Jedro

Ker tožnica na dan nastanka I. kategorije invalidnosti 8 let pokojninske dobe in torej zahtevane gostote pokojninske dobe ni izpolnila, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Posledično tožnica tudi ne izpolnjuje kumulativno zahtevanih pogojev določenih v 99. členu ZPIZ-2 za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 24. 7. 2020 in št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 15. 10. 2019 ter priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, skladno z odmero toženca. Obenem je sklenilo, da stroški postopka bremenijo proračunska sredstva Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Izpostavlja dejstvo, ki med pravdnima strankama niso sporna in navaja, da je sporno, ali je tožnica uživalka invalidske pokojnine oziroma ali izpolnjuje pogoje za priznanje te pravice. Citira 99. člen in 101. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Meni, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, ker ne izpolnjuje pogoja za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Vztraja, da bi sodišče, če bi hotelo sprejeti pravilno odločitev, moralo počakati na pravnomočno odločitev v zadevi V Ps 325/2020. Pri odločanju o tem, ali naj postopek prekine ali naj predhodno vprašanje reši samo, sodišče nima diskrecijske pravice. Ravnati se mora po več načelih, med drugim tudi po načelu smotrnosti. O pravici do invalidske pokojnine se odloča v posebnem, ločenem postopku in o tem ni moč odločati v smislu 13. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Sodišče bi predmetni postopek moralo prekiniti, z vidika varstva pravice do učinkovitega sodnega varstva pa bi moralo najmanj opraviti vrednostno tehtanje, ali je postopek smotrno prekiniti ali ne. Opozarja na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 26/2018 in nato, da je skupaj dopolnila 6 let in 5 mesecev ter 18 dni pokojninske dobe. Nadalje je višje sodišče še ugotovilo, da je tožnica s pomočjo svojega skrbnika za poseben primer dne 5. 2. 2019 na blagajni FURS, vplačala še zneske za prispevke pokojninskega in invalidskega zavarovanja za 19 manjkajočih mesecev za čas od marca 2006 do vključno septembra 2007. Ti prispevki so bili plačani še preden je tožnica prejela odločbo z dne 18. 1. 2019. Sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicuje na pravnomočno odločbo toženca o statusu zavarovanke. Napačni so tudi nadaljnji zaključki sodišča, da ugotavljanje zavarovalne dobe na podlagi plačila prispevkov o pravnomočni odločbi, da tožnica sploh nima lastnosti zavarovanca, ne more biti predmet postopka pred sodiščem prve stopnje. Vztraja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

5. Sodba sodišča prve stopnje nima takšnih pomanjkljivosti, da se je ne bi moglo preizkusiti, niti ni sama s seboj v nasprotju.

6. Tožnica je v tem postopku izpodbijala dokončno odločbo toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 24. 7. 2020, s katero je zavrnil tožničino pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo iste opravilne številke z dne 15. 10. 2019. S slednjo odločbo je toženec zavrnil zahtevo za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

7. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je bila invalidska komisija I. stopnje dne 1. 8. 2019 mnenja, da pri tožnici ni podana potreba po pomoči in postrežbi drugega. Drugačnega mnenja je bila invalidska komisija II. stopnje dne 14. 7. 2020, da je pri tožnici od 22. 11. 2017 potrebna pomoč in postrežba zaradi stalnega nadzora. Pomeni, da je bilo v predsodnem postopku ugotovljeno, da je pri tožnici od 22. 11. 2017 podana potreba po pomoči in postrežbi. Sporno pa je, ali tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

8. Bistveni odgovor na vprašanje, ali tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, je ugotovitev ali izpolnjuje še nadaljnji pogoj določen v zakonu, saj za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo zgolj ugotovitev, da tožnica potrebuje pomoč in postrežbo drugega, ne zadostuje za priznanje te pravice.

9. ZPIZ-2 namreč v 99. členu določa, da imajo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo uživalci starostne, predčasne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki jim je za osnovne življenjske potrebe nujna stalna pomoč in postrežba drugega. Glede na citirano določbo ZPIZ-2 je tako eden izmed kumulativno zahtevanih pogojev za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo še priznana pravica do pokojnine.

10. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in iz dokumentacije izhaja, da je bila tožnica s pravnomočno odločbo toženca z dne 11. 4. 2015 razvrščena v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 4. 7. 2014 dalje. Ni pa bila tožnici s citirano odločbo na podlagi I. kategorije invalidnosti priznana pravica do invalidske pokojnine, ker ni izpolnjevala pogoja gostote zavarovalne dobe.

11. V skladu z določbo 41. člena ZPIZ-2 lahko pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, vendar mora le-ta za dejansko pridobitev pravice do invalidske pokojnine, če je vzrok nastanka invalidnosti bolezen, v skladu z 2. alinejo 42. člena ZPIZ-2 poleg pogojev iz 41. člena ZPIZ-2 izpolnjevati tudi pogoj, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti (delovna leta) šteto delovna leta kot polna leta.

12. Za odločitev o priznanju pravice do invalidske pokojnine je odločilno, ali so izpolnjeni pogoji gostote zavarovalne dobe na dan nastanka I. kategorije invalidnosti. Glede na to, da je tožnica do dneva nastanka invalidnosti I. kategorije 4. 7. 2014 dopolnila 44 let starosti, bi morala za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine po 42. členu ZPIZ-2 imeti najmanj 8 let dopolnjene pokojninske dobe. Pokojninske dobe v trajanju 8 let na dan nastanka I. kategorije invalidnosti pa tožnica nedvomno ni dopolnila. Posledično je toženec z odločbo z dne 11. 4. 2015, ki je pravnomočna, zavrnil priznanje pravice do invalidske pokojnine.

13. Enako je bilo z odločbo z dne 15. 10. 2019, potrjeno z odločbo z dne 24. 3. 2020 odločeno v novem invalidskem postopku in sicer, da je tožnica še nadalje delovni invalid I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni od 4. 7. 2014 dalje in nima pravice do invalidske pokojnine. Tožbeni zahtevek na odpravo citiranih odločb z dne 15. 10. 2019 in z dne 24. 3. 2020 ter priznanje invalidske pokojnine je bil nato zavrnjen tudi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. V Ps 325/2020 z dne 15. 10. 2020. Ponovno je bilo ugotovljeno, da tožnica z dopolnjeno pokojninsko dobo ne izpolnjuje pogoja gostote pokojninske dobe za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Kasneje pa takšna odločitev potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 9/2021 z dne 7. 4. 2021. 14. Ob ugotovitvi, da je tožnica še nadalje delovni invalid I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni od 4. 7. 2014, pritožba brez podlage in neutemeljeno vztraja, da bi sodišče prve stopnje moralo prekiniti postopek, dokler nov postopek ne bi bil pravnomočno zaključen in pravnomočno odločeno o pravici do invalidske pokojnine. Za priznanje pravice do invalidske pokojnine mora biti izpolnjen pogoj gostote pokojninske dobe na dan nastanka I. kategorije invalidnosti, to je na dan 4. 7. 2014. Kot je bilo že v prvem pravnomočno zaključenem postopku ugotovljeno, pa tožnica na ta dan pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine ni izpolnila oziroma izpolnjevala.

15. To pa je za rešitev spora edino relevantno, torej, ali je izpolnjevala zahtevani pogoj dopolnjene pokojninske dobe v trajanju 8 let na dan nastanka prve kategorije invalidnosti 4. 7. 2014. 16. Ker tožnica na dan nastanka I. kategorije invalidnosti 8 let pokojninske dobe in torej zahtevane gostote pokojninske dobe ni izpolnila, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Posledično tožnica tudi ne izpolnjuje kumulativno zahtevanih pogojev določenih v 99. členu ZPIZ-2 za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

17. Za pritožbeno rešitev zadeve je irelevantno, ali je tožnica kasneje plačala prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pri čemer je pred tem celo prejela odločbo toženca, da nima statusa zavarovanca. Sodišče prve stopnje je v skladu z 81. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) pravilno štelo izpodbijani odločbi toženca z dne 15. 10. 2019 in z dne 24. 7. 2020 za pravilni in zakoniti in tožbeni zahtevek zavrnilo.

18. Iz enakih razlogov je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je v skladu z določbo 154. člena ZPP in ob upoštevanju, da je tožnici z odločbo BPP 112/2021 z dne 5. 3. 2021 priznana brezplačna pravna pomoč sklenilo, da stroške pritožbe bremenijo proračun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.