Jedro

V drugem odstavku 211. člena KZ-1 je inkriminirana faza ravnanj pred izvršitvijo oziroma začetkom izvrševanja zakonskih znakov goljufije, če je le izkazan namen pridobitve protipravne premoženjske koristi.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo K 9/2006 z dne 26.2.2008 obsojenega J.Z. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj ponarejanja poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 240. člena in poskusa goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena v zvezi z 22. členom Kazenskega zakonika (KZ). Za kaznivo dejanje ponarejanja poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ mu je določilo kazen 4 (štiri) mesece zapora, za poskus kaznivega dejanja goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ kazen 10 (deset) mesecev zapora ter mu po pravilih o steku določilo enotno kazen 1 (eno) leto zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi 3 (treh) let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obtožbo za kaznivo dejanje krive ovadbe po četrtem odstavku 288. člena KZ je prvostopenjsko sodišče iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnilo. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo I Kp 488/2008 z dne 19.11.2008 pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni ter po uradni dolžnosti poskus kaznivega dejanja goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena v zvezi z 22. členom KZ na novo opredelilo po prvem odstavku 211. člena v zvezi s členom 34 Kazenskega zakonika (KZ-1). Za kaznivo dejanje po prvem odstavku 211. člena v zvezi s členom 34 KZ-1 je obsojencu določilo kazen 6 (šest) mesecev zapora in mu ob nespremenjeni preizkusni dobi določilo enotno kazen 9 (devet) mesecev zapora. Obe sodišči sta obsojenca oprostili plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitve kazenskega zakona. V zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da bi moralo pritožbeno sodišče poskus kaznivega dejanja goljufije kvalificirati po drugem odstavku 211. člena KZ-1, ki je specialnejši predpis za zavarovalništvo, katerega poizkus glede na višino predpisane kazni (zapor do enega leta) ni kazniv. Zato bi moralo obsojencu glede tega kaznivega dejanja izreči oprostilno sodbo. Iz sodb sodišč prve in druge stopnje tudi ne izhajajo razlogi, zaradi katerih je šteti račun ... za lažen. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi spremeni oziroma razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovna državna tožilka N.F. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP navedla, da so v drugem odstavku 211. člena KZ-1 inkriminirana pripravljalna dejanja še preden storilec zavarovalnici predloži zahtevek, s katerim skuša pridobiti protipravno premoženjsko korist. Zato je sodišče druge stopnje ravnalo prav, ker je glede na določbo 7. člena KZ-1 uporabilo poznejši, za storilca milejši zakon ter dejanje kvalificiralo po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Glede navedb zahteve v zvezi s kaznivim dejanjem ponarejanja poslovnih listin meni, da je ocena, ali je navedeni račun oceniti kot lažen, dejansko vprašanje. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da bi moralo pritožbeno sodišče ob uporabi 7. člena KZ-1, ki napotuje na uporabo kasnejšega zakona, če je za storilca milejši, dejanje opredeliti po drugem odstavku 211. člena KZ-1, ki je specialnejši predpis za zavarovalništvo. Po drugem odstavku 211. člena KZ-1 je predpisana kazen do enega leta zapora, zato poskus tega kaznivega dejanja skladno s 34. členom KZ-1 ni kazniv in bi pritožbeno sodišče moralo obsojencu izreči oprostilno sodbo.

6. V obravnavani kazenski zadevi je obtožba obsojencu med drugim očitala, da je dne 16.10.2000 v M. z namenom, da bi si pridobil veliko protipravno premoženjsko korist, poskusil z lažnim prikazovanjem dejanskih okoliščin spraviti v zmoto delavce Zavarovalnice T.d.d., da bi mu izplačali zavarovalnino v višini 11,295.302,00 SIT na ta način, da je lažno prijavil, da mu je bilo v času med 7.10.2000 od 16.30 ure do 8.10.2000 do 19.30 ure vlomljeno v vulkanizersko delavnico v P. in odtujenih 566 komadov različnih pnevmatik za osebne in tovorne avtomobile, razni materiali, narezovalec gum, tlačna posoda, vulkanizerska preša, montažni stroj in optična naprava, vse v skupni vrednosti 11,295.302,00 SIT in uveljavljal izplačilo zavarovalnine, čeprav je vedel, da mu našteto ni bilo res ukradeno in da takšnega števila pnevmatik sploh ni imel, dejanja pa mu ni uspelo dokončati, ker so delavci zavarovalnice odklonili izplačilo zavarovalnine. Sodišče prve stopnje je obtožbi v tem delu v celoti sledilo in obsojenca spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ v zvezi s členom 22 KZ.

7. Pritožbeno sodišče je o pritožbah obsojenca in njegovega zagovornika odločalo na seji dne 19.11.2008 (torej že po 1. novembru 2008, ko je začel veljati KZ-1) ter po uradni dolžnosti poskus kaznivega dejanja goljufije, opisan pod točko 2 prvostopenjskega izreka, pravno opredelilo po prvem odstavku 211. člena v zvezi s členom 34 KZ-1, ker je ugotovilo, da glede na „spremembo zakonodaje“ višina protipravne premoženjske koristi, ki jo je obsojenec skušal pridobiti, ne dosega več velike premoženjske koristi po 3. točki devetega odstavka 99. člena KZ-1, ni pa dejanja opredelilo po drugem odstavku 211. člena KZ-1, kakor bi ga po mnenju vlagatelja zahteve moralo.

8. Kaznivo dejanje po drugem odstavku 211. člena KZ-1 stori, kdor z namenom iz prejšnjega odstavka (da sebi ali komu drugemu pridobi protipravno premoženjsko korist) v zavarovalništvu ob sklenitvi pogodbe navede lažne podatke ali zamolči pomembne podatke, sklene prepovedano dvojno zavarovanje ali sklene zavarovalno pogodbo, potem ko je zavarovalni ali škodni primer že nastopil, ali lažno prikaže škodni dogodek. Predpisana kazen za to kaznivo dejanje je eno leto zapora.

9. KZ-1 je z drugim odstavkom 211. člena kaznivemu dejanju goljufije dodal novo inkriminacijo, in sicer je inkriminiral pripravljalna dejanja za storitev zavarovalniške goljufije(1). Po svoji naravi drugi odstavek 211. člena KZ predstavlja tako imenovani delictum sui generis, pri katerem kakšna izmed okoliščin povzroči, da dejanje dobi drugačen pomen ali naravo kot temeljna oblika kaznivega dejanja, zato ga ni mogoče zajeti ne s temeljno, ne s kakšno kvalificirano ali privilegirano obliko tega kaznivega dejanja. Najpomembnejša lastnost pripravljalnih dejanj je, da storilec z njimi praviloma še ne uresničuje kakšnega zakonskega znaka kaznivega dejanja. Pripravljalna dejanja so praviloma po svoji naravi zelo oddaljena od prepovedane posledice, ki naj bi na koncu nastala in ne dosegajo tolikšne stopnje nevarnosti, da bi bila kazenskopravna intervencija upravičena, zato načeloma niso kazniva. Drugačna pa je situacija, ko je neko ravnanje, ki je po svoji naravi sicer pripravljalno za izvršitev določenega kaznivega dejanja, zaradi svoje nevarnosti inkriminirano kot posebno kaznivo dejanje z vsemi elementi in zakonskimi znaki kaznivega dejanja. Če v takšnem primeru storilec najprej uresniči znake kaznivega dejanja, ki je pripravljalno v razmerju do drugega kaznivega dejanja, potem pa še začne izvrševati (če je poskus kazniv) ali dokonča kaznivo dejanje, ki ga je pripravljal, gre zaradi razmerja subsidiarnosti za navidezni idealni stek med inkriminiranimi pripravljalnimi dejanji in poskušanim oziroma dokončanim kaznivim dejanjem.

10. V drugem odstavku 211. člena je torej inkriminirana faza ravnanj pred izvršitvijo oziroma začetkom izvrševanja zakonskih znakov goljufije, če je le izkazan namen pridobitve protipravne premoženjske koristi. Ena od izvršitvenih oblik tega kaznivega dejanja je tudi ravnanje storilca, ki z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist v zavarovalništvu lažno prikaže škodni dogodek. Navedeno pomeni insceniranje, obelodanjanje ali dokumentiranje škodnih dogodkov s takšnim njihovim prikrojevanjem, da se jih nato lahko prijavi kot škodne dogodke iz sklenjene zavarovalne pogodbe. Za storitev kaznivega dejanja po drugem odstavku 211. člena KZ-1 tako zadošča že, da storilec še pred zahtevanjem zavarovalnine lažno prikaže škodni dogodek (na primer policistom, zdravniku, v „evropskih poročilih“ v zvezi s prometnimi nesrečami ter na sploh v informacijah, danih zavarovalnici s strani tretjih oseb itd.), vse z namenom pridobiti protipravno premoženjsko korist. Ko pa storilec z navedenimi lažnimi podatki stopi v stik z zavarovalniškimi agenti in zahteva plačilo zavarovalnine, pa ne odgovarja za to kaznivo dejanje, temveč za kaznivo dejanje goljufije ali poskus le-tega, če mu dejanja ne uspe dokončati. Kriterij za razmejitev med na novo inkriminiranimi pripravljalnimi dejanji in poskusom kaznivega dejanja goljufije je namreč trenutek, ko storilec lažni škodni dogodek prikaže zavarovalnici, od katere zahteva plačilo zavarovalnine z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi. Pripravljalna dejanja iz drugega odstavka 211. člena KZ-1 so tako vedno subsidiarne narave. Storilec bo kaznovan za takšno kaznivo dejanje le, če se ne kaznuje za poskus ali izvršitev kaznivega dejanja goljufije. Sodišče bo moralo v vsaki konkretni zadevi posebej presojati ali je storilec s svojim ravnanjem izpolnil le zakonske znake kaznivega dejanja po drugem odstavku 211. člena KZ-1, ali pa je izvršil oziroma začel izvrševati zakonske znake goljufije po prvem odstavku tega člena (temeljna oblika kaznivega dejanja goljufije) ali po tretjem v zvezi s prvim odstavkom navedenega člena (kvalificirana oblika kaznivega dejanja goljufije).

11. V obravnavanem primeru je sodišče ugotovilo, da je obsojenec Zavarovalnici T.d.d. lažno prijavil škodni dogodek ter od nje zahteval izplačilo zavarovalnine v višini 11,295.302,00 SIT, dejanja pa mu ni uspelo dokončati, ker so delavci zavarovalnice odklonili izplačilo zavarovalnine. Glede na v prejšnji točki navedeni kriterij za razmejitev med pripravljalnimi dejanji, inkriminiranimi v drugem odstavku 211. člena KZ-1 in poskusom kaznivega dejanja goljufije je očitno, da je obsojenec z zahtevkom za plačilo zavarovalnine že začel izvrševati zakonske znake kaznivega dejanja goljufije, ki pa ga ni dokončal, saj je zavarovalnica izplačilo odklonila. Zato je sodišče druge stopnje njegovo ravnanje pravilno opredelilo kot poskus kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi s 34. členom KZ-1. 12. Vložnik zahteve navaja, da iz sodbe sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča ne izhajajo razlogi, zaradi katerih je šteti inkriminiran račun za lažen, s čimer smiselno nakazuje na kršitev določila 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja še, da je po njegovem mnenju lažnost listine konstitutivni element kaznivega dejanja in če gre za resnično listino, kaznivega dejanja ne more biti. Svoje navedbe utemeljuje s tem, da je obsojenec v zagovoru natančno opisal, da je listina bila resnična, da je očitno, da račun temelji na izkazanem dejanskem stanju, da je bil plačnik računa N.B. tisti, ki se je na vse načine izmikal plačilu ter da je logično in sprejemljivo, da je obsojenec sporni račun kasneje, ko mu dolžnik ni plačal, zamenjal z drugim, da bi se izognil plačilu davka.

13. Sodišče prve stopnje je (v petem odstavku na 15. strani, na 16. strani in v prvem in drugem odstavku na 17. strani sodbe) obsežno navedlo razloge na podlagi katerih šteje, da je obdolženi pod isto številko izdal dva računa in samo enega evidentiral kot osnovo za plačilo davčnih obveznosti, kar pomeni, da je bil račun, datiran z dnem 27.1.2000, lažen. Takšnim razlogom sodišča prve stopnje je v celoti pritrdilo tudi pritožbeno sodišče (tretji odstavek na tretji strani sodbe), zato ni mogoče pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da izpodbijana pravnomočna sodba o navedenem vprašanju nima razlogov. Kot pravilno ugotavlja že vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, predstavlja vložnikova ocena, da račun ... ni lažen oziroma da je sprejemljivo, da je obsojenec sporni račun zamenjal z drugim, nestrinjanje z dokazno oceno sodišča in tako po vsebini pomeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopusten.

C.

14. Vrhovno sodišče v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevanih kršitev zakona ni našlo, ugotovilo pa je, da je zahteva za varstvo zakonitosti v veliki meri vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer je sodišče obsojenca v skladu s četrtim odstavkom 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Op.št.(1):Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 133/2009 z dne 28.5.2009, glej dr. Ivan Bele, Zbornik prispevkov XV. seminarja s področja avtomobilskega zavarovanja, Ljubljana, 2009.