Jedro

Tožnik (carinik, vodnik službenega psa) v okviru ene ure (v delovnem času) ni mogle opraviti vseh delovnih nalog, ki so se nanašale na oskrbo in nego službenega psa. Ker je bilo delo s psom objektivno nemogoče opraviti le v delovnem času, je potrebno šteti, da je bilo tožniku nadurno delo odrejeno. Zato je tožnik upravičen do plačila ene ure dnevno za oskrbo službenega psa v spornem obdobju, ki jo je opravil preko polnega delovnega časa

Izrek

Pritožbi tožeče in tožene stranke zoper vmesno sodbo se zavrneta in se potrdi izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke zoper sklep z dne 24. 6. 2013 se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je tožnik upravičen do plačila ene ure dnevno za oskrbo službenega psa, ki ga je opravil preko polnega delovnega časa v obdobju od 1. 10. 2004 do 31. 12. 2008 in sicer v dneh, ko je delal na delovnem mestu.

S sklepom z dne 24. 6. 2013 je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožene stranke, da se izda dopolnilna sodba glede zavrnitve tožbenega zahtevka tožnika v zvezi s plačilom ene ure dnevno za oskrbo službenega psa, ki jo je tožnik opravil preko polnega delovnega časa. Zavrnilo je tudi predlog tožene stranke, da se izda dopolnilna sodba glede dodatnega pokojninskega zavarovanja.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki, zoper sklep se pritožuje tožena stranka.

Tožnik se pritožuje zoper vmesno sodbo iz pritožbenih razlogov, to je zaradi razloga bistvenih kršitev pravil postopka iz 339. člena ZPP, zmotne uporabe materialnega prava po 341. členu ZPP in zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 340. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da ugotovi, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen tako, da je tožnik upravičen do plačila dveh ur dnevno za oskrbo službenega psa, ki jo je opravil preko polnega delovnega časa od 1. 10. 2004 do 31. 12. 2008 in sicer za vse koledarske dni, tudi ko ni delal na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku z zaslišanjem prič in tožnika ugotavljalo, koliko časa je tožnik za oskrbo službenega psa lahko porabil znotraj rednega delovnega časa. Tožnik je na zaslišanju pojasnil, da so imeli do leta 2004 cariniki preiskovalci priznani dve uri dnevno za oskrbo psa, od takrat dalje pa ne več. Pojasnil je, da je moral treninge izvajati izven delovnega časa, oprati je moral avtomobil, prenosni in stacionirani boks, izvajati vaje poslušnosti, sprehod psa, nego psa in kondicijski trening, kar dnevno znaša dve do tri ure. Tožnik je izpovedal, da je narava njihovega dela takšna, da onemogoča izvajanje vaj poslušnosti in treninga v delovnem času. Iz izpovedi priče A.A. izhaja, da jim je tožena stranka pred letom 2004 priznavala dve uri dela za vsak koledarski dan, ne le za tiste dneve, ko so opravljali delo. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe pravilno zaključuje, da je dokazano, da je moral tožnik za psa poskrbeti tako v času, ko je pes „delal“, kot tudi izven delovnega časa oziroma v tožnikovem prostem času. Dejstvo je, da tožnik znotraj ene ure v okviru delovnega časa ni mogel opraviti vseh delovnih nalog, ki so se nanašale na oskrbo in nego službenega psa, vendar pa sodišče zmotno zaključuje, da je bila tožniku dejansko omogočena in dovoljena izraba ene ure v okviru delovnega časa. Tožnik in priče so namreč izpovedali, da so delali po razporedu po 12 ur, na razpolago pa so imeli eno uro za oskrbo psa, kar pomeni, da so imeli sorazmerno manj časa na razpolago, kot če bi delali v 8 urnem delavniku. Zlasti pa je sodišče zmotno ugotovilo in posledično zmotno uporabilo materialno pravo tudi glede zaključka, da je tožniku za delo preko polnega delovnega časa priznana ena ura dnevno le za dneve, ko tožnik po razporedu ni delal oziroma ko je bil na letnem dopustu ali odsoten z dela zaradi bolezni. Sodišče prihaja samo sebi v nasprotje in je s tem podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Zoper vmesno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnika v celoti zavrne, podrejeno da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovljen postopek sodišču prve stopnje. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka, ker meni, da pogoji za izdajo vmesne sodbe o temelju tožbenega zahtevka niso bili in še vedno niso podani. Tožena stranka je ves čas postopka uveljavljala ugovor nesklepčne in nepopolne tožbe. Kaj dejansko tožnik vtožuje, do danes ni jasno, kljub temu da je bila zadeva že dvakrat obravnavana na prvi stopnji. V kolikor tožnik zahteva nadure, tožena stranka ponovno poudarja, da bi jih moral opredeliti po posameznih dnevih. Tožbene navedbe so tako pavšalne in ohlapne, da nanje ne more odgovarjati. Tožena stranka je vseskozi ugovarjala, da je bil tožnik velik del vtoževanega obdobja na bolniški ali na dopustu. Tožena stranka meni, da stvar glede temelja ni bila zrela za razsojo in da niso bili podani pogoji za izdajo vmesne sodbe. Meni tudi, da ne gre za vmesno sodbo, saj je sodišče prve stopnje s tem, ko je tožniku prisodilo eno uro, poseglo tudi v odločanje o višini zahtevka in o višini že delno odločilo, zaradi česar je s tem podana bistvena kršitev določb postopka. Uveljavlja pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb postopka, saj je izrek sodbe nerazumljiv, neizvršljiv in v nasprotju z razlogi sodbe. Ne strinja se z obrazložitvijo sodišča, da gre za čisti denarni zahtevek in vztraja, da ne gre za čisti denarni zahtevek. Razlogi o odločilnih dejstvih v sodbi niso navedeni oziroma so si ti razlogi v nasprotju. Tožena stranka je že v vlogah navedla, da se ne strinja, da bi sodišče z izjavami prič in tožnika nadomeščalo odsotno trditveno podlago tožbe. Navedene procesne kršitve je tožena stranka uveljavljala tudi na zadnjem naroku, kljub temu pa je sodišče prve stopnje, kot izhaja iz obrazložitve, sodbo oprlo ravno na izpovedbo tožnika in priče. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo zaslišanja vseh predlaganih prič tožene stranke, v nasprotju z določili ZPP pa je izvajalo dokaze, ki jih nobena stranka ni predlagala, čeprav niso bili izpolnjeni pogoji za njihovo izvedbo po uradni dolžnosti v skladu z določili ZDSS-1. Razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tožena stranka uveljavlja zato, ker se sodišče ni opredelilo do tožbenih navedb tožnika, da je oskrbo psa opravljala tudi njegova družina in da je imel tožnik poleg službenega tudi svojega psa. Tožena stranka poudarja, da tožniku ni odrejala dela preko polnega delovnega časa, temveč si je tožnik del opravil, povezan z nego in oskrbo psa, sam odmerjal. Ni sporno, da tožnik v času, ko na delovno mesto ni bil razporejen, ni opravljal dela po sistemizaciji za carinika, temveč le oskrbo psa, zato mu tudi ne gredo niti ure niti nadure, temveč je njegov zahtevek neutemeljen. Sodišče spregleda, da se je tožnik večkrat poslužil možnosti in delo s psom opravil v eni uri pred ali po končani delovni obveznosti, oziroma bi to lahko storil. Tožena stranka ni dolžna plačati ur, ki so posledica slabe organizacije oskrbe psa s strani tožnika. Sodišče tudi ni ugotavljalo pravno pomembnih dejstev, koliko časa je potrebnega za posamezni trening, niti koliko časa je za posamezni trening porabil tožnik. Sklicevanje sodišča na akt iz leta 2010 ni sprejemljivo, saj akt ne priznava vodnikom psov nadur in plačila za nadure. Tožena stranka poudarja, da tožniku dela preko polnega delovnega časa ni nalagala, s čimer se šteje, da ni podana osnovna predpostavka za obračun nadur, to je zahteva delodajalca. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Zoper sklep z dne 24. 6. 2013 se pritožuje tožena stranka iz razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da v preostalem delu zahtevek tožnika zavrne po predlogu tožene stranke, podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovljen postopek sodišču prve stopnje. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog tožene stranke za izdajo dopolnilne sodbe zavrnilo z obrazložitvijo, da zavrnitev preostalega dela tožbenega zahtevka ni potrebna, ker je sodišče prve stopnje obenem s temeljem z izpodbijano sodbo odločilo tudi o višini zahtevka. Glede na takšno obrazložitev bi sodišče prve stopnje moralo v preostalem delu zahtevek tožnika zavrniti. Če pa sodišče meni, da gre le za odločanje o temelju zahtevka, pa bi moralo v preostalem delu, kjer tožniku ni ugodilo, zahtevek tožnika zavrniti po temelju. Sodišče prve stopnje je o eni vtoževani uri tožnika odločilo, v presežku pa zahtevka ni zavrnilo, oziroma o preostanku ni odločilo. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v delu, kjer sodišče v obrazložitvi navaja, da je tožena stranka podala pritožbo zoper sklep o stroških priče B.B.. Obrazložitev v navedenem delu se sploh ne nanaša na izrek izpodbijanega sklepa, zato meni, da je obrazložitev sama s seboj v nasprotju in v nasprotju z izrekom izpodbijanega sklepa. Uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določil postopka, ker je nerazumljiva obrazložitev sklepa v 8. točki. Zoper del, s katerim je tožnik uspel, je tožena stranka vložila pritožbo, podrejeno pa zgolj v delu, kjer o zahtevku ni odločeno oziroma ga sodišče prve stopnje ni zavrnilo. V skladu z določili ZPP bi sodišče prve stopnje lahko predlog tožene stranke za izdajo dopolnilne sodbe enostavno obravnavalo kot pritožbo, ker pa je o predlogu odločilo in ga zavrnilo, je tožena stranka prisiljena vložiti pritožbo. Napačno oziroma nepopolno je sodišče ugotovilo tudi dejansko stanje v delu, ki se nanaša na dodatno pokojninsko zavarovanje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke zoper sklep z dne 24. 6. 2013 predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožbi tožnika in tožene stranke zoper vmesno sodbo nista utemeljeni. Pritožba tožene stranke zoper sklep z dne 24 . 6. 2013 ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločilo in sicer je s sklepom opr. št. Pdp 130/2012 z dne 14. 9. 2012 pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano vmesno sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavljajo pritožbe in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavljata pritožbi in tistih, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik do 1. 7. 2010 (do upokojitve) zaposlen na delovnem mestu carinik preiskovalec ter da je imel v oskrbi službenega psa 24 ur na dan. Službeni pes je bil z vednostjo in po naročilu tožene stranke v oskrbi na njegovem domu. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo dela, opravljenega preko polnega delovnega časa od oktobra 2004 do decembra 2008 najmanj dve uri dnevno. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo tožniku priznalo plačilo ene ure dnevno za oskrbo službenega psa v spornem obdobju, ki jo je opravil preko polnega delovnega časa v dneh, ko je delal na delovnem mestu. Ugotovilo je, da tožnik znotraj ene ure v okviru delovnega časa ni mogel opraviti vseh delovnih nalog, ki so se nanašale na oskrbo in nego službenega psa. Z vmesno sodbo je zato tožniku priznalo eno uro dnevno preko polnega delovnega časa in sicer za čas dela, ne pa v času letnega dopusta ali bolniškega staleža. K pritožbi tožnika: Tožnik neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki se nanaša na ugotovitev, da je tožnik lahko v okviru delovnega časa porabil eno uro za oskrbo psa. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je imel tožnik na podlagi 19. člena Akta o uporabi službenega psa pri odkrivanju prepovedanih drog in eksplozivov v carinski službi (veljavnega od 1. 10. 2004 - v nadaljevanju Akt 2004) pravico, da v okviru rednega delovnega časa pelje psa na sprehod, ki lahko traja največ eno uro, ne glede na različno razporeditev delovnega časa. Med sprehodom izvaja vaje poslušnosti. Dokazna ocena sodišča prve stopnje da je tožnik dejansko v okviru delovnega časa lahko koristil eno uro za sprehajanje psa, temelji na izpovedbah zaslišanih prič, da tožnika nihče ni omejeval, da to uro izkoristi. Zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilna odločitev, da je tožnik upravičen do ene ure za oskrbo psa izven delovnega časa. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožniku povračilo za eno uro ne pripada za čas, ko je koristil letni dopust oziroma je bil odsoten zaradi bolezni. V skladu z določbo 18. člena Akta 2004 je vodnik lahko za obdobje daljšega bolniškega stanja ali daljšega letnega dopusta psa prepustil v začasno oskrbo. Če tožnik te možnosti ni izkoristil, pa bi jo lahko, ni upravičen do plačila za čas, ko ni bil na delu. Tožnik tudi ni zatrjeval, da je pred uveljavitvijo novega Akta 2004 imel priznani dve uri za oskrbo psa, tudi za čas, ko ni bil na delu. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da do plačila ur preko polnega delovnega časa za čas, ko ni delal zaradi letnega dopusta ali bolezni, ni upravičen.

K pritožbi tožene stranke: Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da niso bili podani pogoji za izdajo vmesne sodbe o temelju tožbenega zahtevka. Izpodbijana sodba je vmesna sodba. Z vmesno sodbo sodišče odloča o tem, ali je postavljeni zahtevek glede na podlago utemeljen, višina zahtevka pa se prepušča odločitvi s končno sodbo. V konkretnem primeru ne gre za takšno povezanost in prepletenost odločitve o višini tožbenega zahtevka in temelja, da bi bilo edino s končno sodbo možna pravilna materialnopravna odločitev. Sodišče prve stopnje z vmesno sodbo ni poseglo v odločanje o višini zahtevka, saj bo v postopku po pravnomočnosti vmesne sodbe obravnavalo še višino tožbenega zahtevka. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja ugovor nesklepčne in nepopolne tožbe. Tožba mora v skladu s prvim odstavkom 180. člena ZPP obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo, in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga (105. člen ZPP). Da je tožba popolna, ni treba navesti vseh pravotvornih dejstev, pač pa je bistveno, da je navedenih toliko dejstev, da omogočajo jasno individualizacijo zahtevka in njegovo ločitev od drugih zahtevkov. Nesklepčnost tožbe pa je podana v primeru, če iz trditev o dejstvih ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka po materialnem pravu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožba vsebuje dovolj določno navedbo dejanskega stanja, na katerega tožnik opira svoj zahtevek, zato ni mogoče govoriti o nepopolnosti tožbe in je tožba bila sposobna za obravnavanje. Prav tako ne drži, da tožnik ni zatrjeval pravno pomembnih dejstev, ki bi v primeru potrditve njihove resničnosti, privedla do ugoditve tožbenemu zahtevku. Ali je tožnik resničnost zatrjevanih dejstev uspel dokazati, pa ni stvar sklepčnosti tožbe.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, ker naj bi bil izrek sodbe nerazumljiv, neizvršljiv in v nasprotju z razlogi sodbe. Izrek sodbe ni nerazumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, razloge o odločilnih dejstvih sodba ima in ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. V skladu s prvim odstavkom 319. člena ZPP postane pravnomočen le izrek sodbe, zato mora biti v njem jasno razvidno, katerim zahtevkom je sodišče ugodilo. Pravnomočna vmesna sodba veže stranki in sodišče glede podlage tožbenega zahtevka tako, kot se glasi njen izrek.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da v konkretnem primeru ne gre za čisti denarni zahtevek. Tudi po oceni pritožbenega sodišča gre za čisto denarno terjatev (plačilo po dejanskem delu v zvezi z oskrbo službenega psa), katero lahko delavec po določbi četrtega odstavka 204. člena ZDR uveljavlja neposredno pred sodiščem.

Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, ker naj bi sodišče prve stopnje trditveno podlago tožbe nadomeščalo z izjavami prič in tožnika. Pritožbeno sodišče poudarja, da je tožnik podal ustrezno trditveno podlago, ki jo je dokazoval z zaslišanjem prič, sodišče samo pa lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti v skladu s preiskovalnim načelom in 34. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. list RS št. 2/2004 in naslednji).

Pritožba nadalje neutemeljeno uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožbenih navedb tožnika, da je oskrbo psa opravljala tudi tožnikova družina in da ima v oskrbi poleg službenega tudi svojega psa. Navedene navedbe so brezpredmetne za konkretno zadevo, poleg tega službeni pes zahteva povsem drugačno oskrbo (tretma) kot domači pes. Tudi očitek tožene stranke, da si tožnik ni organiziral dela tako, da bi v službenem času opravil oskrbo psa, je neutemeljen. Akt o uporabi, oskrbi in šolanju službenih psov v carinski upravi RS (z dne 4. 6. 2010 - Akt 2010), ki sicer ne pride v poštev za sporno obdobje, določa v 20. členu, da za oskrbo psa in izvajanje 13. člena tega akta (individualno izpopolnjevanje in usposabljanje) pripada vodniku ena ura na dan, neodvisno od tega, ali je vodnik razporejen na delo ali ne. Akt o uporabi službenega psa pri odkrivanju prepovedanih drog in eksplozivov v carinski službi z dne 28. 9. 2004 (Akt 2004), ki je veljal za sporno obdobje, določa v 19. členu, da ima vodnik pravico, da v okviru rednega delovnega časa pelje psa na sprehod. Sprehod lahko traja največ eno uro, ne glede na različno razporeditev delovnega časa. Med sprehodom izvaja vaje poslušnosti. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki temelji na izpovedi tožnika in prič C.C., A.A. in D.D., da tožnik v okviru ene ure (v delovnem času) ni mogel opraviti vseh delovnih nalog, ki so se nanašale na oskrbo in nego službenega psa. Dejstvo je, da je tožnik lahko v okviru rednega delovnega časa in v skladu z določbo 19. člena Akta 2004 koristil eno uro za sprehajanje psa, česar tožnik niti ne zanika, vendar to ne pomeni, da je tožnik v priznani uri med delovnim časom lahko psa oskrbel v celoti, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, koliko časa je tožnik porabil za posamezni trening. Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedi tožnika, koliko časa je okvirno porabil za posamezno opravilo pri oskrbi psa in v okviru njegove izpovedi pravilno ocenilo, da v priznani eni uri med delovnim časom psa ni mogel oskrbeti v celoti.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, ker tožena stranka tožniku nadurnega dela v smislu 143. člena ZDR ni odredila. Nadurno delo mora biti odrejeno v skladu s prvim in drugim odstavkom 143. člena ZDR. Vendar pa je delavec kljub temu, da ni prejel pisne odredbe delodajalca, nadurno delo pa je opravil, upravičen do plačila. V konkretnem primeru, ko je bilo delo s psom objektivno nemogoče opraviti le v delovnem času, je potrebno šteti, da je bilo tožniku nadurno delo odrejeno. Pritožbeno sodišče pa še poudarja, da bi bil tožnik v primeru, da vseh svojih obveznosti oskrbe psa ne bi opravil, odškodninsko in disciplinsko odgovoren za škodo (27. člen Akta 2004).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbama uveljavljani razlogi niso podani, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik in tožena stranka s pritožbama nista uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krijeta svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 154.členom ZPP).

K pritožbi tožene stranke zoper sklep z dne 24. 6. 2013: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožene stranke, da se izda dopolnilna sodba glede zavrnitve tožbenega zahtevka tožnika za plačilo ene ure dnevno za oskrbo službenega psa, ki jo je tožnik opravil preko polnega delovnega časa ter zavrnilo predlog za izdajo dopolnilne sodbe glede dodatnega pokojninskega zavarovanja. Ugotovilo je, da je bilo z vmesno sodbo odločeno o temelju tožbenega zahtevka in s tem tudi o višini tega „temelja“ , zato v vmesni sodbi ni bilo potrebno posebej zavrniti tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na plačilo še ene ure (nadure).

Če sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo, ali ni odločilo o delu zahtevku, lahko stranka v petnajstih dneh od prejema sodbe predlaga pravdnemu sodišču, naj se sodba dopolni (325. člen ZPP). Vmesna sodba se lahko izda takrat, kadar se ugotovi utemeljenost podlage tožbenega zahtevka ali vsaj delna podlaga za utemeljenost zahtevka, zato praviloma nima zavrnilnega dela. O vseh zahtevkih bo odločeno s končno sodbo, zato za izdajo dopolnilne sodbe niso bili izpolnjeni pogoji iz 325. člena ZPP. Zato je odločitev sodišča pravilna.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje v obrazložitvi navedlo, da se tožena stranka pritožuje tudi zoper sklep o stroških priče B.B.. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v predlogu za izdajo dopolnilne sodbe (podrejeno pritožba) in v pritožbi navedla, da se pritožuje tudi zoper sklep DSS z dne 22. 3. 2013 (torej na sklep o stroških priče). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v pritožbi v resnici navedla, da se pritožuje zoper sklep z dne 22. 3. 2013, iz obrazložitve pritožbe pa je razvidno, da se pritožuje le zoper sodbo z dne 22. 3. 2013. Zato ne gre za bistveno kršitev določb postopka, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba.

Glede na navedeno in v skladu z 2. točko 365. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka in tožnik sta priglasila stroške pritožbe in odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da jih krijeta sami, tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožnikov odgovor na pritožbo pa ni prispeval k rešitvi zadeve (165. člen ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).