodbe sodišča prve stopnje. Neutemeljeno je tudi zavzemanje toženke, da bi morali biti za presojo po prvem odstavku 16.a člena ZKSZ izkazani glede spornih nepremičnin še prostorski izvedbeni akti. Predmetno iz omenjene določbe ne izhaja, medtem ko se celo sama toženka v pritožbi sklicuje na določbe Zakona o urejanju naselij o dolgoročnih in srednjeročnih planskih aktih. Da v relevantnem obdobju po vedenju toženke ni obstajal srednjeročni prostorski plan je najprej neupoštevna pritožbena novota (glej 337. člen ZPP), nato pa še lastna in neizkazana trditev, ki nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, ki temeljijo na izvedenih dokazih (glej npr. ekspertizo izvedenca in potrdilo o namembnosti).

13. Odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov je pravilna. Prisoja zakonskih zamudnih obresti od prvostopenjskih stroškov je predmet pravilne uporabe materialnega prava. Tek zakonskih zamudnih obresti je odvisen od zapadlosti in nastanka zamude. Prvostopenjski stroški zapadejo z odmerno odločbo sodišča prve stopnje, medtem ko pravdna stranka, ki mora stroške povrniti, pride v zamudo s plačilom z vročitvijo odmerne odločbe in po poteku paricijskega roka. Zakonske zamudne obresti od prvostopenjskih pravdnih stroškov tečejo torej od poteka paricijskega roka po vročitvi sodbe sodišča prve stopnje dalje. Pravnomočnost izpodbijane sodbe, ki jo izpostavlja pritožnica, učinkuje le na izvršljivost sodbe in na tek zakonskih zamudnih obresti nima nobenega vpliva.2 Zakon o sodnih taksah (ZST-1), konkretneje prvi do tretji odstavek 15. člena ZST-1, ne dajejo podlage za drugačno odločanje o povrnitvi takse, ki je je bila posamična pravdna stranka (tožnica) oproščena po samem zakonu in ne na podlagi sodne odločbe. Takšno je tudi stališče ustaljene sodne prakse.3

14. Po ugotovitvi, da v toženkini pritožbi niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti po uradni dolžnosti preizkušene kršitve materialnega in procesnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje svoje pritožbene stroške.

1 Tako tudi npr. odločbi Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 405/2014 z dne 2.12.2014 in I U 126/2013 z dne 10.9.2013. 2 Glej Načelno pravno mnenje VS RS z dne 13.12.2006 in tako tudi ustaljena sodna praksa (npr. odločbi VSL III Ip 1396/2016 z dne 28.6.2016 in III Ip 588/2014 z dne 11.3.2014 ter druge). 3 Glej npr. odločbe VSL II Cp 775/2020 z dne 19.5.2020, I Cp 2434/2014 z dne 1.10.2014, II Cpg 164/2019 z dne 18.6.2019 in druge.