Jedro

Tako predvojno kot povojno jugoslovansko zemljiškoknjižno pravo je temeljilo na načelu vpisa. Knjižne pravice so se (tako kot po sodobnem slovenskem pravu) pridobile, prenesle, omejile ali prenehale samo z vpisom v zemljiško knjigo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Druga toženka krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da v zapuščino po pokojnem J. B. ne spadata parc. št. 1238/I in 1391, ki sta vpisani pod vl. št. 421 k.o.., ter da je lasnica teh nepremičnin tožnica in se zato po uradni dolžnosti vpiše njena lastninska pravica v zemljiško knjigo.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da sta bili sporni nepremičnini ob sklenitvi darilne pogodbe že podržavljeni ter da zato pokojni J. B. z njima ni mogel več razpolagati. Sicer pa prepis na podlagi darilne pogodbe v zemljiški knjigi ni bil izveden, in zato tudi lastninska pravica ni bila prenesena (na obdarjenca C. B.).

Zoper to sodbo je tožnica vložila revizijo, pri čemer uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje spregledali, da zemljiškoknjižni prepis ni bil izveden prav zato, da se C. B. ne bi vknjižil kot lastnik. Darilna pogodba je bila namreč sklenjena pred sodnikom, s tem pa je bilo zadoščeno obličnostnim zahtevam. Do prepisa v zemljiški knjigi ni prišlo, ker sta bili nepremičnini darovalcu nacionalizirani. Sklepa Okrajnega sodišča v Radovljici z dne 30.12.1959 in z dne 30.12.1960, s katerima je ugotovljeno, da sta nepremičnini prešli v državno last najkasneje 14.5.1945, sta v nasprotju z načeli pravne države. Notarski akt je bil sklenjen 13.2.1959, kar pomeni, da je bil prenos premoženja opravljen pred pravnomočnostjo odločbe z dne 23.4.1960. Zakon o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfiskacije (Uradni list DFJ, št. 40/45, v nadaljevanju ZKIK) ne določa, da bi konfiskacija veljala za nazaj, torej na dan uveljavitve tega zakona. Po 28. členu ZKIK so morala sodišča izdati odločbe o konfiskaciji, kar pomeni, da je prišlo do konfiskacije šele s pravnomočnostjo odločbe o konfiskaciji. Razlaga določbe 28. člena ZKIK, ki sta jo sprejeli sodišči prve in druge stopnje, je protiustavna. Tudi če bi ZKIK določal, da se premoženje konficira za nazaj, sodišče tega ne bi smelo upoštevati.

Druga toženka je odgovorila na revizijo, pri čemer poudarja, da pokojni J. B. ob daritvi ni imel več razpolagalne sposobnosti ter da ni bil vložen predlog za zemljiškoknjižni prenos. Sklicuje se tudi na zemljiškoknjižno načelo vpisa ter predlaga zavrnitev revizije.

Revizija je bila vročena še Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in ostalim tožencem, ki pa na njo niso odgovorili.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče soglaša s pravnim stališčem sodišča druge stopnje, da "tudi po pravilih Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ), ki se je smiselno uporabljal pred uveljavitvijo Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, je bil za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini potreben vpis v zemljiško knjigo (paragraf 431 ODZ)". Tako predvojno kot povojno jugoslovansko zemljiškoknjižno pravo je temeljilo na načelu vpisa. Knjižne pravice so se (tako kot po sodobnem slovenskem pravu) pridobile, prenesle, omejile ali prenehale samo z vpisom v zemljiško knjigo (prim. paragraf 4 Zakona o zemljiških knjigah z dne 1.7.1930). Ker do zemljiškoknjižnega prenosa na podlagi darilne pogodbe med J. B. (darovalcem) in C. B. (obdarjencem) ni prišlo, C. B. (tožničin pravni prednik) tudi nikoli ni postal lastnik podarjenih nepremičnin. Zahtevek za ugotovitev, da te nepremičnine ne spadajo v darovalčevo zapuščino in da je njihova lastnica tožnica (ker da jih je podedovala po obdarjencu - C. B.), je zato neutemeljen. To velja tudi za s tem neločljivo povezani del zahtevka, da se tožnica po uradni dolžnosti vknjiži kot lastnica spornih nepremičnin(1).

Revizijsko sodišče vsekakor soglaša z revizijo, da 28. člen ZKIK ni bil v skladu s splošnimi pravnimi načeli, ki so jih v času njegove uveljavitve priznavali civilizirani narodi, niti s tedanjimi ustavnimi načeli, kolikor je omogočal, da so bile na njegovi podlagi brez pravnomočne kazenske sodbe posamezne osebe razglašene za vojne zločince ali narodne sovražnike, ter da bi bila njegova uporaba v današnjih sodnih postopkih v neskladju z Ustavo(2). Ta določba se kot protiustavna v postopkih pred sodišči in državnimi organi v RS ne sme uporabljati. To pomeni, da tudi zaplemba premoženja, ki je bila predvidena kot stranska kazen, ne more biti upoštevna. Zato tudi nimata prav sodišči prve in druge stopnje, ko menita, da ob sklenitvi darilne pogodbe pokojni J. B., kljub temu, da je bil kot lastnik še vpisan v zemljiški knjigi, ni več mogel razpolagati s parc. št. 1391 in 1238/I k.o..., ker sta bili ti nepremičnini ob sklenitvi darilne pogodbe že družbena lastnina. Za prenos lastninske pravice namreč ni bilo pravnih ovir. Omenjeni zakon in na njegovi podlagi izdane odločbe so bile le dejanske ovire, ki so preprečevale zemljiškoknjižno realizacijo darila. Čeprav so sedaj tudi te (dejanske) ovire odpadle, pa C. B. s tem še ni postal lastnik spornih nepremičnin. Njegov položaj je bil namreč ves čas pravno enak. Spričo zavezovalnega pravnega posla (darilne pogodbe) in razpolagalnega pravnega posla (zemljiškoknjižno dovolilo) je bil nosilec zgolj pričakovane (lastninske) pravice (ker bi lahko vsak trenutek uspešno predlagal vknjižbo), ni pa pridobil lastninske pravice (do tega bi lahko prišlo šele z vpisom v zemljiško knjigo). Zahtevek, kot ga je postavil, zato ne more biti utemeljen (kar pa ne pomeni, da on, oziroma njegovi pravni nasledniki morda ne bi uspeli z zemljiškoknjižnim predlogom).

Ker je tako revizija neutemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP).

Odgovor na revizijo ni bil potreben. Zato druga toženka krije stroške, ki so ji s tem nastali (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Sodišče odloča o vknjižbi po uradni dolžnosti le, če gre za pravnomočen sklep o dedovanju ali za pravnomočen sklep, ki je bil izdan v postopku izvršbe na nepremičnino oziroma v stečajnem postopku, s katerim je sodišče, ki je ta sklep izdalo, odredilo vpis lastninske pravice v korist kupca oziroma iz drugih pravic na nepremičnini (prim. 46. člen ZZK-1). V primerih, kakršen je ta, pa seveda ni vknjižbe po uradni dolžnosti. Op. št. (2): Prim. odločbo US RS U-I-249/96.