Jedro

Tožnik je prošnjo za mednarodno zaščito vložil že pred izrečeno slovensko zaporno kaznijo v Italiji. Navedba tožnika v razgovoru pred samim pridržanjem, da prošnje v Sloveniji sicer ne bi vložil, če ne bi bil predan Centru za tujce v Sloveniji, ne pomeni avtomatično, da je z vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji očitno želel zadržati ali ovirati izvedbo postopka odstranitve iz Slovenije. Tožnik nikjer ni zatrdil, da je bil to njegov namen, pač pa je pojasnil, da je tako menil, da bo izročen Italiji, ko pa mu je bilo pojasnjeno, da ga morda Italija ne bo sprejela, je vložil prošnjo še v Sloveniji, saj se v Pakistan res ne želi vrniti (zaradi razlogov, navedenih v prošnji za mednarodno zaščito). Sodišče zato ugotavlja, da tožena stranka ni izkazala, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji zgolj z namenom zadržanja ali oviranja izvedbe postopka odstranitve iz Slovenije.

Tožena stranka pa je izpodbijani sklep izdala 31. 1. 2020 ko je bil postopek odstranitve tožnika iz Slovenije torej že prekinjen. S tem tudi ni izpolnjena nadaljnja predpostavka za omejitev gibanja tožniku, tj. da je v času izreka omejitve gibanja v teku postopek vrnitve ali odstranitve tožnika iz Slovenije.

Izdaja ureditvene začasne odredbe je potrebna ker je tožniku z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode, kar pomeni težko popravljivo oziroma nepopravljivo škodo že samo po sebi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-7/2020/6 (1312-19) z dne 31. 1. 2020 odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu te sodne odločbe prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožnika pridržala zaradi postopka vračanja v skladu z Zakonom o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve, ker je mogoče utemeljeno domnevati, da je prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito. Hkrati je odločila, da bo pridržan na prostore Centra za tujce od 29. 1. 2020 od 12.20 ure do prenehanja razlogov, vendar največ za tri mesece z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2. V obrazložitvi sklepa tožena stranka navaja, da je tožnik prestajal zaporno kazen, pri čemer mu je bila s sodbo sodišča z dne 9. 9. 2019 izrečena kazen enega leta in enega meseca zapora, poleg tega pa še denarna kazen in izgon tujca iz države za čas treh let. Dne 20. 1. 2020 je bil pogojno izpuščen, ker pa ga ni bilo mogoče takoj odstraniti iz države in je obstajala nevarnost pobega, je bil z odločbo Policijske postaje Novo mesto z dne 20. 1. 2020 nastanjen v prostore Centra za tujce v Postojni, kjer je podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, sicer pa je že prosilec za azil v Italiji, o čemer je bila obveščena tožena stranka. Po podani prošnji je bil tožniku izrečen ukrep omejitve gibanja. Tožnik je na vprašanje, od kdaj je v Sloveniji, odgovoril, da natančno od 18. 3. 2019. Na vprašanje, zakaj je šele 23. 1. 2020 zaprosil za mednarodno zaščito, je pojasnil, da je zaprosil 21. 1. 2020, prav tako pa je zaprosil za mednarodno zaščito tudi v Italiji in je mislil, da bo vrnjen v Italijo. V Italiji pa je za mednarodno zaščito zaprosil konec leta 2018, mogoče meseca novembra. Če ga po prestani kazni ne bi nastanili v Centru za tujce, ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, ampak bi se sam vrnil v Italijo. Povedal je, da mu je tudi inšpektor v Centru za tujce pojasnil, da ga bodo poskušali vrniti v Italijo. V Italiji je podal prošnjo za azil, potem pa ni več imel nobenega razgovora.

3. Tožena stranka nadalje pojasnjuje, da je bil tožniku odrejen ukrep omejitve gibanja na Center za tujce zaradi utemeljene domneve, da je podal prošnjo samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve iz Slovenije, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito že prej, in sicer že odkar je v Sloveniji. Tožnik je podal namero neposredno po tem, ko je uvidel, da bo Center za tujce izvršil izrečeno kazen izgona tujca iz države. Nastanitev v Centru za tujce po pogojnem odpustu je bil edini razlog, da je v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito. Nadalje tožena stranka podrobneje pojasnjuje, zakaj ukrep pridržanja na območje Azilnega doma za begosumne prosilce ni učinkovit. Zaradi navedenega se je tožena stranka odločila za uporabo strožjega ukrepa pridržanja na Center za tujce.

4. Tožnik v tožbi navaja, da mu tožena stranka ob ustni naznanitvi ukrepa omejitve gibanja ni pojasnila, kakšen postopek vračanja po Zakonu o tujcih se bo izvedel. Tožnik bi moral biti ob ustni naznanitvi ukrepa soočen z razlogi za odvzem prostosti, tako pa ni bil seznanjen in mu ni bila dana pravica do izjave. Nadalje v tožbi navaja, da je bila pooblaščenka s strani PIC-a obveščena, da je bil s tožnikom 7. 2. 2020 opravljen dodaten osebni razgovor v zvezi z vračanjem tožnika v Italijo po Uredbi 604/2013/EU (v nadaljevanju Dublinska uredba III). V kolikor ima namen tožena stranka tožnika vračati v Italijo po Dublinski uredbi III, to pomeni, da zakonski pogoji za pridržanje po 3. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 niso izpolnjeni, saj zoper tožnika ne poteka postopek vračanja po Zakonu o tujcih. Gre za popolnoma ločena postopka, ki se med seboj izključujeta. Tožnik trdi, da si želi v Italijo in da svoje odstranitve v Italijo ne onemogoča. Ne drži, da bi tožnik podal prošnjo samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve. Tožnik je podal namero še preden je vedel, kam in kdaj naj bi bil sploh odstranjen. Tožniku bi bilo kaj takega možno očitati, če sploh ne bi imel nikakršnih razlogov za azil in bi zgolj vložil prošnjo, kaj takega pa mu ni mogoče očitati. Tožnik je na begu iz Pakistana že od aprila 2010. V Pakistanu je svojemu stricu in njegovi punci pomagal pri pobegu in poroki, nakar so jih člani ženine družine našli in ju ubili in se je bal, da bodo ubili tudi njega. Preden je zaprosil za azil v Sloveniji, je za mednarodno zaščito zaprosil že v Italiji, kar je celo sam razkril. Že iz tega dejstva, da je za azil v preteklosti že zaprosil v drugi državi članici EU, izhaja, da ima tožnik očitno določene razloge za azil in ne gre za nikakršno zlorabo inštituta mednarodne zaščite. Nikoli ni izjavil, da prošnjo vlaga, da ne bi bil odstranjen v Pakistan. V Pakistanu je ogrožen. Zoper tožnika ne poteka postopek vračanja, ampak želi tožena stranka zoper njega izpeljati postopek izročitve v Italijo po Dublinski uredbi III. Nadalje tožnik v tožbi podrobneje pojasnjuje, zakaj se ne strinja s trditvijo, da ni mogoče učinkovito izvesti milejšega ukrepa. V tožbi tudi pojasnjuje, zakaj pomeni ukrep pridržanja na Center za tujce v Postojni poseg v pravico do osebne svobode. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, naj ga odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

5. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero zahteva, naj sodišče do pravnomočne odločitve o sklepu stanje uredi tako, da mora tožena stranka prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni. Izvrševanje ukrepa bo tožniku prizadejalo težko popravljivo škodo. V Centru za tujce se ne počuti dobro. Je brez osebne svobode in tega mu ne bo mogel povrniti nihče. Če bo tožnik s predmetno tožbo uspel, mora tožena stranka že na podlagi neposredne uporabe drugega pododstavka člena 9 (3) Recepcijske direktive nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati z izvajanjem ukrepa pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni.

6. Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

K točki I izreka:

7. Tožba je utemeljena.

8. Sodišče je na glavni obravnavi 13. 2. 2020 vpogledalo v upravni spis in prebralo priloge strank, in sicer tožeče stranke A1 do A2, ter v skladu z določbo šestega odstavka 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju izpovedal, da je šele v januarju 2020 izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji, saj je vedel, da ga po dublinskem postopku lahko vračajo v Italijo. Mislil je, da če bi prošnjo dal, bi ga kljub temu vrnili v Italijo, saj ima veljavne dokumente v Italiji. Vendar pa so mu v Centru za tujce povedali, da če ga ne bodo mogli vrniti v Italijo, ga bodo poskušali vrniti v Pakistan. Tja pa noče, ker ima probleme v Pakistanu. Zato se je odločil, da če ga ne bodo vrnili v Italijo, bo ostal v Sloveniji, zato je dal prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji. Pred tem je bil že dvakrat v Sloveniji, in sicer enkrat v Ljubljani (misli, da novembra 2018), drugič pa marca 2019, ko je bil prijet s strani policije. Prej v Sloveniji ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker je imel že vloženo takšno prošnjo v Italiji, postopek pa je normalno tekel. 9. V obravnavanem primeru je toženka tožniku omejila gibanje na podlagi 3. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki v povezavi z drugim odstavkom istega člena med drugim določa, da se lahko prosilcu odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, kadar mu je bilo že omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z ZTuj-2, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je podal prošnjo samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito.

10. Toženka je sprejela svojo odločitev, ker je ugotovila, da je bila tožniku s kazensko sodbo z dne 9. 9. 2019 izrečena stranska kazen izgona tujca iz države za dobo 3 let, tožnik pa je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito že odkar je v Sloveniji, tj. od 18. 3. 2019, namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito pa je 23. 1. 2020 vložil šele, ko je (po predčasnem odpustu iz zapora 20. 1. 2020) videl, da bo Center za tujce izvršil izrečeno kazen izgona tujca iz države. Meni, da je bila nastanitev v Centru za tujce po pogojnem odpustu edini razlog, da je v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito. Sam je izrecno povedal, da sicer ne bi zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji, če ne bi bil nastanjen v Centru za tujce, ampak bi se vrnil v Italijo.

11. Sodišče ugotavlja, da je pridržanje tožnika na pravni podlagi 3. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 zakonito in utemeljeno, če so kumulativno izpolnjene tri predpostavke, tj. da: (1) se prosilcu gibanje omeji zaradi postopka vračanja v skladu z ZTuj-2, da se izvede in izvrši postopek vrnitve ali odstranitve; (2) je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve; in (3) je imel prosilec možnost zaprositi za mednarodno zaščito.

12. Sodišče ugotavlja, da je imel tožnik predhodno možnost zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji, kjer je bil po lastni izpovedbi že najverjetneje novembra 2018 (datuma se ni točno spominjal), vsekakor pa marca 2019, ko je bil prijet s strani policije. Zaslišan na naroku pa je pojasnil, da predhodno tu ni zaprosil za mednarodno zaščito, saj je bil že prosilec mednarodne zaščite v Italiji in je tam postopek tekel. Vedel je, da bo kot prosilec vrnjen v Italijo. Ko pa mu je bilo pojasnjeno, da bo lahko vrnjen v Pakistan, če ga Italija ne bi sprejela, pa je zaprosil za zaščito tudi v Sloveniji, saj bi v tem primeru raje ostal v Sloveniji. V Pakistan se namreč ne želi vrniti. Vsebina njegove prošnje za mednarodno zaščito je razvidna iz upravnega spisa. Tožnik naj bi bil v Pakistanu ogrožen, ker je stricu in njegovem dekletu pomagal, da sta se poročila brez pristanka dekletove (sicer zelo vplivne) družine. Ta je sicer mladoporočenca našla in ubila, zaradi pomoči pri poroki pa so želeli ubiti tudi tožnika, ki je zato pobegnil iz Pakistana. Navedenega tožena stranka ni prerekala, zato sodišče navedenemu sledi, skladno z drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1. 13. Po oceni sodišča pa iz navedenih trditev tožnika ne izhaja njegov izključni namen, podati prošnjo samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve. Postopek odstranitve je namreč po pojasnilu pooblaščenke tožene stranke na naroku prekinjen zaradi tožnikove vložene prošnje za mednarodno zaščito, pri čemer pa je tožnik pred tem že vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Italiji (in sicer 19. 2. 2019, kot izhaja iz EURODAC podatkov v upravnem spisu), kar je med strankama nesporno, še več, tožena stranka je že izdala sklep, da je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica v dublinskem postopku Italija. Tožnik je na naroku pojasnil, da je prošnjo vložil zato, če ga slučajno Italija ne bi želela sprejeti kljub v njej prej podani prošnji, saj se v Pakistan ne želi vrniti, v prošnji pa je konkretizirano navajal razloge ogroženosti v primeru vrnitve v Pakistan, želijo ga namreč ubiti. Navedeno po mnenju sodišča ne predstavlja zgolj vložitev „prazne“ prošnje, tj. brez konkretizacije razloga zaprositve za mednarodno zaščito, s tem pa sodišče tudi ugotavlja, da sama vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji tudi ne predstavlja prošnje, vložene zgolj z namenom zadržanja ali oviranja postopka izročitve v Pakistan.1 Glede na navedene razloge je jasno, da se tožnik ne želi vrniti v Pakistan. To pa ne pomeni, kot to sicer navaja tožena stranka, da že zato njegova vložena prošnja za mednarodno zaščito predstavlja izključni razlog zadržanja ali oviranja postopka izročitve Pakistanu. Prosilci mednarodne zaščite po sami naravi stvari vlagajo prošnje z namenom, da se jim zagotovi zaščita pred preganjanjem v njihovi izvorni državi (kar pomeni, da s tem želijo preprečiti vrnitev vanjo). Tožnik je prošnjo za mednarodno zaščito vložil že pred izrečeno slovensko zaporno kaznijo v Italiji, kamor je bil sicer po pogojnem odpustu namenjen (če ne bi bil pridržan s strani policije). Tudi zaradi tega navedba tožnika v razgovoru pred samim pridržanjem, da prošnje v Sloveniji sicer ne bi vložil, če ne bi bil predan Centru za tujce v Sloveniji, ne pomeni avtomatično, da je z vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji očitno želel zadržati ali ovirati izvedbo postopka odstranitve iz Slovenije. Tožnik nikjer ni zatrdil, da je bil to njegov (edini in izključni) namen, pač pa je pojasnil, da je tako menil, da bo izročen Italiji, ko pa mu je bilo pojasnjeno, da ga morda Italija ne bo sprejela, je vložil prošnjo še v Sloveniji, saj se v Pakistan res ne želi vrniti (zaradi razlogov, navedenih v prošnji za mednarodno zaščito). Sodišče zato ugotavlja, da tožena stranka ni izkazala, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji zgolj z namenom zadržanja ali oviranja izvedbe postopka odstranitve iz Slovenije.

14. Že zaradi navedenega je sodišče odpravilo izpodbijani akt, saj že s tem ni izpolnjena ena od treh kumulativno zahtevanih predpostavk iz 3. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 za zakonitost in utemeljenost izrečene omejitve gibanja po 3. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 15. Dodatno pa je iz upravnega spisa še razvidno, da je tožena stranka 30. 1. 2020 - že po obvestilu tožnika, da je predhodno že podal prošnjo za mednarodno zaščito v Italiji, Italijo zaprosila za prevzem odgovornosti za obravnavanje tožnikove prošnje po 18. 1. b. členu Dublinske uredbe III. S tem je začela dublinski postopek, zaradi česar je bil posledično po naravi stvari prekinjen tudi postopek odstranitve iz države, še posebno, ker je tožnik v Sloveniji podani prošnji zatrjeval razloge ogroženosti v primeru vrnitve v Pakistan. Da je postopek odstranitve tožnika iz države prekinjen, je na naroku pojasnila tudi sama tožena stranka. Dokler o tej prošnji ni odločeno, se že zaradi navedenega postopek odstranitve tožnika iz države ne sme nadaljevati. Tožena stranka pa je izpodbijani sklep izdala 31. 1. 2020 (priloga A2, razvidno tudi iz upravnega spisa), ko je bil postopek odstranitve tožnika iz Slovenije torej že prekinjen. S tem tudi ni izpolnjena nadaljnja predpostavka za omejitev gibanja tožniku na podlagi 3. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki bi sicer morala biti kumulativno podana, da bi bil izpodbijani sklep izdan zakonito in utemeljeno, tj. da je v času izreka omejitve gibanja v teku postopek vrnitve ali odstranitve tožnika iz Slovenije.

16. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov prišlo v upravnem postopku do napačne uporabe materialnega prava (1. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), je sodišče iz navedenih razlogov izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. 17. Ker je sodišče sklep odpravilo iz razlogov, ker materialni predpis ni bil pravilno uporabljen, se do vseh preostalih ugovornih navedb tožnika ni opredeljevalo. Zaradi tega kot nepotrebnih v postopku tudi ni izvedlo še drugih predlaganih dokazov, tj. ni vpogledalo v sporazum med EU in Pakistanom o vračanju oseb, ki na območju EU bivajo brez ustreznih dovoljenj, kakor tudi ne v internetni članek na portalu 24.ur z naslovom „Tudi v Sloveniji zapiramo ljudi, ki niso zagrešili zločina“.

18. Sodišče pa sicer še pripominja, da je iz pojasnil tožene stranke na naroku še dodatno razvidno, da je bil namen tožene stranke ob izreku omejitve gibanja pridržanje tožnika v Centru za tujce zaradi razlogov begosumnosti pred predajo odgovorni državi članici. Zatrjevala je namreč, da je tožniku kljub določitvi odgovorne države članice v dublinskem postopku za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito potrebno omejiti gibanje, saj je tožnik ilegalno prehajal državne meje, tožena stranka se boji, da bi tožnik ilegalno zapustil tudi Slovenijo in da bi morala, kljub temu, da je že Italija sprejela odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje, v končni fazi sama obravnavati njegovo prošnjo. Podobno je navajala ob zaključni besedi na naroku, pojasnila je, da če bi tožnik bil nastanjen v azilnem domu, bi azilni dom lahko brez težav zapustil, kot je to storil že v Italiji in odšel v drugo državo članico EU. Zaradi tega je odreditev omejitve gibanja nujna, kajti samo tako lahko prepreči ponoven samovoljni odhod iz države in s tem (prepreči) onemogočitev izvedbe postopka mednarodne zaščite. Sodišče ugotavlja, da bi glede na navedene razloge lahko bila eventualna podlaga za pridržanje tožnika zgolj 5. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v skladu z 28. členom Dublinske Uredbe III (pri čemer pa je Vrhovno sodišče že presodilo, da ni zakonske podlage za ugotovitev begosumnosti prosilcev mednarodne zaščite glede odreditve omejitve gibanja na tej podlagi)2, ne pa 3. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. K točki II izreka:

19. Po četrtem odstavku 71. člena ZMZ-1 je pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča dovoljena samo v okoliščinah iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1, torej če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila toženka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt. V obravnavani zadevi je sodišče dejansko stanje ugotovilo na glavni obravnavi ter spremenilo odločitev toženke tako, da je izpodbijani sklep odpravilo, kar po vsebini pomeni odločitev, da ni pogojev za pridržanje tožnika po Dublinski uredbi III. Zato je zoper odločitev sodišča dovoljena pritožba, kar pomeni, da sodišče z izdajo te sodbe še ni pravnomočno odločilo v zadevi in ima tožnik pravni interes za odločitev o njegovi zahtevi za izdajo ureditvene začasne odredbe.

20. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo izda začasno odredbo ter začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno, ker bi se sicer tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

21. Izdaja ureditvene začasne odredbe je v tej zadevi potrebna zato, ker je tožniku z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar pomeni težko popravljivo oziroma nepopravljivo škodo že samo po sebi. Sodišče mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo (četrti odstavek 15. člena Ustave ter prvi in drugi odstavek 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah). V obravnavani zadevi je k času, ki je pretekel do odločitve Upravnega sodišča RS, treba dodati še rok 15 dni za pritožbo zoper sodbo, določen čas za odgovor na pritožbo in 15 dni za odločanje Vrhovnega sodišča RS ter čas, ki bo potreben za vročanje. Gre torej za trajajoče pravno in sporno razmerje med toženko in tožnikom, nezakonit odvzem prostosti pa – kot rečeno – že zdaj predstavlja težko popravljivo škodo, ki se bo z vsakim nadaljnjim dnem še povečevala. Vse navedeno pomeni, da je potreba po izdaji začasne odredbe izkazana s stopnjo, ki je celo višja od zakonskega standarda verjetnosti.

1 Tako tudi sodbe Upravnega sodišča I U 804/2011 z dne 11. 5. 2011, I U 244/2016 z dne 18. 2. 2016 (12. točko) ter I U 270/2016 z dne 24. 2. 2016 (16. točka), pri čemer je tedanja 6. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ identična 3. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 2 Glej odločbo Vrhovnega sodišča X Ips 1/2019 z dne 13. 3. 2019.