Jedro

Tožena stranka je iz nepojasnjenega razloga v dokazno oceno vključila samo nekatere izjave tožnika, ki bi bile sicer lahko same po sebi nezadostne z vidika standardov za utemeljenost zahtevka (»arguable claim«), tako da bi tožena stranka lahko prošnjo obravnavala v pospešenem postopku glede na standard »očitnosti« glede neutemeljenosti prošnje po ustavno-pravni praksi Ustavnega sodišča. Vendar pa te izjave tožnika, ki jih je tožena stranka povzela v izpodbijani akt, v povezavi z konkretnejšim opisom dogodkov v zvezi z tožnikovim obravnavanjem v Avstriji in na Nizozemskem, njegovo pojasnitvijo, zakaj naj bi se mu maščevali sorodniki ubitih v vojni, kakšno vlogo in kje jo je opravljal v vojni, zlasti pri dogodku eksplozije granate v Tuzli in obleganjem Vukovarja, kakšne rane je dobil med vojno in kaj se mu je zgodilo v taborišču, ter v zvezi s postopkom v Haagu, ki jih tožena stranka ni povzela v obrazložitev in dokazno oceno, vzbujajo prevelik dvom v pravilnost ugotovitve dejanskega stanja s strani tožene stranke, da bi sodišče lahko potrdilo izpodbijano odločbo.

Tako voden postopek, ko tožena stranka ni v dokazno oceno vključila vseh dejstev, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo, in je tožnik posledično imel v pomembnem delu dejstev, ki jih je predložil, zgolj navidezno možnost, da se izrazi o ključnih dejstvih za izdajo odločbe, so pripeljale do tega, da je tožena stranka tudi kršila ustavno-pravni standard glede tega, kdaj tožena stranka lahko odloči v pospešenem postopku in kdaj ne.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba št. 2142-170/2007/20(1312-07) z dne 26. 10. 2012 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se prošnja za priznanje mednarodne zaščite prosilca, ki trdi, da je R.M., državljan Srbije, zavrne kot očitno neutemeljena. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je prosilec dne 14. 6. 2007 vložil prvo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji, pod osebnimi podatki A.M., roj. ... 2. 1973, rojen v Gračanici na Kosovu, državljan Srbije. V prvi prošnji je navedel, da je z začetkom vojne na Kosovu prišlo do množičnega preganjanja krščanskega in nealbanskega prebivalstva. Požgali so 80 pravoslavnih samostanov in cerkva, med njimi tudi Gračanico. Najhuje je bilo leta 2001, ko so mu umorili starše. Takrat je delal na prištinski univerzi kot profesor nemščine in je od KFOR-ja dobil obvestilo o ubitih starših. Vrnil se je v Gračanico. Bil je rezervni kapetan 1. razreda jugoslovanske vojske in delal je kot tolmač za nemški, avstrijski in nizozemski KFOR. Uniforma je bila pogoj za delo za KFOR. Ko se je zgodil umor njegovih staršev, je bil v Gračanici popolnoma sam (marca 2001), saj Albanci hočejo etnično čisto Kosovo in so se posluževali vseh vrst pritiskov. Moški so ostali doma, ženske in otroke pa so poslali na zahod Kosova, kjer jim je KFOR zagotavljal zaščito. Dne 2. 3. 2007 je KFOR objavil, da v Gračanici ne zagotavlja več zaščite in 3. 3. 2007 je približno 20 Albancev vdrlo v njegovo hišo. Izvlekli so ga iz hiše, ga privezali na drevo, gledati je moral, kako mu gori hiša. Zjutraj ga je odvezal starejši Albanec. S pomočjo zvez je odšel v Prištino in nato zapustil Srbijo.

2. Tožena stranka je ob vložitvi prošnje prosilcu odvzela prstne odtise in jih v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 2725/2000, Uredba Eurodac; Ur. l. ES, L 316/1) posredovalo v centralno bazo prstnih odtisov EU, od koder je 15. 6. 2007 prejelo potrdilo, iz katerega je razvidno, da je prosilec pred podajo prošnje za azil v Sloveniji za mednarodno zaščito že zaprosil 5. 4. 2005 na Madžarskem. Madžarska je dne 22. 6. 2007 v skladu z 1. točko c. 16. člena Dublinske uredbe prevzela odgovornost za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. Ministrstvo za notranje zadeve je zaradi navedenega izdalo sklep št. 2142-170/2007/6 (1352-04), s katerim je prošnjo za priznanje mednarodne zaščite zavrglo. Omenjeni sklep je postal pravnomočen dne 1. 7. 2007. Prosilec je dne 25. 9. 2012 vnovič (drugič) zaprosil za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji, tokrat pod osebnimi podatki R.M., roj. 23. 2. 1965, rojen v Gračanici, državljan Srbije. Njegova ponovna prošnja je bila sprejeta ob sodelovanju tolmača za srbski jezik v prostorih PP Ilirska Bistrica. V ponovni prošnji je prosilec navedel, da ga je v Beogradu l. 1995 aretirala srbska policija in UNPROFOR. V oficirski uniformi so ga odpeljali v Haag. Ko je bil iz Haaga odpuščen, je bil osvobojen vseh obtožb, vrnili pa so mu tudi orožje. Na Hrvaškem ni želel zaprositi za mednarodno zaščito. Če bi tam zaprosil za zaščito, bi ga že drugi dan vrnili v BiH. Vsi, ki so prestali kazen v Haagu, so bili potem še enkrat obsojeni v BiH za ista dejanja. D.S. je v Haagu dobil 15 let, 12 jih je odsedel v Avstriji. Avstrija ga je nato deportirala v BiH in tam je bil obsojen še na 40 let zapora. Prosilec je nadalje pojasnil, da nima nobenih osebnih dokumentov, saj je od leta 1995 brez njih, ima samo „azilne dokumente“. V Avstriji je zaprosil za mednarodno zaščito, dobil je dovoljenje za začasno prebivanje in bil tam kakšnih 8 let. Tam je imel tudi punco in njen stric ga je prosil, naj mu posodi 50.000 mark, kar je tudi storil, tisti človek pa mu denarja ni hotel vrniti, zaradi česar ga je prosilec pretepel, nato je dobil sklep, da mora v 3 dneh zapustiti državo in odšel je na Madžarsko. Tudi tam je zaprosil za mednarodno zaščito in po okoli dveh mesecih je dobil začasno zaščito za dve leti, ki so mu jo še podaljšali za eno leto. Potem so mu rekli, da je v BiH amnestija in da on ni več v nevarnosti, ter mu izdali sklep, da mora v 3 dneh zapustiti Madžarsko. Odšel je v Avstrijo in zopet tam zaprosil za mednarodno zaščito, kar je bilo ravno v času aretacije Karadžića. V dveh mesecih je dobil tri negativne odločbe in sklep, da mora v treh dneh zapustiti Avstrijo. Odšel je v Nemčijo in tam zaprosil za mednarodno zaščito, pa so mu rekli, da lahko sam zapusti državo, ali pa ga bodo vrnili na Madžarsko. Odšel je na Nizozemsko, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, pa je Madžarska hotela, da pride nazaj tja in Nizozemska ga je poslala na Madžarsko. Tam je bil 10 dni, nato pa so ga v lisicah deportirali v BiH. Sigurno bi se mu maščeval kdo od sorodnikov ubitih, poleg tega ga preganjajo tudi srbi, ki so prepričani, da je izdal Karadžića. Med vojno je bil na bojiščih v Vukovarju, Osijeku, Plitvicah in Ljuboški, v BiH pa Ozreni, Maglaju, Derventi, Tuzli. V vojski Republike Srbske je bil nekje deseti po rangu, prvi je bil Mladić, potem polkovnih Stanković, Filipović itd. Skregal se je s Karadžićem. Čeprav je bil v Haagu oproščen, oni mislijo, da je kriv. Nizozemska je odgovorila, da ni odgovorna za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito, saj so ga na podlagi obstoja prstnih odtisov 8. 3. 2012 deportirali na Madžarsko. Madžarska ravno tako ni sprejela odgovornosti za obravnavo njegove prošnje, saj so ga dne 9. 5. 2012 deportirali v BiH. Odgovornost za obravnavo prošnje prosilca je tako prevzela Republika Slovenija. Ponovna prošnjo prosilca je bila dne 15. 10. 2012 dopolnjena z dodatnimi izjavami. Prosilec je na vprašanje uradne osebe, zakaj je v drugi prošnji podal drugačne osebne podatke kot v prvi, pojasnil, da je vzrok za to, da je povedal lažno ime v tem, da je imel vedno težave zaradi svoje prave identitete. Vedno, ko je povedal svoje pravo ime, se je spremenil način, kako so ga obravnavali, zato se je skušal temu izogniti. Podatek, da je baje vojni zločinec, je vplival na obravnavo. Ko je zaprosil za mednarodno zaščito v Avstriji, je imel prošnjo rešeno v dveh mesecih, vključujoč dve prošnji z vsemi pravnimi sredstvi. O njem so slabe stvari pisali v časopisih, da je sodeloval s Karadžićem, zaradi česar se je uprla vsa javnost. Nekajkrat so ga skušali ilegalno vrniti na Madžarsko, zahtevali so, da ga čim prej odstranijo iz države. Nadalje je pojasnil, da je bilo o njem kot o vojnem zločincu poročano 4-6 dni po aretaciji Karadžića, ko so mu člani neke humanitarne organizacije Diakoni prinesli časopise. Objavljeno je bilo v časopisu Salzburger nachrichten in Kronenzeitung. Na vprašanje uradne osebe, zakaj je ob podaji prve prošnje navedel, da je imel pri sebi vozniško dovoljenje, ki so mu ga odvzeli slovenski policisti, ob podaji druge prošnje pa da, od leta 1995 ni imel nobenih svojih dokumentov, je prosilec pojasnil, da je bilo vozniško dovoljenje, ki ga je imel takrat s seboj, izdano leta 1987 ali 1988 še iz časov, ko je bil zaposlen v vojski. Odvzeli so mu ga, ko je zaprosil za mednarodno zaščito na Madžarskem aprila 2005. Na vprašanje uradne osebe, zakaj pri podaji prve prošnje ni navedel nobenih družinskih članov, ob podaji ponovne prošnje pa, da ima v izvorni državi brata, polbrata, bivšo ženo, enega sina, ter dva sina v Franciji, je prosilec komentiral, da v prvi prošnji ni navajal družinskih članov, ker je popolnoma zamenjal identiteto. Podatki tudi sedaj niso točni. V izvorni državi je imel dva brata, ki sta sedaj pokojna, enega pa ima v Nemčiji, ime mu je M.M. Nima polbrata, ima pa polsestro, ki živi na Hrvaškem in z njo nima stikov. Ima še sestro v Hannovru ter samo dva sina, ki živita v Franciji, D. in D.D. Na zaprosilo uradne osebe, naj navede točne osebne podatke njegove mame, za katero je ob podaji druge prošnje navedel le letnico rojstva – 1948, je prosilec povedal, da to ni res, ter da je njegova mama umrla za rakom kakšno leto po njegovem rojstvu. Njene letnice rojstva se ne spominja. Na vprašanje uradne osebe, zakaj je v prvi prošnji za mednarodno zaščito navedel, da je državljan Srbije, rojen na Kosovu, obenem pa v ponovni prošnji navedel, da ga je Avstrija deportirala v BiH, je prosilec navedel, da ga je v BiH deportirala Madžarska; podatki o tem, da je državljan Srbije in rojen na Kosovu, pa so rezultat spremenjene identitete iz razlogov, ki jih je že opisal. Prosilec je pojasnil, da je imel začasno bivanje v Avstriji v letih 1995 do 2003. Na naslovu Sočkovac (Gačanica, BiH) je živel od 1982 ali 1983 do leta 1995. Držijo podatki, kot jih je navedel v drugi prošnji (da je gostinski tehnik, da je končal vojaško akademijo v Sarajevu ter da je bil v letih 1983 do 1995 zaposlen kot oficir JLA), podatki iz prve prošnje (da je končal gimnazijo v Gračanici ter višjo šolo za tuje jezike in postal profesor nemškega jezika) pa so izmišljeni.

3. Uradna oseba je prosilca soočila z uradnim seznamom vseh oseb, ki jih je kadarkoli prijelo Haaško sodišče za vojne zločine na območju bivše Jugoslavije ter mu predočila dejstvo, da njegovega imena na tem seznamu ni. Prosilec je pojasnil, da seznama oproščenih ne moremo imeti, saj so oproščeni brisani iz evidence in njihovi podatki na obstajajo več iz preprostega razloga, da na podlagi tega ne moreš tožiti zaradi odškodnine zaradi kršitve človekovih pravic. Na vprašanje pooblaščenke je prosilec dodatno navedel, da je imel v času aretacije v Beogradu pri sebi oficirsko knjižico, s katero ne ve, kaj se je kasneje zgodilo. Na vprašanja uradne osebe, da o prosilcu samem na internetu ni mogoče najti nobenih zadetkov, je prosilec pojasnil, da je bil pač izpuščen in so se zato zbrisali vsi njegovi podatki. Morda bi kaj našli v povezavi z imeni D.S. ter D.D., ki sta oba iz Prizrena, saj je bil večkrat omenjen v povezavi z njima. Prosilec je svojo prvo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite dne 14. 6. 2007 podal pod osebnimi podatki A.M., roj. 23. 2. 1973 v Gračanici na Kosovu, državljan Srbije. Za nobeno od teh dveh identitet prosilec ni predložil veljavnega dokumenta s sliko, ki bi njegovo identiteto nesporno izkazovala. Ko je bil prosilec ob dopolnitvi ponovne prošnje dne 15. 10. 2012 povprašan, čemu v postopku mednarodne zaščite podaja različne osebne podatke, je navedel, da je vse, kar je povedal v prvi prošnji, izmišljeno, ter da je take lažne navedbe podal zaradi lastne varnosti. Tako pred podajo prve, kakor tudi pred podajo ponovne prošnje je bil prosilec namreč večkrat natančno poučen o svojih pravicah in dolžnostih, ki jih ima v Sloveniji kot prosilec za mednarodno zaščito. Ravno tako ne gre spregledati dejstva, da sta bili obe prošnji sprejeti ob pomoči prevajalca za srbski jezik (prosilčev materni jezik) in da so mu bile njegove izjave na koncu podaje posamezne prošnje za mednarodno zaščito v srbskem jeziku tudi prebrane, prosilec pa v zvezi z njim ni imel nobenih pripomb ter jih je tudi potrdil s svojim podpisom; prosilec svoje identitete ni dokazal niti z enim uradnim dokumentom s fotografijo, zato ostaja njegova identiteta neugotovljena. Prosilec je ob podaji prve prošnje navedel, da je imel vozniško dovoljenje, vendar so mu ga vzeli policisti v Lendavi. Ob podaji druge prošnje je nasprotno od tega zatrjeval, da že od leta 1995 nima svojih osebnih dokumentov, ampak samo „azilne dokumente“. Ko je bil prosilec z navedenim nasprotjem soočen ob dopolnitvi druge prošnje dne 15. 10. 2012 je povedal, da je bilo omenjeno vozniško dovoljenje izdano leta 1987 ali 1988, odvzeli pa so mu ga, ko je zaprosil za mednarodno zaščito na Madžarskem. Ob podaji druge prošnje je prosilec eksplicitno navedel, da po letu 1995 ni imel uradnih dokumentov, ampak samo „azilne dokumente“. Ob dopolnitvi druge vloge je na vprašanje uradne osebe, zakaj podaja različne podatke o svojih osebnih dokumentih, navedel, da je imel vozniško dovoljenje, izdano v letih 1987 ali 1988, ki so mu ga vzeli, ko je zaprosil za mednarodno zaščito na Madžarskem. Upoštevajoč dejstvo, ki izhaja iz dokumentacije upravne zadeve (da je za mednarodno zaščito na Madžarskem zaprosil leta 2005) ne morejo biti resnične njegove izjave glede vozniškega dovoljenja, kot jih je podal v prvi prošnji (da so mu ga odvzeli policisti leta 2007 v Lendavi). Tožena stranka prosilčeve zgodbe v tem delu ne sprejema za verodostojno. Prosilec je tako ob podaji prve kakor ob podaji druge prošnje na posebna vprašanja uradne osebe navedel, da je državljan Srbije. Prosilec je sicer ob dopolnitvi druge prošnje navedel, da so podatki, kakor jih je navajal glede svojega državljanstva v prvi prošnji, izmišljeni, kakor tudi vsa njegova zgodba, ki jo je podal ob vložitvi prve prošnje. Tožena stranka je zaradi navedenega prosilca štela za državljana Srbije. Prosilec je v obeh prošnjah za priznanje mednarodne zaščite podajal nasprotujoče izjave glede družinskih članov, ki jih ima v izvorni državi in po svetu. Tako v prvi prošnji ni navedel nobenih družinskih članov, za očeta in mamo pa je navedel, da sta bila ubita leta 2001. Ob podaji druge prošnje je navedel, da ima v izvorni državi polbrata, rojenega leta 1965, brata, rojenega leta 1979, mamo, rojeno leta 1948, bivšo ženo J.L., rojeno leta 1973, ter sina M.A., starega 17 let, dijaka. Izven matične države pa ima v Franciji še dva sina, 17-leta D.M. ter 15-letnega D.M. Prosilec je pojasnil, da v prvi prošnji ni navajal družinskih članov, ker je popolnoma zamenjal identiteto. Na to tožena stranka pravi, da tožnik tudi ob podaji ponovne prošnje ni navedel pravih podatkov. V resnici je imel v izvorni državi dva brata, ki sta sedaj pokojna, enega še živečega pa ima v Nemčiji, ime mu je M.M. Nima polbrata, ima pa polsestro, ki živi na Hrvaškem in z njo nima stikov. Ima še sestro v Hannovru ter samo dva sina, ki živita v Franciji, D. in D.M. Njegova mama je umrla kakšno leto po njegovem rojstvu.

4. Zaradi nasprotij, ki jih prosilec ni pojasnil, ampak je v tretji izjavi glede družinskih članov, ko je bil z do tedaj nastalimi nasprotji soočen, svoje navedbe zopet spremenil, tožena stranka ne sprejema tožnikovih izjav za verjetne. Ob podaji prve prošnje je prosilec navedel, da je izvorno državo zapustil zaradi preganjanja s strani Albancev. Ob podaji druge prošnje in njeni dopolnitvi je nasprotno od tega navedel, da je bil preganjan zaradi tega, ker naj bi bil domnevno vojni zločinec. Leta 1995 ga je v Beogradu aretirala srbska policija in UNPROFOR. V oficirski uniformi so ga odpeljali v Haag. Ko je bil iz Haaga odpuščen, je bil tudi osvobojen vseh obtožb. Uradna oseba je prosilca in njegove pooblaščence ob dopolnitvi druge prošnje soočila s seznamom vseh oseb, ki jih je prijelo Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije v Haagu, na katerem ni prosilčevega imena. Prosilec je pojasnil, da seznama oproščenih tožena stranka ne more imeti, saj so oproščeni brisani iz evidence in njihovi podatki ne obstajajo več, zato da na podlagi tega ne more nekdo tožiti zaradi odškodnine zaradi kršitve človekovih pravic, ker na tem seznamu sploh ni oproščenih oseb. Kakor je razvidno iz seznama, so na njem naslednje osebe: osebe, za katere je bila vložena obtožnica (indicted persons), osebe, za katere sojenje še poteka (ongoing proceedings) in osebe, za katere se je sojenje že zaključilo (concluded proceedings), in to tako oproščene osebe (acquitted persons), obsojene osebe (sentenced persons). Tožena stranka ugotavlja, da navedbe prosilca o tem, da ga na seznamu „haaških obtožencev“ ni, ker je bil oproščen, take pa iz seznama brišejo, ne držijo in niso skladne z informacijami uradnih spletnih strani Mednarodnega sodišča za vojne zločine na območju bivše Jugoslavije (t.i. „Haaškega sodišča“). Seznam t.i. „haaških obtožencev“ je zelo obširen in natančen, razdeljen na več skupin in podskupin (glede na fazo procesa sojenja), prosilčevega imena pa ni nikjer na seznamu. Nesporno je, da bi bilo prosilčevo ime zagotovo zapisano na omenjenem seznamu, v kolikor bi bil prosilec resnično aretiran in obravnavan pred t.i. „Haaškim sodiščem“, kakor zatrjuje. Zaradi navedenega očitnega neskladja tožena stranka ne verjame prosilčevim navedbam o njegovi vojaški dejavnosti, kakor tudi ne prosilčevim navedbam o tem, da je bil leta 1995 aretiran v Beogradu, prepeljan pred sodišče v Haag in oproščen. Posledično ministrstvo ne sprejema za resnične njegovih navedb o tem, da bi bil zaradi tega svojega delovanja in sojenja pred haaškim sodiščem kakor koli preganjan v izvorni državi.V povezavi z navedenim so neverjetne tudi prosilčeve navedbe o tem, da je zaradi svoje vojaške dejavnosti in strahu pred posledicami spreminjal svojo identiteto ter ostale podatke ob podaji prve prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji.

5. Tožena stranka izjav, zakaj je moral zapustiti izvorno državo, ne more sprejeti za verodostojne. Prosilčeve navedbe so bile namreč nekonsistentne, protislovne in malo verjetne v številnih podrobnostih, predvsem pa glede razloga preganjanja, ker so se izkazale za lažne tudi glede na obstoječe in dostopne informacije. Prosilcu ni mogoče verjeti niti glede njegovih osebnih podatkov, niti glede številnih podrobnosti (družinskih članov, osebnih dokumentov) niti glede samega razloga preganjanja. Tožena stranka se v tem delu sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 103/2012 z dne 8. 3. 2012, v kateri je bilo Vrhovno sodišče mnenja, da ob upoštevanju dejstva, da določena dejstva kažejo na prosilčevo neverodostojnost, hkrati pa prosilec ni zatrjeval ničesar, kar bi kazalo na njegovo subjektivno ogroženost zaradi okoliščin iz 26. člena ZMZ, upoštevanje informacij o izvorni državi ni potrebno. V izvorni državi prosilca – Srbiji, kot je splošno znano, ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada, saj bi v nasprotnem primeru mediji o takšni situaciji v zadevni državi nedvomno množično poročali. Da varnostna situacija na Kosovu ni takšna, da bi vzpostavljala utemeljen razlog, da bi bila vsaka, v to državo vrnjena oseba, soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. čelna ZMZ.

6. V tožbi tožnik pravi, da ni bil poučen o možnosti, da ga lahko v postopku na prvi stopnji zastopa svetovalec za begunce. Pravno zastopanje mu ni bilo omogočeno niti pri podaji prošnje, prav tako mu je bilo onemogočeno, da bi po pravnem zastopniku vložil pritožbo zoper sklep tožene stranke, s katerim mu je bilo omejeno gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni. Takšna procesna kršitev je vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve, saj tožnik ni imel možnosti, da bi po pravnem zastopniku pridobil dokumentacijo, s katero bi dokazoval resničnost svojih izjav, podanih v azilnem postopku. Njegova sedanja pooblaščenka do vložitve te tožbe listinskih dokazov zaradi izjemno kratkega roka (zgolj 8 dni) ni uspela pridobiti, zato si pridržuje pravico, da bo morebitno pridobljeno dokumentacijo naslovnemu sodišču posredovala naknadno. Tožnik prilaga izpis elektronske pošte, ki dokazuje, da je njegova pooblaščenka posredovala združenju Diakone – Werk zaprosilo za pridobitev dokumentacije, zlasti člankov, na katere se tožnik pri podaji prošnje sklicuje. Navedena organizacija je namreč tožniku tudi predočila sporne članke. V konkretnem primeru tožena stranka ni imela podlage za odločanje o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito v pospešenem postopku. Tožnik je v prošnji za mednarodno zaščito pojasnil, da je v času vojne v BiH poveljeval redni vojski (okoli 1000 ljudem). Poleg njih so v takratnem času delovali tudi prostovoljci in iz njihovih položajev je bila izstreljena granata, ki je ubila 52 mladih ljudi pred študentskim domom v Tuzli. Ker je bil poveljnik, je bila odgovornost za smrt teh ljudi naprtena njemu. Kljub temu, da je bil pri Mednarodnem sodišču za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije v Haagu oproščen vseh obtožb, mu v izvorni državi preti nepošten kazenski pregon, kar dokazuje že samo dejstvo, da je bil takoj po vrnitvi v BiH zaprt. Poleg tega je njegovo življenje ogroženo tudi iz razloga, ker ga za smrt umrlih v Tuzli krivijo njihovi sorodnik, ki želijo smrt svojih bližnjih maščevati. Poleg tega ga preganjajo tudi Srbi, saj so prepričani, da je izdal Karadžića. Odločitev tožene stranke je upoštevaje zgoraj navedeno preuranjena, ker v konkretnem primeru ni ugotavljala pogojev za priznanje mednarodne zaščite iz 2. in 3. odstavka 2. člena ZMZ. Pristojni organ bi moral ugotavljati razmere oziroma informacije o državi izvora, kar pa tožena stranka ni storila (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 360/2010 z dne 20. 1. 2022, sodba in sklep Upravnega sodišča opr. št. I U 531/2009 z dne 1. 4. 2009 in I U 502/2010 z dne 12. 5. 2010, sodba ESČP v zadevah N.A. Proti Združenemu Kraljestvu, odst. 110 in 111, Saadi proti Italiji, odst. 129, Mamatkulov in Askarov proti Turčiji. Drži, da tožnik v RS že drugič prosi za mednarodno zaščito. Prvič je prošnjo za mednarodno zaščito vložil dne 14. 6. 2007 s povsem drugačnimi podatki in tudi drugačnimi razlogi za mednarodno zaščito. Tožena stranka razlogov za takšno njegovo ravnanje sploh ni resno presojala niti se ni do njih opredelila, temveč je tožnikova pojasnila zavrnila zgolj s pavšalno obrazložitvijo, da je bil tožnik poučen o svojih pravicah in dolžnostih (kar pa niti ne drži). Pri podaji prošnje ni bil prisoten svetovalec za begunce, prav tako mu ni bila izročena brošura o njegovih pravicah in dolžnostih. Tožnik je pojasnil, da je pri podaji prve prošnje za mednarodno zaščito prodal izmišljene podatke iz strahu za lastno varnost. Tožena stranka sploh ni upoštevala niti presojala teh tožnikovih navedb, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Tožena stranka ni presojala tožnikove izjave, da je vzrok za to, da je povedal lažno ime v tem, da je vedno imel težave zaradi prave identitete. Vedno, ko je povedal svoje pravo ime, se je spremenil način, kako so ga obravnavali, saj je podatek, da je baje vojni zločinec vplival na obravnavo. Zato se je poskušal izogniti pravi identiteti. Kot primer je ponazoril, kako se je zgodilo v Avstriji. Ko je tam zaprosil za azil, da bili njegovi prošnji rešeni že v dveh mesecih, v kateri so bila izkoriščena vsa pravna sredstva. O njemu so časopisi pisali slabe stvari, kot na primer, da je sodeloval s Karadžićem. Javnost v Avstriji se je uprla in zahtevali so, da ga čim prej odstranijo in države. Na Nizozemskem so na primer zaradi pritiska javnosti in na zahtevo njegove tamkajšnje odvetnice azilni postopek vodili pod drugim imenom (R.R.), čeprav jim je bila njegova identiteta znana. V Avstriji so bili članki objavljeni v časopisih Salzburger Nachrichen in Krone Zeitung. Na Madžarskem je bil celo žrtev poskusa atentata nanj. Glede na navedeno je na dlani zaključek, da je imel tožnik upravičen strah in bojazen pred tem, da bi povedal pravo identiteto in resnične razloge, zaradi katerih je preganjan. V drugih državah je tožnik navedel povsem identične razloge, kot jih navaja sedaj v azilnem postopku v Sloveniji. Na Madžarskem, kjer so podrobno zbirali vse razpoložljive dokaze, je bilo njegovi prošnji za azil tudi ugodeno. Ob povedanem torej ni na mestu primerjava med „prvo“ in „drugo“ prošnjo za mednarodno zaščito, saj tožnik priznava, da pri podaji prve prošnje za mednarodno zaščito ni povedal pravih podatkov in resničnih razlogov za preganjanje, za kar pa je imel utemeljene in opravičljive razloge. Drži trditev, da je tožnik policistom rekel, da so mu vozniško dovoljenje odvzeli policisti v Lendavi. Resnica je, da je tožnik imel vozniško dovoljenje, ki je bilo izdano leta 1987 ali 1988, le-to pa so mu odvzeli, ko je prosil za azil na Madžarskem. Pri podaji prošnje je tožnik povedal, da mu dokumenti po letu 1995 niso bili več izdani. Zgolj podredno tožnik poudarja, da navedena nasprotja, tudi v kolikor bi bila dejansko ugotovljena, niso takšna, da utemeljujejo zavrnil prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno. Ne drži izjava, da je tožnik pri podaji druge prošnje povedal, da je državljan Srbije. Pri zapisu zapisnika je na napako večkrat opozoril in obljubljeno mu je bilo, da to ta napaka odpravljena. Res obstajata dve Gračanici, in sicer je ena na Kosovu, druga pa v BiH. V zvezi s tem dejstvom naj sodišče zasliši uradno osebo, ki je sprejemala tožnikovo prošnjo: I.K. in tolmača A.P. Tožnik je že v policijskem postopku na policijski postaji v Ilirski Bistrici zatrjeval, da je državljan BiH, zato ni nobenega razloga, da bi v azilnem postopku navajal drugačne podatke. Zato je tudi o družinskih članih povedal drugačne razloge. Pri podaji druge prošnje za mednarodno zaščito podatkov o družinskih članih ni spreminjal, temveč je le opozoril na nepopolno in nepravilno zapisane podatke, ki se sicer v bistvenem ne razlikujejo. Drobna neskladja so torej posledica očitnih napak, poleg tega pa tudi niso takšna, da bi utemeljevala zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno. Tožena stranka se sklicuje na podatke, dostopne na spletni strani Mednarodnega sodišča v Haagu, pri čemer tožnikovih izjav v zvezi s tem sploh ni upoštevala niti jih ni presojala. Tožnik je na zaslišanju dne 15. 10. 2012 pojasnil, da oproščene osebe niso navedene v evidencah. Kot določajo pravila Mednarodnega sodišča v Haagu, imajo oproščene osebe pravico zahtevati, da se izbrišejo iz evidence, kar je tožnik tudi storil. Zato tožnikovega imena tudi ni objavljenega na spletni strani, saj bi to predstavljalo evidentno kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Predlaga, da se sklep tožene stranke razveljavi in zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

7. Tožba je utemeljena.

8. Kar zadeva tožbeni očitek, da tožnik ni bil seznanjen z možnostjo, da ga v postopku na prvi stopnji zastopa svetovalec za begunce, kar se neposredno veže na tožnikovo procesno pravico, da se na učinkovit način izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe, pred njeno izdajo (1. odstavek 9. člena in 1. odstavek 138. člena ZUP v zvezi z 30. členom ZMZ), sodišče ugotavlja naslednje:

9. Iz obrazca o prejemu prošnje z dne 25. 9. 2012 je razvidno, da je bil tožnik vprašan, ali je razumel vsebino brošure o pravicah in dolžnostih prosilcev za mednarodno zaščito oziroma ali je razumel ustno informiranje pred sprejemom prošnje in je odgovoril pritrdilno. Iz priloge št. 4 MNZ z dne 25. 9. 2012 pa je razvidno, da je tožnik potrdil, da ga je uradna oseba pristojnega organa seznanila s postopkom priznanja mednarodne zaščite ter pravicami in dolžnostmi. Pooblastilo za zastopanje predstavnikom PIC je tožnik podpisal 10. 10. 2012, torej 16 dni pred izdajo izpodbijane odločbe in 5 dni pred razgovorom z uradno osebo, ki je pomenil dopolnitev prošnje (zapisnik št. 2142-170/2007719 (1313-14) z dne 15. 10. 2012. Iz navedenih podatkov izhaja, da zaradi tega, ker tožnik ni imel pooblaščenca ob sprejemu prošnje za mednarodno zaščito dne 25. 9. 2012, tožniku ni bil onemogočen učinkovit dostop do upravnega (ugotovitvenega) postopka, zlasti ker ga je od dne 10. 10. 2012, torej tudi na razgovoru ob dopolnitvi prošnje, zastopala svetovalka za begunce.

10. Za razrešitev tega upravnega spora je prvo ključno vprašanje, ali je tožena stranka pravilno vodila postopek in če je na podlagi pravilno vodenega postopka imela zadostno podlago za ugotovitev, da tožniku ni mogoče verjeti, da je bil visoki oficir (deseti v vojaški hierarhij) Republike Srbske z določeno vojaško preteklostjo, na katero bi lahko bili vezani razlogi za preganjanje, ker na spletni strani mednarodnega sodišča v Haagu ni bilo mogoče najti tožnikovega imena med oproščenimi osebami.

11. Sodišče ugotavlja, da se tožena stranka v zvezi z omenjenim prvim pravnim vprašanjem ni držala temeljnih pravil postopka iz ZUP (8. člen, 1. odstavek 9. člena ZUP) in da je to moglo vplivati na pravilnost in zakonitost odločitve (2. točka 1. odstavka 27. člena ZUS-1).

12. Tožena stranka je namreč iz nepojasnjenega razloga v dokazno oceno vključila samo nekatere izjave tožnika, ki bi bile sicer lahko same po sebi nezadostne z vidika standardov za utemeljenost zahtevka (»arguable claim«), tako da bi tožena stranka lahko prošnjo obravnavala v pospešenem postopku glede na standard »očitnosti« glede neutemeljenosti prošnje po ustavno-pravni praksi Ustavnega sodišča. Vendar pa te izjave tožnika, ki jih je tožena stranka povzela v izpodbijani akt, v povezavi z konkretnejšim opisom dogodkov v zvezi z tožnikovim obravnavanjem v Avstriji in na Nizozemskem, njegovo pojasnitvijo, zakaj naj bi se mu maščevali sorodniki ubitih v vojni, kakšno vlogo in kje jo je opravljal v vojni, zlasti pri dogodku eksplozije granate v Tuzli in obleganjem Vukovarja, kakšne rane je dobil med vojno in kaj se mu je zgodilo v taborišču, ter v zvezi s postopkom v Haagu, ki jih tožena stranka ni povzela v obrazložitev in dokazno oceno, vzbujajo prevelik dvom v pravilnost ugotovitve dejanskega stanja s strani tožene stranke, da bi sodišče lahko potrdilo izpodbijano odločbo.

13. Tožnik je namreč na zapisnik ob dopolnitvi prošnje, poleg tega, kar je povzela tožena stranka v izpodbijani akt, povedal tudi, da so ga nekajkrat poskušali ilegalno vrniti iz Avstrije na Madžarsko, kar se je zgodilo tako, da so ga zbudili ob 3 zjutraj z izgovorom, da ga peljejo na Dunaj na razgovor k nekemu ministru in podobno, a so ga odpeljali na mejo in poskušali izročiti madžarskim organom. Zaradi odvetnika nekajkratni poskusi izročitve niso uspeli. Na Nizozemskem pa je zaradi pritiska javnosti (da se ga Nizozemska znebi), postopek na zahtevo odvetnice potekal pod imenom R.R., čeprav naj bi bila uradnim organom njegova prava identiteta znana. Ob prošnji je povedal tudi, da v Haagu odvetniki plačujejo strankam, da jih branijo, ker imajo od tega koristi in reklamo. Čeprav se to zdijo malo verjetni dogodki, pa to ne pomeni, da so popolnoma nemogoči; z vidika dokazne ocene v izpodbijani odločbi je pomembno, da je s temi izjavami tožnik opisal tako specifične okoliščine v zvezi z haaškim sodiščem in pravno obravnavo v postopku na Nizozemskem, da bi to lahko kazalo tudi na resničnost tožnikovih navedb o njegovi vojaški preteklosti v vojski Republike Srbske. Tožena stranka bi lahko navedbe o vodenju postopka pod imenom R.R. preverila pri nizozemskem pristojnem organu. Tožena stranka tudi ni vključila v obrazložitev ali v povzetek navedb tožnika njegovo izjavo ob podaji druge prošnje, da se je v Tuzli tekom vojne zgodil zločin, v katerem je umrlo veliko ljudi: granata je bila ustreljena z območja, kjer je bil prisoten tožnik, a je on poveljeval redni vojski, granato pa so izstrelile paravojaške enote, na katere sam ni imel vpliva. Granata je ubila 52 mladih ljudi pred študentskim domom v Tuzli. Z vidika razlogov za zatrjevano preganjanje je to ključen podatek, ki ga je posredoval tožnik v prošnji za mednarodno zaščito, a ga tožena stranka ni vključila v povzetek navedb v odločbi. Nadalje bi za pravilno izpeljavo dokazne ocene in pravilno presojo, ali gre za očitno neutemeljeno prošnjo, ali pa ima tožnik do tolikšne mere utemeljen zahtevek, da bi bilo treba izpeljati redni postopek z ugotavljanjem informacij o stanju v izvorni državi, tožena stranka morala v obrazložitev povzeti tudi pojasnilo tožnika iz prošnje, da je tožnik imel pod seboj 4-5 čet, kar pomeni, da je poveljeval 1000 ljudem; imeli so 26 topov in 6 havbic in veliko breztrzajnih topov. Ko so bombardirali Vukovar, so v 6 urah izstrelili kakšnih 10.000 granat; bili so v Vukovarju med prvimi. Tožnik je povedal, da je med vojno deloval na bojiščih v: Vukovarju, Osijeku, Plitvicah in Ljuboškem; v BiH pa v Ozreni, Maglaju, Derventi in Tuzli. Tožena stranka v obrazložitev ni povzela, da je tožnik povedal, da je bil na fronti 5 let, trikrat je bil ranjen, dvakrat od naboja, enkrat od granate in od noža, ima tudi opeklino na čelu, ki je nastala v ujetništvu v koncentracijskem taborišču, ko so mu na čelo ožigosali kokardo. Takrat so ga zajeli skupaj s 23 borci, ko so na začetku leta 1991 branili neko hrvaško vas pred muslimani. Nadalje je tožnik v tem istem odgovoru na vprašanje uradne osebe natančno opisal, kako je preživljal mučenja s strani mudžahedinov v tistem taborišču v obdobju 58 dni, kjer je preživel samo on in »neka Marjana«, na koncu pa je bil izpuščen med izmenjavo vojakov. Nato je odšel v bolnico v Beograd, od tam pa po treh mesecih na fronto v Ozren. Povedal je tudi, da so mu mudžahedini ubili dva brata, videl je njune slike, ko sta bila obglavljena.

14. Z razliko od zgoraj navedenih dejstev pa je tožena stranka vključila v povzetek izjav tožnika, da so mu bile ob izpustitvi iz Haaga vrnjeni obe pištoli. Poleg tega je tožnik na razgovoru toženi stranki povedal, da je zgodba o njem bila objavljena v časopisih Salzburger nachrichten in Kronen Zeitung in tudi v bosanskih časopisih, kar je tožena stranka povzela v obrazložitev odločbe. Tožena stranka je tudi vključila v obrazložitev tožnikovo pojasnitev ob soočenju z dejstvom na osebnem razgovoru, da tožena stranka ni našla tožnikovega imena na spletni strani oproščenih mednarodnega sodišča v Haagu, vendar pa tožnikovega pojasnila ni upoštevala oziroma ga ni štela za verjetnega. Brez, da bi tožena stranka tožnikovo pojasnilo preverila prek uradne komunikacije s haaškim sodiščem, je tožena stranka štela, da bi bilo prosilčevo ime zagotovo na seznamu, če bi bil tožnik oproščen in da zato tožnikova navedba, da ga ni na seznamu, ker so oproščeni lahko na zahtevo izbrisani iz evidence, ne drži. S to ključno ugotovitvijo tožene stranke, zaradi katere je tožena stranka kot neverodostojne ocenila vse navedbe tožnika, ob dejstvu, da je tožena stranka iz nepojasnjenega razloga izrazito selektivno pristopila k povzemanju tožnikovih navedb, pa se sodišče ne strinja. Kajti kot še enkrat navaja tožnik v tožbi je možno, da zaradi varstva pravic oproščenih pred tem mednarodnim sodiščem, sodišče na zahtevo oproščenega le-tega izbriše iz evidence; tožnik opis preostalih relevantnih dogodkov iz vojne in postopkov pred državnimi organi in haaškim sodiščem pa ni bil do tolikšne mere pavšalen, da bi bil celotna njegova izpoved očitno neprepričljiva.

15. Tožena stranka po eni strani ni preverila preko uradne komunikacije z haaškim sodiščem, ali obstajajo primeri, ko se evidenca oproščenih na njihovo zahtevo izbriše, po drugi strani pa ob podaji prošnje niti ob razgovoru s tožnikom ni razčistila, ali bi tožnik sam lahko predložil določene dokaze o njegovem poveljevanju v vojski Republike Srbske in da bi mu dala razumen rok za predložitev dokazov. Tožnik je sam ob podaji prošnje povedal, da ima določene dokaze njegova odvetnica na Nizozemskem in da bo poizkusil dobiti dokaze iz Avstrije preko časopisov in da ima video iz vojne, kjer je sam prisoten in da ima video sorodnik v Hanovru. Tožniku je omejeno gibanje, zato so njegove možnosti za pridobivanje dokazov omejene, tožena stranka pa ga ni pozvala na predložitev dokazov in mu ni postavila razumnega roka za njihovo pridobitev. Tožena stranka je tožnika tudi štela za državljana Republike Srbije, čeprav iz listine z dne 2. 10. 2012 (št. 106-DU-19746/2012), ki jo je madžarski organ poslal toženi stranki, izhaja, da so madžarski organi tožnika deportirali v BiH dne 9. 5. 20I2 in ne v Republiko Srbiji, kar pomeni, da so ga šteli za državljana BiH. Katera je izvorna država prosilca za mednarodno zaščito, pa je ključna okoliščina za pravilno uporabo materialnega prava v zvezi z statusom begunca in subsidiarno zaščito.

16. Tožena stranka je torej na podlagi ugotovitve, da tožnika ni na seznamu iz spletne strani haaškega sodišča, štela tožnikovo trditev, da je bil tam oproščen, za neverodostojno in na tej podlagi je štela za neverodostojne vse ostale trditve tožnika. Kljub temu, da je tožnik ob podaji druge prošnje povedal, da si je podatke ob prvi prošnji izmislil, ker je prikrival svojo identiteto, ker so upravni postopki v vseh deželah, čim so izvedeli, da gre za vojaškega poveljnika iz vojne v BiH in na Hrvaškem in da naj bi šlo za vojnega zločinca, potekali na zelo nenavaden (diskriminatoren) način. Tožena stranka pa se je kljub temu v dokazni oceni v pretežnem delu obrazložitve ukvarjala z razlikami med prvo in drugo prošnjo, kar ob omenjeni pojasnitvi razlogov za razlike v izjavah, ki ni nelogična, ne more biti odločilno.

Poleg tega, da je tožena stranka oceno neverodostojnosti oprla na njeno ugotovitev, da tožnika ni na omenjenem seznamu haaškega sodišča, za kar je sodišče že ugotovilo, da tožena stranka ni ravnala v skladu z ZUP, je tožena stranka neverodostojnost oprla tudi na ugotovitev, da »tudi ob podaji ponovne prošnje ni navedel pravih podatkov« in v nadaljevanju našteje, kaj je »v resnici imel«. Vendar pa tožena stranka ob podaji druge prošnje tožnika ni spraševala o družinskih članih, ampak je tožnik o tem govoril pod rubrikama 31 in 32. obrazca, ob dopolnitvi prošnje pa je navedel, ko je bil o družinskih članih posebej vprašan: „Sicer pa podatki niso popolni«. Nato je naštel vse družinske člane in to je tožena stranka prenesla v odločbo. Zato tožniku ni mogoče očitati, da je navajal nasprotujoče si podatke o družinskih članih v drugi prošnji in v njeni dopolnitvi. To, da je tožnik sam dopolnil navedbe iz točk 31 in 32. obrazca pa ni nekonsistentnost, ki bi tožnikovo prošnjo konstituirala kot očitno neutemeljeno.

17. Tako voden postopek, ko tožena stranka ni v dokazno oceno vključila vseh dejstev, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (1. odstavek 8. člena ZUP), in je tožnik posledično imel v pomembnem delu dejstev, ki jih je predložil toženi stranki, zgolj navidezno možnost, da se izrazi o ključnih dejstvih za izdajo odločbe (1. odstavek 9. člena in 1. odstavek 138. člena ZUP), so pripeljale do tega, da je tožena stranka tudi kršila ustavno-pravni standard glede tega, kdaj tožena stranka lahko odloči v pospešenem postopku, in kdaj ne. Po odločbi Ustavnega sodišča v zadevi Up-96/09 z dne 9. 7. 2009 „očitno“ pomeni, da je „na prvi pogled jasno“, da v konkretnem primeru ne more iti (za preganjanje - 26. člen ZMZ ali) za resno škodo (28. člen ZMZ) (odločba Up-96/09 z dne 9. 7. 2009, odst. 12). Ustavno sodišče se je v tej zadevi sicer izreklo posebej o 3. alineji 1. odstavka 55. člena ZMZ, ki vsebuje posebno formulacijo, da „je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen tega zakona“. Vendar pa je zakonodajalec pojem „očitno“ v zvezi z neutemeljenostjo prošnje uporabil tudi v besedilu 1. odstavka 55. člena ZMZ, ki velja za vseh 15 alinej in tožena stranka je izpodbijani akt oprla na 4. alinejo 1. odstavka 55. člena ZMZ. Z drugimi besedami standard „očitno“ pomeni, da je „zakonski kriterij, če je iz prošnje prosilca očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje, izpolnjen samo takrat, ko prosilec za azil zatrjuje take dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja /.../ če mora pristojni organ ocenjevati in presojati stopnjo intenzivnosti zatrjevanih kršitev človekovih pravic v skladu s pogoji, določenimi v Ženevski konvenciji oziroma ZMZ, ni mogoče sklepati, da je v konkretnem primeru očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito“ (ibid. odst. 12). To je ustaljena ustavno-sodna praksa, ki se je začela vzpostavljati že v letu 2006 (odločbe Ustavnega sodišča v zadevah Up-1187/06 z dne 19. 10. 2006 in Up-2214/06 z dne 20. 9. 2007) in ni razloga, da ne bi bila več aktualna in relevantna, še posebej, ker je Ustavno sodišče z razveljavitvijo 3. odstavka 22. člena ZMZ (odločba Ustavnega sodišča, Uradni list RS, št. 98/2011) vzpostavilo stanje, ko mora biti prosilec seznanjen z splošnimi in specialnimi informacijami o stanju v izvorni državi in ima pravico podati mnenje glede predloženih informacij (2. odstavek 22. člena ZMZ). To po analogiji pomeni, da mora biti prosilec seznanjen tudi s tistimi informacijami, ki se sicer ne nanašajo na izvorno državo, ampak so pomembne za oceno (ne)verodostojnosti prosilca, kamor spada tudi informacija o evidencah oseb v postopkih pred mednarodnim sodiščem v Haagu. Tožnik je bil s seznamom seznanjen in je tudi povedal za možnost glede izbrisa iz tega seznama, česar pa tožena stranka ni ustrezno preverila, ampak je njegovo pojasnilo zavrnila brez nadaljnjega preverjanja. Določilo 22. člena ima namreč podnaslov „preverjanje pristojnega organa – objektivni element“ in v prvem dostavku ureja dolžnost ugotavljanja dejanskega stanja po uradni dolžnosti.

18. Za obravnavani primer je ustavno-sodna praksa glede standarda „očitno“ neutemeljene prošnje še posebej pomembna, kajti po določilu 4. alineje 1. odstavka 55. člena ZMZ, je odločanje v pospešenem postopku dopustno, „ če prosilec lažno predstavi razloge, na katere se sklicuje, predvsem kadar so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne in malo verjetne, nezadostne in v nasprotju z informacijami v izvorni državi iz osme alineje 23. člena tega zakona.“ V predmetni zadevi pa, kljub temu, da je zakonodajalec opredelil lažnost razlogov predvsem v povezavi z splošnimi informacijami v izvorni državi, tožena stranka ni uporabila nobene informacije o izvorni državi tožnika iz 8. alineje 23. člena ZMZ, to pa so splošne informacije o izvorni državi, zlasti o stanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, družbeno-politični situaciji in sprejeti zakonodaji, pri čemer je tožena stranka drugače kot Madžarska v postopku odločanja o tožnikovi prošnji, za izvorno državo tožnika štela Srbijo in ne BiH.

19. Gre za napačno uporabo materialnega prava (4. alineja 1. odstavka 55. člena ZMZ v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča v citiranih zadevah (Up-1187/06 z dne 19. 10. 2006 in Up-2214/06 z dne 20. 9. 2007) ter kršitev procesnih pravil 8. člena in 1. odstavka 9. člena ZUP ter 1. odstavka 22. člena ZMZ, ki bi lahko vplivale na zakonitost in pravilnost odločitve (2. točka 1. odstavka 27. člena ZUS-1) in posledično za nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (2., 3. in 4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka je dolžna izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in vodenja postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1).