Jedro

Odločbo, s katero je Agencija za trg vrednostnih papirjev ugotovila, da je tožena stranka odpravila kršitev obveznosti poročanja, je agencija izdala izhajajoč iz predpostavke, da je do kršitev prišlo. Zato ima tožeča stranka pravni interes izpodbijati takšno odločbo, če meni, da do zatrjevanih kršitev ni prišlo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z odredbo z dne 21.9.2000 naložila tožeči stranki, da odpravi kršitev prvega odstavka 63. člena Zakona o trgu vrednostnih papirjev (Ur. list RS št. 56/99; v nadaljevanju ZTVP-1) s tem, da ji v osmih dneh predloži revidirano letno poročilo.

Ugovor zoper odredbo, v katerem je tožeča stranka navedla, da prvega odstavka 63. člena ZTVP-1 ni kršila, ker je toženi stranki predložila revidirano letno poročilo 14.6.2000, nato pa še 27.6.2000, je tožena stranka z odločbo z dne 11.10.2000 zavrnila. V obrazložitvi odločbe je navedla, da v pošiljki z dne 14.6.2000 revidiranega letnega poročila ni bilo, pošiljke z dne 27.6.2000 pa sploh ni prejela.

S sledečo odločbo z dne 22.11.2000 je tožena stranka ugotovila, da je tožeča stranka kršitev odpravila. Ugotovitev odprave kršitve je obrazložila s tem, da ji je tožeča stranka poslala revidirano letno poročilo 30.10.2000. Odločbo z dne 22.11.2000 in posledično tudi odločbo z dne 11.10.2000 izpodbija tožeča stranka s tožbo. V njej trdi, da prvega odstavka 63. člena ZTVP-1 ni kršila. Toženi stranki je namreč poslala revidirano letno poročilo tako 14.6.2000 kot tudi 27.6.2000. Zato s tem, da ji ga je 30.10.2000 ponovno poslala, ni odpravila kršitve, ki je sploh ni bilo. Sodišču zato predlaga, da v uvodu te sodbe navedeni odločbi odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da tožeča stranka odločbe z dne 11.10.2000 sploh ne more izpodbijati s tožbo, za izpodbijanje odločbe z dne 22.11.2000, ki je zanjo ugodna, pa nima pravnega interesa. Smiselno predlaga torej, naj sodišče tožbo zavrže. Podrejeno pa meni, da tožba ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

Tožba je dovoljena, ni pa utemeljena.

Tožeča stranka ves čas postopka trdi, da je revidirano letno poročilo dostavila toženi stranki tako, kot to določa prvi odstavek 63. člena ZTVP-1, da torej omenjene zakonske določbe ni kršila. Pod predpostavko resničnosti te trditve odločba z dne 22.11.2000 za tožečo stranko ni ugodna. Z njo tožena stranka ugotavlja odpravo kršitve, kar pomeni, da izhaja iz predpostavke, da je tožeča stranka kršila določbo prvega odstavka 63. člena ZTVP-1. Zato je tožeča stranka vsekakor zainteresirana za odpravo odločbe z dne 22.11.2000 in posledično tudi odločbe z dne 11.10.2000. S tem bi namreč izkazala neutemeljenost očitka protizakonitega ravnanja, odpadle pa bi tudi zanjo neugodne stroškovne posledice (plačilo taks za odredbo in ugovor zoper njo), povezane s takšnim ravnanjem. Zato na podlagi 4. točke prvega odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS št. 50/97 do 70/2000; v nadaljevanju ZUS) v zvezi z drugim odstavkom 324. člena ZTVP-1 tožbe zoper odločbo z dne 22.11.2000, ki jo dovoljuje prvi odstavek 325. člena ZTVP-1, ni mogoče zavreči. Tožbe tudi ni mogoče zavreči po 3. točki prvega odstavka 34. člena ZUS, v kolikor tožeča stranka z njo izpodbija odločbo z dne 11.10.2000. Tožena stranka je ugovor zoper odredbo zavrnila, ni pa nato izdala tudi odločbe iz tretjega odstavka 325. člena ZTVP-1 (to bi bila odločba iz četrtega odstavka 69. člena ZTVP-1), ki bi tožečo stranko upravičila izpodbijati tudi odločbo z dne 11.10.2000 (tretji odstavek 325. člena ZTVP-1). Okoliščina, da tožena stranka ni izdala odločbe iz četrtega odstavka 69. člena ZTVP-1, ampak odločbo iz tretjega odstavka 69. člena ZTVP-1, pa tožeči stranki v obravnavani situaciji ne preprečuje izpodbijati odločbe z dne 11.10.2000. Izhajajoč iz predpostavke tožeče stranke, da s pošiljatvijo revidiranega letnega poročila toženi stranki dne 30.10.2000 ni odpravljala kršitve obveznosti poročanja, ker do nje sploh ni prišlo, tožeči stranki revidiranega letnega poročila ni bilo treba ponovno poslati. Če tega ne bi storila, bi tožena stranka izdala odločbo po tretjem odstavku 325. člena ZTVP-1, tožeča stranka pa bi lahko s tožbo zoper to odločbo izpodbijala tudi odločbo z dne 11.10.2000 (1. točka drugega odstavka 325. člena ZTVP-1). Z vidika tožeče stranke je torej tožena stranka pošiljatev revidiranega letnega poročila dne 30.10.2000 nepravilno štela za odpravo kršitve določb o poročanju in zato nepravilno odločila po tretjem odstavku 69. člena ZTVP-1. Morala bi namreč odločiti po četrtem odstavku 69. člena ZTVP-1, ker do odprave kršitve (ki jo zatrjuje tožena stranka) ni prišlo. Zato je treba odločbo tožene stranke z dne 22.11.2000 upoštevati kot odločbo iz tretjega odstavka 325. člena ZTVP-1, kar upravičuje tožečo stranko, da po omenjeni zakonski določbi izpodbija s tožbo tudi odločbo z dne 11.10.2000. Novih dejstev in novih dokazov, v kolikor jih tožeča stranka navaja oziroma predlaga v tožbi, sodišče ni smelo upoštevati (329. člen ZTVP-1). Sicer pa lahko tožnik v postopku sodnega varstva izpodbija odločbo samo iz razlogov, naštetih v 25. členu ZUS (drugi odstavek 324. člena ZTVP-1).

Iz dejstev, ki so bila podlaga odločitvi z dne 11.10.2000, tožena stranka pa jih je ugotovila v listinah, zbranih v upravnem postopku, izhaja, da tožeča stranka: - v pošiljki z dne 14.6.2000 toženi stranki ni poslala revidiranega letnega poročila, - v pošiljki z dne 27.6.2000 pa je toženo stranko opredelila nepopolno - samo z: Agencija, Ljubljana, Kotnikova 28. Kateri izpodbojni razlogi iz 25. člena ZUS so podani v zvezi s temi dejanskimi ugotovitvami, tožeča stranka ni povedala. Glede na 330. člen ZTVP-1 bi to morala storiti. V zvezi s pošiljko z dne 27.6.2000 bi bilo stališče tožeče stranke, da je stvar tožene stranke, da ustrezno uredi dostavno službo, da se nanjo naslovljene pošiljke ne bi izgubile, sprejemljivo, če bi tožeča stranka navedla pravilno ime tožene stranke. Tega pa ni storila. Ob dejstvu, ugotovljenem v izpodbijani odločbi, da so imele na istem naslovu sedež tri agencije, ista oseba pa je razen za toženo stranko prevzemala poštne pošiljke še za eno agencijo, gre razlog za nepravilno dostavo omenjene pošiljke v breme tožeče stranke. To pa pomeni, da je tožeča stranka res kršila določbe ZTVP-1 o dolžnosti poročanja.

Pošiljatev revidiranega letnega poročila po prvem odstavku 63. člena ZTVP-1 je zakonska dolžnost, ne pa upravičenje, s katerim se začne postopek, za katerega se uporabljajo določbe Zakona o upravnem postopku, oziroma upravičenje udeleženca, da v takšnem postopku vlaga vloge. Zato tožeča stranka ne more z uspehom uveljavljati, da bi morala tožena stranka, preden je izdala odredbo, ravnati po 67. členu ZUP.

Glede na navedeno tožba ni utemeljena, zato jo je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS zavrnilo.