Jedro

V primeru, ko gre za zagotovitev udeležbe v postopku društvu, ki v zadevi nastopa v javnem interesu, je – ob upoštevanju 44. člena ZUP – možna uvedba obnove postopka po uradni dolžnosti (tudi) po 9. točki 260. člena ZUP.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točko izreka sodbe in sklepa) na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo (revidentovo) tožbo zoper sklep Agencije Republike Slovenije za okolje z dne 26. 10. 2007. Z navedenim sklepom je upravni organ prve stopnje po uradni dolžnosti iz razloga 9. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) uvedel obnovo postopka izdaje okoljevarstvenega soglasja revidentu za gradnjo vetrne elektrarne, v obsegu, da se v postopek kot stranski udeleženec vključi Društvo B.B., Slovenija (v nadaljevanju B.B.). S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je sodišče prve stopnje zavrglo revidentovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 3. 4. 2008, s katero je tožena stranka zavrnila revidentovo pritožbo zoper sklep o obnovi postopka.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje upravnemu organu prve stopnje, da je dokončna odločba o priznanju položaja stranskega udeleženca v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja podlaga za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP. V nadaljevanju navaja, da ZUP ne določa začetek teka roka za organ za uvedbo obnove postopka po 9. točki 260. člena ZUP, zato začne rok za organ v tem primeru teči z dnem, ko je organ lahko uporabil odločbo o priznanju položaja stranskega udeleženca, to je z dokončnostjo te odločbe. Ker je bil izpodbijani sklep o uvedbi obnove postopka po uradni dolžnosti izdan v roku enega meseca od dneva dokončnosti odločbe o priznanju položaja stranskega udeleženca, je obnova postopka uvedena pravočasno, revidentova tožba pa ni utemeljena.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je revident vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z razlogi iz vseh treh točk drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revizijo vlaga iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je B.B. zoper izdano okoljevarstveno soglasje vložil pritožbo, ki je bila zavržena, zato obnovitvenega razloga iz 9. točke 260. člena ZUP, zaradi zadržkov po drugem odstavku 229. člena in zadržkov po tretjem in četrtem odstavku 261. člena ZUP ni mogoče uporabiti. Vztraja pri tem, da v primeru obnovitvenega razloga iz 9. točke 260. člena ZUP tudi za organ začne teči rok z dnem, ko je organ izvedel, da je odločba izdana. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt. Podrejeno predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva plačilo stroškov revizijskega postopka.

4. Tožena stranka odgovora na revizijo ni vložila.

K I. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, to je zaradi pomembnega pravnega vprašanja, ki ga revident izpostavlja. Revident je sicer izpostavil dve pravni vprašanji, vendar po presoji Vrhovnega sodišča prvo izpostavljeno vprašanje, to je vprašanje uporabe določb drugega odstavka 229. člena ter tretjega in četrtega odstavka 261. člena ZUP, ni pomembno pravno vprašanje po vsebini obravnavane zadeve. Navedene določbe ZUP se namreč nanašajo izključno na uvedbo obnove postopka na predlog stranke, v obravnavani zadevi pa je sporna uvedba obnove postopka po uradni dolžnosti. Drugo izpostavljeno vprašanje, in sicer, kdaj začne teči rok za uvedbo obnove postopka po uradni dolžnosti za obnovitveni razlog iz 9. točke 260. člena ZUP, pa je po presoji Vrhovnega sodišča pomembno pravno vprašanje glede na vsebino obravnavane zadeve. Odločitev o tem vprašanju, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo, je pomembno za enotno uporabo prava v upravnem postopku obnove postopka po uradni dolžnosti in zaradi zagotovitve pravne varnosti. Zato je Vrhovno sodišče revizijo iz tega razloga dovolilo.

7. Ker je revizija dovoljena iz razloga, navedenega v 6. točki te obrazložitve, se Vrhovno sodišče do vprašanja dovoljenosti revizije po 1. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki ju revident tudi uveljavlja, ni opredelilo.

8. V obravnavani zadevi je sporen sklep o obnovi postopka izdaje okoljevarstvenega soglasja za gradnjo vetrne elektrarne. Sklep o obnovi postopka je prvostopenjski upravni organ izdal po uradni dolžnosti po tem, ko je Ministrstvo za okolje in prostor B.B. priznalo položaj stranskega udeleženca v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja. V upravni zadevi izdaje okoljevarstvenega soglasja sta namreč, kot to izhaja iz listin upravnega in sodnega spisa, tekla dva vzporedna postopka. Na vlogo revidenta je tekel postopek o glavni stvari, to je o izdaji soglasja. Sočasno pa je tekel tudi postopek za priznanje položaja stranskega udeleženca, v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja, uveden na zahtevo B.B.. Upravni organ je okoljevarstveno soglasje izdal po dokončnosti prvega sklepa, s katerim B.B. ni bil priznan položaj stranskega udeleženca. Ta sklep pa je nato pritožbeni organ odpravil na podlagi sodbe upravnega sodišča U 528/2006 z dne 29. 6. 2006 in B.B. z odločbo dne 17. 9. 2007, priznal položaj stranskega udeleženca. Glede na opisane specifične okoliščine obravnavanega primera je ob upoštevanju 44. člena ZUP tudi po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi podan razlog za obnovo postopka po uradni dolžnosti po 9. točki 260. člena ZUP, saj sicer stranki, ki bi morala biti udeležena v postopku zaradi varstva narave, torej javnega interesa, udeležba v postopku ne bi bila zagotovljena.

9. Odločba pritožbenega organa o priznanju položaja stranskega udeleženca je bila prvostopenjskemu upravnemu organu vročena dne 20. 9. 2007. Revidentu je bila ta odločba vročena dne 14. 9. 2007. B.B. pa je bila odločba vročena dne 27. 9. 2007. Sklep o obnovi postopka po uradni dolžnosti je prvostopenjski upravni organ izdal dne 26. 10. 2007. V postopku je sporno predvsem, ali je upravni organ prve stopnje, ob upoštevanju subjektivnega roka, pravočasno uvedel obnovo postopka po uradni dolžnosti.

10. Subjektivni rok za obnovo postopka določata prvi in drugi odstavek 263. člena ZUP. Prvi odstavek 263. člena ZUP določa, da lahko stranka predlaga obnovo postopka samo v enem mesecu, in sicer od določenega dneva za posamezni obnovitveni razlog. Drugi odstavek 263. člena ZUP pa določa, da je na rok iz prvega odstavka vezan tudi organ, če uvede obnovo postopka po uradni dolžnosti; v nadaljevanju natančno določa začetek teka subjektivnega roka za obnovo po uradni dolžnosti, vendar le za obnovitvena razloga iz 1. in 5. točke 260. člena ZUP.

11. Taka normativna ureditev po presoji Vrhovnega sodišča ne pomeni, da je za organ določen začetek teka roka le za obnovitvena razloga iz 1. in 5. točke 260. člena ZUP, za ostale obnovitvene razloge pa da začetek teka roka ni določen (kot je to v izpodbijani sodbi navedlo sodišče prve stopnje). Rok v prvem odstavku 263. člena ZUP, ki velja za stranko in za organ, je namreč določen tako s časovnim obdobjem (v enem mesecu) kot tudi z dnem začetka teka tega časovnega obdobja, ki je odvisen od obnovitvenega razloga. Zato določba drugega odstavka 263. člena ZUP, da je na rok iz prejšnjega odstavka vezan tudi organ, ne pomeni, da je organ vezan le na časovno obdobje enega meseca. Pomeni, da je organ vezan tudi na dan začetka teka tega časovnega obdobja, kot je za posamezne obnovitvene razloge določen v prvem odstavku 263. člena ZUP. Ko v nadaljevanju drugega odstavka 263. člena ZUP določa začetka teka roka za obnovitvena razloga iz 1. in 5. točke 260. člena ZUP le precizira, kateri organ mora za obnovitveni razlog izvedeti. Različna organizacijska struktura organov, ki v skladu s 1. in 5. členom ZUP odločajo v upravnih zadevah po ZUP (s tem tudi o obnovi postopka po uradni dolžnosti) je namreč terjala natančnejšo opredelitev pojma organ. Zato določbe drugega odstavka 263. člena ZUP ni mogoče razumeti tako, kot jo je uporabilo sodišče prve stopnje, ampak da tudi v primeru obnove postopka po uradni dolžnosti iz razlogov, ki v drugem odstavku 263. člena ZUP niso izrecno navedeni, velja za organ začetek teka roka, kot ga določa prvi odstavek 263. člena ZUP.

12. V obravnavani zadevi, ko je glede na specifične okoliščine podan obnovitveni razlog po 9. točki 260. člena ZUP, je zato rok za uvedbo obnove postopka po uradni dolžnosti določen v 5. točki prvega odstavka 263. člena ZUP v povezavi z uvodnim besedilom drugega odstavka 263. člena ZUP. To pomeni, da organ lahko uvede obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP v roku enega meseca od dneva, ko je stranka izvedela, da je bila odločba izdana. V obravnavanem primeru, ko je bila stranki z dokončno odločbo drugostopenjskega upravnega organa priznana pravica sodelovati v postopku, začne enomesečni rok torej teči z dnem, ko je stranka izvedela, da je bila izdana dokončna odločba, s katero ji je priznan položaj stranskega udeleženca. To pa je z dnem vročitve dokončne odločbe o priznanju položaja stranskega udeleženca stranki, ki ji je pravica do sodelovanja v postopku priznana.

13. Odločba o priznanju položaja stranskega udeleženca je bila B.B. vročena dne 27. 9. 2007. Obnova postopka po uradni dolžnosti pa je bila uvedena s sklepom dne 26. 10. 2007, torej znotraj enomesečnega subjektivnega roka, in zato pravočasno.

14. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbo zavrnilo, je po presoji Vrhovnega sodišča torej pravilna, revizija pa ni utemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

15. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).