Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo in sicer za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da ji mora tožena stranka plačati odškodnino v znesku 5.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.6.1995 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, glede stroškov postopka pa odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v znesku 33.641,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in odškodnino zvišalo na 50.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 1995 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek (za 150.000,00 SIT) je zavrnilo, glede stroškov postopka pa odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki iz naslova stroškov prvostopnega postopka 12.053,25 SIT, iz naslova stroškov pritožbenega postopka pa 8.900,50 SIT.

Proti zavrnilnemu delu pravnomočne drugostopne sodbe (plačilo nadaljnje odškodnine v znesku 150.000,00 SIT) je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Toženec je tožnika oklofutal v navzočnosti približno petdesetih ljudi, zaradi udarca je padel po tleh, pred tožencem je moral pobegniti najprej na drevo, nato pa še s kraja škodnega dogodka. Zaradi toženčevega napada je bil skrajno ponižan. Po škodnem dogodku so ga znanci in prijatelji zbadali, da je bil najprej tepen, potem pa je moral še bežati. Tožnik je bil zatradi takega ravnanja toženca zelo prizadet in se kar dva meseca ni kazal v običajni družbi. Odškodnina v znesku 50.000,00 SIT je zato prenizka. Sodišče bi moralo tožeči stranki prisoditi odškodnino v znesku 200.000,00 SIT. Reviziji naj se ugodi, tožeči stranki pa prisodi odškodnina v znesku 200.000,00 SIT z zamudnimi obtrestmi od 20. 6. 1995 dalje do plačila.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Z revizijskima trditvama, da naj bi prišlo do škodnega dogodka pred približno petdesetimi ljudmi (po ugotovitvah sodišča naj bi bilo navzočih okrog dvajset ljudi), in da se je moral tožnik pred tožnikom umakniti celo na drevo (tega dejstva sodišči nista ugotovili), izpodbija tožeča stranka v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje ugotovljeno dejansko stanje. To pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP).

V postopku pred nižjima sodiščema je bilo ugotovljeno, da je tožnik po škodnem dogodku normalno hodil v službo in da na delovnem mestu ni imel nobenih psihičnih problemov. Zaradi zbadanja prijateljev in hudega občutka osramočenosti pa se je dva meseca izogibal običajni družbi. Z drugostopno sodbo mu je bilo zato prisojeno denarno zadoščenje v znesku 50.000,00 SIT. S prisojo te denarne satisfakcije pa je tudi po presoji revizijskega sodišča določba 200. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) pravilno uporabljena, saj je drugostopno sodišče pri svoji odločitvi materialnopravno pravilno upoštevalo tako pomen prizadete dobrine kot tudi namen odškodnine za nepremoženjsko škodo. Zahtevek tožeče stranke, da se ji prisodi še nadaljnjih 150.000,00 SIT, zato po presoji revizijskega sodišča nima podlage v materialnem pravu.

Po povedanem se je pokazalo, da v reviziji zatrjevan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Ob preizkusu po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) pa je revizijsko sodišče tudi ugotovilo, da sodišči druge in prve stopnje tekom obravnavanja zadeve nista zagrešili bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).