Jedro

Zakonodajalec je kot prekršek določil vsako posamezno kršitev določb 134. in 135. člena ZDR-1. To pomeni, da je vsako posamezno neizplačilo plače treba opredeliti kot prekršek, četudi je večkratna istovrstna kršitev storjena na škodo istega delavca.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu ZSV 53/2015 z dne 23. 7. 2015 kršena 27. točka prvega odstavka 217. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), v zvezi s prvim in drugim odstavkom 27. člena Zakona o prekrških (ZP-1).

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Inšpektorat Republike Slovenije za delo, Območna enota Novo mesto – Brežice, je z odločbo o prekršku z dne 17. 2. 2015 storilki pravni osebi D., storitve in prevozi, d. o. o., in njeni odgovorni osebi, direktorju D. G. zaradi storitve prekrškov po 25. točki prvega odstavka 217. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) (točki 1.a in 2.a izreka sodbe) ter dveh prekrškov po 27. točki prvega odstavka 217. člena ZDR-1 (točke 1.b ter 1.c in 2.b in 2.c izreka sodbe) določilo pravni osebi za vsak posamezen prekršek globo v znesku 1.500,00 EUR, odgovorni osebi pa za vsak posamezen prekršek globo v znesku 450,00 EUR, ter jima nato na podlagi drugega odstavka 27. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) izreklo enotno globo – pravni osebi v znesku 4.500,00 EUR, odgovorni osebi pa v znesku 1350,00 EUR. Obema je naložilo tudi plačilo sodne takse. Zoper odločbo o prekršku sta storilca vložila zahtevo za sodno varstvo, ki ji je Okrajno sodišče v Novem mestu s sodbo z dne 23. 7. 2015 delno ugodilo in izpodbijano odločbo o prekršku spremenilo tako, da je prekrška storilcev po točkama 1.b in 1.c oziroma 2.b in 2.c opredelilo kot en nadaljevani prekršek po 27. točki prvega odstavka 217. člena ZDR-1 in pravni osebi izreklo enotno globo v znesku 3.000,00 EUR, odgovorni osebi pa enotno globo v znesku 900 EUR. Obema je posledično tudi znižalo višino sodne takse, ki sta jo dolžna plačati. V preostalem pa je sodišče zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 7. 1. 2016. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zaradi kršitve 27. točke prvega odstavka 217. člena ZDR-1, v zvezi s prvim in drugim odstavkom 27. člena ZP-1, v delu, v katerem je Okrajno sodišče v Novem mestu s sodbo z dne 23. 7. 2015 ugodilo zahtevi za sodno varstvo storilcev in izpodbijano odločbo o prekršku spremenilo, ugotovi, da so bile z izpodbijano sodbo prekršene navedene določbe ZDR-1 in ZP-1, in sicer na način iz 1. in 4. točke 156. člena ZP-1. Jedro zahteve predstavlja tožilčevo stališče, da je prekršek iz 27. točke prvega odstavka 217. člena ZDR-1, ki sankcionira delodajalčevo neizplačilo plače, take narave, da zanj konstrukcija nadaljevanega prekrška ne more biti uporabljena. Z vidika jezikovne in namenske razlage določb 134. in 135. člena ZDR-1 je kršitev storjena s tem, ko delodajalec ne izplača ene oziroma posamezne plače, in ne več zaporednih plač. Neizplačilo plače pomeni poseg v delavčevo individualno in s tem osebno pravico do plačila za opravljeno delo, s katerim se preživlja, hkrati pa pomeni tudi poseg v njegovo dostojanstvo in v njegovo sposobnost preživljati sebe in svojo družino. Pri tem se vrhovni državni tožilec opre tudi na razloge v sodbi Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 28147/2012 z dne 25. 9. 2014, v kateri je Vrhovno sodišče presodilo, da premoženje pri inkriminaciji iz 196. člena KZ-1 ni primarni objekt varstva niti v delu, ki se nanaša na kršitev pravil o plači, in da je v kontekstu socialne varnosti premoženje zgolj sredstvo, ne pa tudi cilj, zato kaznivo dejanje po 196. členu KZ-1 ni premoženjsko kaznivo dejanje v smislu prvega odstavka 54. člena KZ-1, za katerega bi bilo mogoče uporabiti konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti 25. 1. 2016 na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcema, ki nanjo nista odgovorila.

B.

4. Iz ugotovljenih dejstev izhaja, da pravna oseba D., d. o. o., oziroma D. G. kot odgovorna oseba pravne osebe delavcu B. K. ni izplačal regresa za letni dopust za leto 2014, ki bi ga moral izplačati do 1. julija 2014, ter ni obračunal ter izplačal plače in povračila stroškov v zvezi z delom na bančni račun delavca za mesec maj 2014, in sicer najkasneje do 18. junija 2014, ter za mesec junij 2014, kar bi moral storiti do 18. julija 2014. 5. Prekrškovni organ je štel, da sta storilca storila tri prekrške, medtem ko je sodišče presodilo, da sta storila zgolj dva prekrška, saj je štelo, da gre v primeru odsotnosti obračuna in neizplačila dveh plač za navidezni realni stek in posledično za en sam prekršek. Razen tega, da je bil storilcema očitani prekršek začet z neizplačilom plače za mesec maj 2014 in končan z neizplačilom plače za mesec junij 2014, sodišče ni navedlo razlogov za odločitev o navideznosti steka.

6. Pravica do plače je temeljna pravica delavca, kršitev katere nima zgolj delovnopravnih, temveč tudi upravnopravne oziroma prekrškovne posledice. Prekršek po 27. točki prvega odstavka 217. člena ZDR-1 stori pravna oseba kot delodajalka oziroma odgovorna oseba pravne osebe kot delodajalke (prvi oziroma četrti odstavek 217. člena ZDR-1), če delavcu ne izplača plače ali mu ne izda pisnega obračuna plače v skladu s 134. in 135. členom ZDR-1. Semantično je prekrškovno določbo mogoče razlagati zgolj tako, da je zakonodajalec kot prekršek določil vsako posamezno kršitev določb 134. in 135. člena ZDR-1. To pomeni, da je vsako posamezno neizplačilo plače treba opredeliti kot prekršek, četudi je večkratna istovrstna kršitev storjena na škodo istega delavca, pri čemer je treba upoštevati, da iz besedila določbe izhaja, da je treba neizdajo obračuna in neizplačilo plače obravnavati kot en sam prekršek. Tako razlaga potrjuje tudi varstveni namen norme, ki ne ščiti zgolj premoženja delavca, temveč tudi in predvsem njegovo dostojanstvo oziroma socialno varnost, ki delavcu zagotavlja človeka vredne življenjske razmere.(1) Delavčeva socialna varnost pa je lahko ogrožena že zaradi neizplačila posamezne plače. 7. Da ne gre za navidezni, temveč pravi realni stek dveh istovrstnih prekrškov, potrjuje tudi besedilo 8. člena ZP-1, ki določa, da kolikor ni v tem zakonu določeno drugače, se v postopku o prekršku smiselno uporabljajo določbe kazenskega zakonika glede silobrana, skrajne sile, prisiljenosti, neprištevnosti, naklepa, malomarnosti, dejanske in pravne zmote, storilca in sostorilca, napeljevanja in pomoči ter časa in kraja storitve kaznivega dejanja. Določba torej ne napotuje na smiselno uporabo določbe KZ-1 glede nadaljevanega kaznivega dejanja, pravnega instituta, ki je z uveljavitvijo KZ-1 postal pozitivnopravno urejen. Zato konstrukcije nadaljevanega prekrška, četudi bi bili izpolnjeni kriteriji iz 54. člena KZ-1, ni mogoče uporabiti. Iz povedanega sledi, da je sodišče s posegom v pravno opredelitev prekrškov v izreku odločbe o prekršku v korist obeh storilcev prekršilo pravico, ki jo ima po zakonu (5. točka 156. člena ZP-1).

C.

8. Ker je zahteva za varstvo, ki je utemeljena, vložena v storilčevo škodo, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1, ne da bi poseglo v pravnomočno sodbo, le ugotovilo, da je bila z izpodbijano sodbo kršena 27. točka prvega odstavka 217. člena, v zvezi s prvim in drugim odstavkom 27. člena ZP-1 v delu, v katerem je z izpodbijano sodbo sodišče ugodilo zahtevi za sodno varstvo storilcev.

(1) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 28147/2012 z dne 25. 9. 2014.