Jedro

Zaradi tega, ker je bil za izvedenca medicinske stroke v tej zadevi postavljen zdravnik - patolog dr. S.K., ki je zaposlen v Splošni bolnišnici M., v kateri je B.M. zaradi posledice nesreče umrl, ni podana zatrjevana kršitev določbe 2.odst. 251.čl. ZKP.

Vprašanje pravilne ugotovitve obsojenkinih premoženjskih in družinskih razmer zahteva postavlja kot vprašanje pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, iz že navedenega razloga tega ni moč upoštevati (2.odst. 420.čl. ZKP).

Vprašanje primernosti kazni, v kolikor z njenim izrekom ni bil kršen kazenski zakon, prav tako ni razlog, iz katerega je moč vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene V.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 20.9.1996 je bila V.S. spoznana za krivo hudega kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa po 4. odstavku 255. člena v zvezi s 1. in 3. odstavkom 251. člena KZ-77 in ji je bila izrečena kazen 7 mesecev zapora ter varnostni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za dobo 1 leta. Na pritožbo okrožnega državnega tožilca je Višje sodišče v Mariboru s sodbo z dne 5.3.1997 izrečeno kazen zvišalo na 1 leto zapora, pritožbo zagovornika obsojenke pa je zavrnilo.

Zagovornik obsojenke je zoper pravnomočno sodbo dne 10.6.1997 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. in 4. točki 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ter druge kršitve določb kazenskega postopka, predvsem določbo 251. člena ZKP.

Vložnik zahteve navaja, da odločitev sodišča prve in druge stopnje temelji na izpovedbi priče V.K.-F., ki pa je svojo izpovedbo, dano v preiskavi, na glavni obravnavi dne 20.9.1996 bistveno spremenila. Ne prvo, ne drugostopno sodišče nista pojasnili, čemu priči bolj verjameta kot izvedencu cestnoprometne stroke, pri čemer o odločilnih dejstvih sodba nima razlogov. Po oceni vložnika je mnenje patologa dr. Kovačeviča docela izkrivljeno povzeto. Izvedenec je "priznal", da pokojni ni umrl zaradi "odpovedi delovanja srca, pač pa je odpoved delovanja srca posledica "zaležane pljučnice". Kot izvedenec ne bi bil smel biti postavljen zdravnik iste bolnišnice, v kateri je potekalo neustrezno zdravljenje.

Vložnik še navaja, da je pritožbeno sodišče napačno ugotovilo težo poškodb obsojenke kot tudi njene družinske in premoženjske razmere. Obsojenki je bila izrečena eksemplarično stroga kazen, posebej v primerjavi z zadevo istega sodišča opr. št...

Vložnik zahteve predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe oziroma izrečeno kazen ustrezno omili, ali pa razveljavi sodbi sodišča prve in druge stopnje in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Predlaga tudi, naj prvostopno sodišče odredi, da se izvršitev pravnomočne sodbe odloži, oziroma naj to odredi Vrhovno sodišče. Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru, ki ga je podal v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, ugotavlja, da vsebuje izpodbijana sodba vse razloge o odločilnih dejstvih in tako sodišče zatrjevane kršitve določb postopka ni zagrešilo. Po njegovi oceni zahteva pretežno uveljavlja razloge, na katere se po zakonu ne more sklicevati, to je zmotno ugotovitev dejanskega stanja in prestrogo določeno kazensko sankcijo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V zahtevi vložnik, kot sam poudarja, predvsem povzema vse svoje navedbe iz pritožbe in ključne okoliščine primera. Pri tem graja sklepe o dejstvih sodišča prve in druge stopnje, češ da odločilna dejstva niso bila ugotovljena - pravi vzrok nesreče je bil po zagovoru obsojenke trčenje neidentificiranega vozila v njen avtomobil pred trčenjem z oškodovancem. Nadalje zatrjuje, da so sklepanja pritožbenega sodišča neustrezna (glede poškodb obsojenke) in da so zmotna in še posebno napačna sklepanja pritožbenega sodišča o njenih družinskih in premoženjskih razmerah. Na ta način zahteva izrecno uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi česar pa zahteve za varstvo zakonitosti po določilu 2. odstavku 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

Zaradi tega, ker je bil za izvedenca medicinske stroke v tej zadevi postavljen zdravnik - patolog dr. S.K., ki je zaposlen v Splošni bolnišnici M., v kateri je B.M. zaradi posledice nesreče umrl, ni podana zatrjevana kršitev določbe 2. odstavka 251. člena ZKP. Ta določa, da je razlog za izločitev izvedenca (44. člen ZKP) podan tudi glede oseb, ki so skupaj z obdolžencem ali oškodovancem v delovnem razmerju pri istem delodajalcu, kot tudi glede oseb, ki so v delovnem razmerju pri oškodovancu ali obdolžencu. Vložnik zahteve ne zatrjuje, da bi bilo med izvedencem in oškodovancem podano katerokoli od navedenih razmerij, niti ni v teku postopka zahteval izločitve izvedenca iz drugih razlogov.

Prvo in drugostopna sodba na podlagi pravilno povzetega mnenja izvedenca - patologa ugotavljata vzrok smrti oškodovanca in vzročno zvezo med njegovo smrtjo in ravnanjem obsojenke, tako da pri tem ni podana zatrjevana protispisnost - kršitev določb postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. V kolikor pri tem vložnik izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, je potrebno ponovno opozoriti na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP.

Vprašanje pravilne ugotovitve obsojenkinih premoženjskih in družinskih razmer zahteva postavlja kot vprašanje pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, iz že navedenega razloga tega ni moč upoštevati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vložnik zahteve tudi ocenjuje, da je bila obsojenki izrečena prestroga kazen. Vprašanje primernosti kazni, v kolikor z njenim izrekom ni bil kršen kazenski zakon, prav tako ni razlog, iz katerega je moč vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, zato zahteve tudi v tem delu ni moč šteti za utemeljeno.

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podane kršitve zakona na katere se vložnik sklicuje v svoji zahtevi oziroma, da je zahteva za varstvo zakonitosti pretežno vložena zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi, po oceni vložnika, neprimerne kazni. V skladu z določilom 425. člena ZKP je bilo zato treba zahtevo za varstvo zakonitosti zavrniti kot neutemeljeno.