Jedro

Ker v zadevi ni predvidena pristojnost niti sodišča splošne pristojnosti, niti pristojnost specializiranega sodišča, se je sodišče v okviru spora o pristojnosti moralo opredeliti tudi do sodne pristojnosti na sploh (podsodnosti).

Izrek

1. Sodišče ni pristojno za odločanje v tej zadevi.

2. Sklep Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 25/2004-2 z dne 2.3.2004, se razveljavi.

3. Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožeča stranka je s tožbo z dne 5.1.2004 v socialnem sporu pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani izpodbijala končni zapis ugotovitev nadzorne komisije tožene stranke z dne 18.12.2003 o neustreznem evidentiranju opravljenih storitev. Predlagala je njegovo spremembo tako, da se ugotovi utemeljena nega oskrbovancev v obravnavanih primerih, podredno pa je predlagala njegovo razveljavitev.

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani se je izreklo za stvarno nepristojno in zadevo odstopilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani, kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. Tak sklep je utemeljilo z ugotovitvijo, da je bil sporni zapis ugotovitev izdan v zvezi z nadzorom pogodbenega razmerja med pravdnima strankama, to je med toženo stranko kot nosilcem zdravstvenega zavarovanja in tožečo stranko kot izvajalcem zdravstvenih storitev.

Okrožno sodišče v Ljubljani pristojnosti ni sprejelo. Ugotovilo je, da je tožena stranka končni zapis ugotovitev izdala kot javni zavod z javnimi pooblastili. Sodno varstvo pravnih oseb proti odločbam in dejanjem nosilcev javnih pooblastil pa se zagotavlja v upravnem sporu. Zato je dne 3.3.2005 Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlagalo, da o nastalem sporu o pristojnosti odloči, da je v tej zadevi stvarno pristojno za odločanje Upravno sodišče Republike Slovenije.

V zadevi ni podana sodna pristojnost. Sodišče soglaša, da v tej zadevi ne gre za socialni spor, niti v smislu določb 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS (1994) - Ur. l. RS, št. 19/94 in 20/98), ki je veljal v času vložitve tožbe, niti v smislu določb 7. člena sedaj veljavnega Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04).

Pristojnost sodišč za odločanje v sporih iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb ureja Zakon o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04). V 2. odstavku 17. člena ZPP določa, da se pristojnost presodi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana. Iz navedb v tožbi ne izhaja, da bi tožeča stranka izpodbijala pogodbo, sklenjeno s toženo stranko na podlagi 65. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ - Ur. l. RS, št. 9/92 do 126/03), niti da bi uveljavljala zahtevek v zvezi z njenim izvajanjem. Sporni končni zapis bi lahko bil v sporu pred sodiščem splošne pristojnosti obravnavan le kot dokazna listina v okviru proste ocene dokazov v smislu določb 8. člena ZPP. Zato sodišče soglaša, da spora v tej zadevi ni mogoče opredeliti za spor iz osebnih, družinskih, premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij iz 1. člena ZPP, za sojenje o katerih so v skladu z določbami ZPP pristojna sodišča splošne pristojnosti.

Res je tožena stranka javni zavod in v okviru svoje dejavnosti nosilec javnih pooblastil. Vendar je sodno varstvo v upravnem sporu predvideno le zoper dokončne individualne upravne akte nosilcev javnih pooblastil, zoper posamične akte in dejanja, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, in zoper akte nosilcev javnih pooblastil, izdanih v obliki predpisa, kolikor urejajo posamična razmerja (glej 2., 3. in 4. odstavek 1. člena Zakona o upravnih sporih; ZUS - Ur. l. RS, št. 50/97 do 70/2000). Upravni akt se izda v upravni zadevi, ki je v skladu z 2. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 22/05) opredeljena kot odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava. Za upravno zadevo pa se šteje tudi, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz naravne stvari.

Za opravljanje nadzora nad izvajanjem programov zdravstvenih storitev in uresničevanjem pogodb, sklenjenih na podlagi 65. člena ZZVZZ, v zakonu ni določeno vodenje upravnega postopka niti odločanje v upravnem postopku, niti izdajanje upravnih odločb. Iz določb ZZVZZ in Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 23/05), ki tudi ureja razmerja med subjekti, ki izvajajo zdravstveno dejavnost, ne izhaja, da bi za opravljanje navedenega nadzora bilo potrebno izdati predpis, niti da je zoper akt, izdan v postopku navedenega nadzora dopusten upravni spor. Nadalje tudi ne izhaja, da bi obseg in cena zdravstvenih storitev bila pravica ali pravna korist, ki bi jo tožnica lahko uveljavila v postopku ugotavljanja izpolnjevanja zakonskih pogojev. Po 63. členu ZZVZZ se program storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja in izhodišča za njegovo izvajanje ter za oblikovanje cen določilo z dogovorom, ki ga sklenejo Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, pristojne zbornice, Združenje zdravstvenih zavodov in drugih zavodov in organizacij, ki opravljajo zdravstveno dejavnost, in ministrstvo, pristojno za zdravje. V pogodbi, sklenjeni po 65. členu ZZVZZ, se podrobno določijo tudi cene programov in način obračunavanja in plačevanja ter nadzor nad njenim uresničevanjem. Ker ZZVZZ in ZZDej nimata določb o vsebini nadzora nad izvajanjem programov zdravstvenih storitev in uresničevanjem pogodb, niti ne določata ukrepov, ki se pri opravljanju navedenega nadzora lahko izrečejo, tudi ni mogoče sklepati, da bi akt, izdan v postopku navedenega nadzora, imel naravo akta, s katerim bi se v javnem interesu nalagale obveznosti.

Glede na navedeno ni mogoče sklepati, da bi končni zapis, ki je predmet spora v tej zadevi, bil izdan v upravno-pravnem razmerju oziroma, da bi imel pravno naravo akta, izdanega v upravni stvari v smislu določb 2. člena ZUP. Ker s končnim zapisom ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi, izhajajoči iz predpisa, ga tudi ni mogoče šteti za posamični akt, ki sicer nima značaja upravnega akta, ga je po določbi 2. odstavka 1. člena ZUS mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Hkrati ne gre za akt ali dejanje, ki bi pomenilo poseg v ustavne pravice posameznika, niti za akt, izdan v obliki predpisa. Zato tudi stvarna pristojnost sodišča v upravnem sporu v tej zadevi ni podana (glede tega vprašanja je Vrhovno sodišče RS sprejelo enako stališče že v sklepu, opr. št. I Up 870/2000 z dne 9.5.2002).

Na podlagi 1. in 2. odstavka 18. člena ZPP mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali spada odločitev v sporu v sodno pristojnost. Če med postopkom ugotovi, da za odločitev v sporu ni pristojno sodišče, se izreče za nepristojno, razveljavi opravljena pravna dejanja in zavrže tožbo. Enako ravna na podlagi 2. odstavka 354. člena ZPP tudi višje sodišče v pritožbenem postopku in na podlagi 2. odstavka 379. člena vrhovno sodišče pri odločanju o izrednem pravnem sredstvu.

Ker v tej zadevi glede na gornje ugotovitve ni predvidena pristojnost niti sodišča splošne pristojnosti, niti pristojnost specializiranih sodišč, se je sodišče moralo opredeliti tudi do sodne pristojnosti na sploh. Ker glede na vsebino spora sodno varstvo ni predvideno, je sodišče na podlagi gornjih določb ZPP ugotovilo, da spor v tej zadevi ne spada v sodno pristojnost, razveljavilo doslej izdani sklep prvega sodišča in tožbo zavrglo.