Jedro

Ker v skladu z določbo tretjega odstavka 156. člena ZJU sprememba akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest predstavlja podlago za premestitev javnega uslužbenca iz poslovnega razloga, dejstvo, da javni uslužbenec pred in po premestitvi opravlja pretežno enako delo, še ne pomeni, da je bila njegova premestitev nezakonita. Če delodajalec zaradi zmanjšanja obsega javnih nalog, privatizacije javnih nalog, iz organizacijskih, strukturnih, javnofinančnih ali podobnih razlogov spremeni sistemizacijo, ukine določeno delovno mesto in ustvari novo delovno mesto, je namreč podan utemeljen razlog za premestitev javnega uslužbenca iz poslovnega razloga, četudi ta dejansko ves čas opravlja enako ali v bistvenem podobno delo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke št. ... z dne 16. 12. 2013 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije št. ... z dne 15. 1. 2014, ter ugotovitev, da je tožnica razporejena na delovnem mestu višji svetovalec za nadzor investicij in proračuna, ki se opravlja v nazivu drugega kariernega razreda pete stopnje višji svetovalec II, izplačilo pripadajoče razlike v plači in povračilo pravdnih stroškov. Odločilo je, da mora tožnica v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 692,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP). Navaja, da premestitev tožnice na drugo delovno mesto ni zakonita že iz formalnih razlogov. Tožena stranka ni predhodno razrešila tožnice z dotedanjega naziva višji svetovalec II. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da naj bi že sama razporeditev na drugo, nižje vrednoteno mesto, pomenila sama po sebi razrešitev prejšnjega naziva in imenovanje v nov naziv. Tožnica ima še vedno veljavno odločbo o imenovanju v naziv in v skladu z veljavnim nazivom bi morala biti tudi ustrezno razporejena. Naziv je vezan na delovno mesto in v tej smeri bi moralo sodišče ugotoviti ustreznost razporeditve. Sodišče bi moralo ugotoviti, ali je do spremembe sistemizacije prišlo izključno zaradi razporeditve tožnice na nižje vrednoteno delovno mesto. Tožena stranka ni opravila nobene analize o nepotrebnosti prejšnjega delovnega mesta tožnice. Obseg del in nalog tožnice se po razporeditvi na novo delovno mesto ni v ničemer spremenil. Tožnica meni, da razporeditev na drugo delovno mesto v resnici predstavlja odpoved stare pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove. Ker gre za prenehanje delovnega razmerja, tožnica ni dolžna toženi stranki povrniti pravdnih stroškov. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev vseh pravdnih stroškov, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka s pritožbo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev je ugotovilo pravilno in popolno ter na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica zaposlena pri toženi stranki, s sklepom o premestitvi z dne 16. 12. 2013 pa je bila z delovnega mesta višji svetovalec za nadzor investicij in proračuna v pisarni župana, ki ga je opravljala v nazivu višji svetovalec II, premeščena na novo ustanovljeno delovno mesto št. ... - svetovalec I v referatu za proračun, ki je organiziran znotraj oddelka za splošne zadeve. Tožnica se je zoper ta sklep pritožila, vendar je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS njeno pritožbo s sklepom z dne 15. 1. 2014 zavrnila kot neutemeljeno. Tožnica je zato v tem individualnem delovnem sporu zahtevala ugotovitev nezakonitosti zgoraj navedenih sklepov ter plačilo razlik v plači pred in po premestitvi.

6. Zakon o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. - ZJU) v prvem odstavku 147. člena določa, da se javni uslužbenec v okviru istega delodajalca premesti na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb (brez soglasja) ali s soglasjem oziroma na lastno željo. Prva točka prvega odstavka 149. člena ZJU nadalje določa, da se javni uslužbenec zaradi delovnih potreb lahko premesti na prosto uradniško delovno mesto oziroma strokovno-tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če so za to podani poslovni razlogi. Javni uslužbenec je lahko premeščen tudi na delovno mesto, ki ne ustreza njegovemu nazivu, zaradi zmanjšanja obsega javnih nalog, privatizacije javnih nalog, iz organizacijskih, strukturnih, javnofinančnih ali podobnih razlogov (drugi odstavek 156. člena ZJU). Podlaga za ugotovitev razloga je sprememba akta oziroma aktov o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest - reorganizacija (tretji odstavek 156. člena ZJU).

7. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka tožničino premestitev utemeljevala z reorganizacijo. V obrazložitvi sklepa o premestitvi je navedla, da je dne 17. 10. 2013 začel veljati nov akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, ki je ukinil delovno mesto višjega svetovalca v referatu za nadzor investicij in proračuna. Tožena stranka je zato za tožnico preverila možnost premestitve v skladu s 158. členom ZJU in ugotovila, da zanjo obstaja možnost premestitve na drugo delovno mesto, ki se opravlja v nazivu prvega nižjega kariernega razreda in za katerega tožnica izpolnjuje vse pogoje.

8. Tožnica je v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da jo je tožena stranka premestila nezakonito, saj že ves čas opravlja isto delo, premestitev pa je bila izvedena z izključnim namenom znižanja njene plače. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožena stranka reorganizacijo v resnici izvedla ter da se dela in naloge novega in ukinjenega delovnega mesta razlikujejo. Razširjeno je tudi število oseb, katerim je svetovalec odgovoren. Tožnica opravlja večino del prejšnjega delovnega mesta, dodane pa so ji nove zadolžitve. Tožnica pred premestitvijo ni opravljala nadzora, po premestitvi pa ne poroča več občinskemu svetu. Neutemeljena je zato pritožbena trditev, da se obseg del in nalog tožnice v ničemer ni spremenil. Ukinitev prejšnjega delovnega mesta, na katerem je delo opravljala tožnica, pomeni zakonito podlago za njeno premestitev iz poslovnega razloga po 1. točki prvega odstavka 149. člena ZJU.

9. Ker v skladu z določbo tretjega odstavka 156. člena ZJU sprememba akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest predstavlja podlago za premestitev javnega uslužbenca iz poslovnega razloga, dejstvo, da javni uslužbenec pred in po premestitvi opravlja pretežno enako delo, še ne pomeni, da je bila njegova premestitev nezakonita. Če delodajalec zaradi zmanjšanja obsega javnih nalog, privatizacije javnih nalog, iz organizacijskih, strukturnih, javnofinančnih ali podobnih razlogov spremeni sistemizacijo, ukine določeno delovno mesto in ustvari novo delovno mesto, je namreč podan utemeljen razlog za premestitev javnega uslužbenca iz poslovnega razloga, četudi ta dejansko ves čas opravlja enako ali v bistvenem podobno delo. V spornem primeru je podan organizacijski razlog za njeno premestitev, ta pa zato ni bila izvedena z izključnim namenom razporeditve na nižje vrednoteno delovno mesto, kot je zatrjevala tožnica. Župan je povedal, da je bila izvedena reorganizacija celotne občinske uprave zaradi povečanja učinkovitosti, zato ne drži pritožbena navedba, da je bila samo tožnica premeščena izključno zato, ker se pri delu ni izkazala. Tudi če bi bil glavni motiv za izvedbo organizacije znižanje stroškov dela pri toženi stranki, še ne pomeni, da je bila premestitev tožnice nezakonita. Javnofinančni razlog je v skladu z drugim odstavkom 156. člena ZJU lahko eden od poslovnih razlogov za izvedbo premestitve javnega uslužbenca na drugo delovno mesto. Tudi Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 477/2006 z dne 27. 9. 2007, v kateri je sicer presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, zavzelo stališče, da je racionalizacija poslovanja, ki zasleduje (tudi) znižanje ravni plač, lahko podlaga za drugačne organizacijske rešitve v aktu o sistemizaciji.

10. Glede na navedeno je bila premestitev tožnice pravilna in zakonita, zato sta izpodbijani odločbi zakoniti, tožbeni zahtevek pa neutemeljen. Po določbi četrtega odstavka 158. člena v zvezi z 2. točko 91. člena ZJU je razrešitev in imenovanje v (nov) naziv le posledica premestitve. Zato na zakonitost sklepov o premestitvi ne morejo vplivati pritožbene navedbe o dolžnosti tožene stranke, da tožnico razreši naziva višjega svetovalca II. Razrešitev in imenovanje javnega uslužbenca v naziv je v pristojnosti predstojnika lokalne skupnosti (prvi odstavek 90. člena ZJU), sodno varstvo pa je predvideno pred sodiščem, pristojnim za upravne spore (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII R 20/2010 z dne 2. 11. 2010).

11. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka. Neutemeljene so trditve pritožnice, da je spor o premestitvi na drugo delovno mesto v resnici spor o odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, v katerem tožena stranka krije svoje stroške postopka. To izhaja tudi iz določbe šestega odstavka 147. člena ZJU, ki določa, da se v primeru premestitve za javne uslužbence ne uporablja določba Zakona o delovnih razmerjih, ki ureja odpoved s ponudbo nove pogodbe.

12. Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, niti tisti, na katere je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe skladno s prvim odstavkom 165. člena ter 154. členom ZPP.