15. 12. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata 30. novembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 406/2003 z dne 28. 10. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 544/2002 z dne 11. 3. 2003 in s sodbo Okrajnega sodišča v Kopru št. P 444/95 z dne 9. 10. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Ustavna pritožnica je zoper zavarovalnico vložila tožbo za izplačilo zavarovalnine po polici nezgodnega zavarovanja. Zaradi sklenitve izvensodne poravnave je to tožbo umaknila. Zavarovalnica se z umikom ni strinjala in je vložila nasprotno tožbo za razveljavitev navedene poravnave. Pritožnica je nato vložila tožbo za izplačilo zavarovalnine na podlagi te poravnave ter podrejeni zahtevek za plačilo odškodnine. Prvostopenjsko sodišče je nasprotnemu tožbenemu zahtevku zavarovalnice ugodilo, zavrnilo pa je oba zahtevka pritožnice. Pritožbeno sodišče je zavrnilo njeno pritožbo. Pritožnica je zoper to odločitev vložila revizijo, ki jo je revizijsko sodišče zavrnilo.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi prvostopenjskemu sodišču očita, da je kršilo 23. člen Ustave, ker je obravnavalo nasprotno tožbo, čeprav naj za to ne bi bilo pristojno. To naj bi kazalo na njegovo pristranskost. Navedeno sodišče naj bi bilo pristransko tudi zato, ker naj bi ignoriralo tako škodo, ki je pritožnici nastala, kakor tudi dejstvo, da je zavarovalnica zahtevek pritožnice pripoznala s podpisom izvensodne poravnave. Pritožnica ugotavlja, da sodišče prve stopnje v zadevah, v katerih je tožeče stranke zoper zavarovalnico zastopal odvetnik, ki zastopa tudi pritožnico, vedno razsodilo v korist zavarovalnice. Na to naj bi opozorila v pritožbi in reviziji, pa sta pritožbeno in revizijsko sodišče kljub temu tako pritožbo kot revizijo zavrnili. Pritožnica meni, da ji je bila kršena tudi pravica iz 25. člena Ustave, ker naj bi bile navedbe v vloženih pravnih sredstvih nekritično ocenjene in zavrnjene, zaradi česar naj bi bila oškodovana. Kršen naj bi bil tudi 2. člen Ustave. Pritožnica je ustavno pritožbo 30. 10. 2006 dopolnila.

B.

3.Očitek o pristranskosti prvostopenjskega sodišča in s tem o kršitvi prvega odstavka 23. člena Ustave pritožnica utemeljuje s tem, da je sodišče odločalo o zahtevku po nasprotni tožbi, kljub temu da zanj ni bilo stvarno pristojno, in ker tudi ni upoštevalo, da je zavarovalnica njen zahtevek s sklenitvijo izvensodne poravnave pripoznala. S temi trditvami pa kršitve navedene pravice ni mogoče utemeljevati. Iz pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave med drugim izhaja zahteva, da sodnik s stranko ali s spornim predmetom ne sme biti povezan tako, da bi to lahko povzročilo ali pa vsaj ustvarilo upravičen dvom, da sodnik v sporu ne more več odločati objektivno, nepristransko in iz izključnim upoštevanjem pravnih kriterijev. Kršitve te pravice tudi ni mogoče utemeljiti z navedbami o "pristranskih" ravnanjih istega sodišča v drugih primerih.

4.Pritožnica z navedenimi trditvami smiselno uveljavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ta očitek pa je neutemeljen. Sodišča so razumno pojasnila, zakaj je bilo prvostopenjsko sodišče stvarno pristojno za odločanje o navedenem zahtevku in zakaj je bila določitev vrednosti spornega predmeta nedenarnega zahtevka iz nasprotne tožbe pravočasna. Sodišča pa so tudi razumno pojasnila, zakaj izvensodna poravnava med pravdnima strankama ni nastala in zakaj pritožnica na njeni podlagi ne more zahtevati več, kot ji pripada na podlagi police nezgodnega zavarovanja. Zgolj nestrinjanje pritožnice z navedenimi stališči in odločitvami sodišč pa ne zadošča za utemeljitev kršitve navedene pravice.

5.Pritožnica trdi tudi, da ji je bila zaradi nekritično ocenjenih navedb v pravnih sredstvih kršena pravica iz 25. člena Ustave. V obravnavanem primeru je bila odločitev sodišča prve stopnje skladno z zahtevami 25. člena Ustave podvržena preizkusu pritožbenega sodišča. Več od tega pa 25. člen Ustave ne zagotavlja. Kršitve te pravice tudi ni mogoče utemeljevati z ravnanjem pritožbenega ali revizijskega sodišča v drugih primerih.

6.Na 2. člen Ustave se pritožnica za utemeljevanje ustavne pritožbe ne more sklicevati, ker navedena določba neposredno ne ureja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela.

7.Pritožnica je bila z dopisom z dne 25. 10. 2006 pozvana, da predloži izpodbijani sodni odločbi prvostopenjskega in pritožbenega sodišča. V vlogi z dne 30. 10. 2006, s katero je posredovala izpodbijana akta, zatrjuje še druge kršitve človekovih pravic. Ustavno sodišče teh navedb ni presojalo, saj bi pritožnica morala te kršitve uveljavljati že v pravočasni ustavni pritožbi. Vloga, ki je bila Ustavnemu sodišču poslana po izteku 60 dnevnega roka za vložitev ustavne pritožbe, je prepozna (prvi odstavek 52. člena Zakona o Ustavnem sodišču – v nadaljevanju ZUstS).

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić